Adlešič, Miroslav (1907–2002)

Gimnazijo je obiskoval v Beljaku in Ljubljani, kjer je 1925 maturiral. Na Filozofski fakulteti (FF) v Ljubljani je študiral fiziko, fizikalno kemijo, matematiko in mineralogijo, kjer je 1930 diplomiral. To je bila prva diploma iz fizike kot glavnega predmeta na FF v Ljubljani. Med študijem je sodeloval pri pripravi praktičnih vaj iz fizike za študente. Dvakrat se je usposabljal na tehniški visoki šoli na Dunaju. Po diplomi je poučeval fiziko in matematiko na gimnazijah v Jagodini in Celju. 1933 je opravil profesorski izpit in začel s poučevanjem na I. ženski realni ženski gimnaziji v Ljubljani (danes Gimnazija Poljane) in 1937 na I. državni realni gimnaziji in kmalu nato na učiteljišču. 1940–64 je predaval glasbeno akustiko na Akademiji za glasbo. 1947 je vrnil na I. gimnazijo v Ljubljani. 1962 je postal višji predavatelj na FF v Ljubljani. 1964 je začel s predavanji akustike na Oddelku za muzikologijo FF v Ljubljani in merilnih metod za študente psihologije. Predaval je tudi fiziko za biologe in veterinarje na Biotehniški fakulteti UL. Upokojil se je 1972, vendar je s predavanji na Akademiji za glasbo in FF v Ljubljani nadaljeval tudi po upokojitvi.

1930–35 se je ukvarjal s kinetiko kislinske encimatske hidrolize polisaharidov. Po 1945 je študiral akustiko prostorov, predvsem dvoran. Opravil je zvočno analizo Postonjske jame in ugotovil učinke, ki onemogočajo estetsko izvajane glasbe v tej naravni dvorani. Zato je izdelal natančne načrte za multimedijsko dvorano za 2.000 gledalcev, ki bi jo lahko prepeljali v Postonjsko jamo, pri čemer bi dvorana izkoriščala akustične lastnosti jame, obenem pa bi odpravila večino pododmevov, ki sicer popačijo tone iz orkestrskih glasbil. Izjemen je njegov prispevek k analizi akustičnih lastnosti vrste glasbil. V svojih knjigi Svet zvoka in glasbe je natančno opisal frekvenčne razpone in učinke načinov igranja pri vseh glasbilih simfoničnega orkestra pa tudi vrste eksotičnih in zgodovinskih glasbil. Ukvarjal se je s problematiko hrupa in pripravil predloge za zmanjšanje hrupa z gradbenimi ukrepi. Na področju osebne zaščite je predlagal uporabo t.i. glušne čelade, ki bi v celoti prekrila človeško glavo. Izdelal je tudi dušilne krivulje za različne materiale, ki bi jih lahko uporabljali za zaščito pred hrupom.

Pomemben je njegov pripevek pri popularizaciji naravoslovja in tehnike. Od 1935 do prvih let po drugi svetovni vojni je imel na ljubljanskem radiu o različnih temah z obeh področij vsaj 70 predavanj. Pred drugo svetovno vojno je prejel Red sv. Save, po vojni pa za strokovna dela, namenjena predvsem mladini, večkrat Levstikovo nagrado (1952, 1957 in 1964). Sam ali z drugimi prevajalci je prevedel več poljudnozanstvenih del (Eksplozija zanosti, Ljubljana, 1969; Kako deluje?, Ljubljana, 1970; Conrad Mueller, Mea Rudolph: Svetloba in vid, Ljubljana, 1970).

Že v gimnaziskih letih je pod vplivom slikarjev in likovnih pedagogov (mdr. Josipa Wernerja, Antona Koželja, Adolfa Lapajneta in Petra Žmitka) začel risati in slikati. Za njegovo likovno ustvarjanje sta pomebni predvsem dve obdobji, čas druge svetovne vojne in leta po upokojitvi. Temeljit in tehnično poglobljen avtodidaktični študij slikarstva mu je med drugo svetovno vojno omogočil štiriletni kulturni molk. Kljub temu da po vojni do upokojitve ni veliko likovno ustvarjal, je pripravil več razstav svojih del (1959 in 1961 na 1. gimnaziji in 1966 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 1968 v galeriji Prešernove hiše v Kranju). Po 1974 je samo v dveh letih narisal nad 750 idejnih skic oziroma risb in naslikal nad 80 slik, Precejšnemu delu teh slik, ki so zasnovane miselno in oblikovno izvirno, daje pečat svojska barvitost. Ta je še posebej izrazita pri slikah, ki se ob zasuku za pravi kot bistveno spremenijo. Adlešič se je s svetom barv in svetlobe namreč intenzivni ukvarjal tudi kot fizik. 1976 je v Prešernovi dvorani SAZU pripavil razstavo del, ki so nastala po njegovi upokojitvi.

Adlešič Miroslav, univerz. predavatelj, r. 13. dec. 1907 v Postojni. Po maturi (1925) se je vpisal na filozofsko fakulteto ljublj. univ. in diplomiral (1930) iz fizike, fizikalne kemije, matematike in mineralogije. Služboval je v Jagodini, Celju in Ljubljani. L. 1962 je prišel na univerzo: od 1940 do 1964 predaval glasbeno akustiko na Akademiji za glasbo, kasneje pa isti predmet na muzikološkem oddelku filoz. fakult., poleg tega tudi nekaj časa eksperimentalno fiziko na višji šoli za rentgenske pomočnike. Za študente industrijske psihologije zdaj predava merilne metode in vodi vaje iz ekologije, od 1965 honorarno predava fiziko za biologe in od 1966 za študente veterinarske medicine. Bogato je njegovo predavateljsko in popularizatorsko delo; od leta 1935 do 1941 ter 1955, 1957 in 1959 je imel po radiu nad 70 predavanj iz naravoslovja, tehnike in vzgoje, nad 40 predavanj pa je imel v okviru Prirodoslovnega društva, strokovnega aktiva profesorjev matematike, fizike in kemije ter za društvo inženirjev in tehnikov. Več let je pisal delo Kinetika kislinske in encimatske hidrolize polisaharidov, dalje Študij akustike koncertne dvorane Postojnske jame in znanstveno utemeljeni predlogi za njeno rešitev. Sploh je izdelal večje število študij o akustiki dvoran. Na šolskem področju je izdelal veliko učnih načrtov za pouk matematično-prirodoslovnih ved, zasnoval izpitne predpise itd. Za srednje šole je napisal več učbenikov, tako: Fizika za višje razrede srednjih šol (soavtor), Fizika za nižje razrede srednjih šol I, II, Lj. 1941, 1946, ki je doživela 2 pred. izd. (1946, 1948), Nauk o elektriki, 2. pred. izd. Lj. 1951; Fizika za nižje srednje in strokovne šole I. in II. del, Lj. 1948; najobsežnejša njegova dela so: Od mehanike do elektronike, Lj. 1952 nad 600 str.), Svet svetlobe in barv, Lj. 1957 (574 str.), Svet zvoka in glasbe, Lj. 1964 (928 str.). S področja fizike je tudi knjiga Sodobno letalstvo in njegov razvoj, Lj. 1946, ter Naravoznanstvo in svetovni nazor, Lj. 1939, ki pa že meji na filozofijo. Razprav in člankov v strokovnih revijah kakor tudi poljubnih strokovnih člankov je pa skoraj nepregledna vrsta. Objavljal jih je v revijah: Žis, VP, Zadrugar, M, P, Obzornik (1946), EV, Koledar Prešernove družbe ter Kmečki koledar, J, DEn ter TT.

Prim.: DS LII/1940, 1, 48–52; ULBB II, Lj. 1969, 65–6; Gosp 1972, št. 889 (21. 4.), 3 – PDk 1972, 95 (21. 4.), 2 s sl.; MSE 10.

Brj.