Novi Slovenski biografski leksikon
Abramova mati je bila iz železničarske družine, 1925 prisilno preseljene iz Nabrežine v Vicenzo. Zaradi njene prezgodnje smrti (1930) je deška leta preživel pri starih starših, stara mati je bila Italijanka. V družini so se sporazumevali v dveh jezikih. Po lastni izjavi se v življenju zato ni opredelil niti za slovensko niti za italijansko narodnost.
Osnovno šolo je končal v Vicenzi, srednjo ekonomsko v Trstu, potem ko se je družina 1937 preselila v Trst. Tam je začel študirati na ekonomski fakulteti (1939–40). Takrat je deloval v organizaciji komunistične mladine in bil sodelavec Pinka Tomažiča. Študij je prekinil, ker je bil vpoklican v italijansko vojsko. Med služenjem vojaščine – med drugim je v Agrigentu obiskoval oficirski tečaj – je bil zaradi protirežimske dejavnosti septembra 1942 aretiran in nato zaprt v tržaškem Coroneu. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 je bil izpuščen. Takoj se je priključil narodnoosvobodilnemu boju. Do srede septembra je sodeloval s slovenskimi in italijanskimi partizani (Brigata proletaria) na Goriški fronti. Ko so se morali partizani zaradi pritiska Nemcev umakniti v zaledje Gorice, je Abram prešel v Kosovelovo brigado. Nato je sodeloval pri zbiranju razkropljenih italijanskih borcev. Nastala je skupina, ki je predstavljala začetek Tržaškega bataljona iz tega in iz Zolovega bataljona (Battaglione Zol), ki je deloval na območju severne Istre, je nastala brigada Garibaldi-Trst (Brigata d'Assalto Garibaldi-Trieste), ustanovljena 5. aprila 1944 v Srednjem Lokovcu. Pri obeh enotah, ki sta delovali v okviru dejavnosti IX. korpusa in na njegovem operativnem območju, je bil komandant in politični komisar. To nalogo je opravljal zadnje obdobje vojne v 24. italijanski brigadi Fratelli Fontanot, s katero je sodeloval pri osvoboditvi Ljubljane. Med NOB je urejal glasilo Gioventù nuova ter sodeloval pri glasilih La Voce del bosco ter Il Corriere Partigiano.
Po vojni je bil sodelavec Radia Beograd pri oddajah v italijanskem jeziku. Vrnil se je v Trst, od koder je odšel v Koper, kjer je urejal glasilo Istria Nuova, postal načelnik oddelka za prosveto in kulturo pri Okrajnem ljudskem odboru Koper in deloval v upravnem aparatu jugoslovanske vojaške uprave cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Začel je študirati pravo na Univerzi v Ljubljani, vendar je kasneje končal študij novinarstva. Poučeval je tudi zgodovino in filozofijo na italijanski gimnaziji v Kopru (med njegovimi dijaki je bil tudi pisatelj Fulvio Tomizza). Posvečal se je atletiki, s športom se je ukvarjal že od otroških let. Zaposlil se je (1950) pri dvojezičnem Radiu jugoslovanske cone Trst (Radio Trieste zona Jugoslava) s sedežem v Kopru (začel je oddajati 25. maja 1949, leta 1954 je postal relejna postaja Radia Ljubljana). Bil je urednik italijanskega programa in pomočnik upravnika postaje do 1961. Nato je postal postal upravnik relejne postaje in od 1. januarja 1970 direktor Radia Koper, kar je ostal do 1973. V času njegovega vodenja koprskega radia je ta dobil nove delovne prostore (1964), v okviru radia pa je nastajal tudi koprski TV-studio (prva oddaja 21. februarja 1971), ki se je osamosvojil 1974. Zlasti v šestdesetih letih je koprski radio, ki je bil namenjen slovenskim poslušalcem na Primorskem na obeh straneh meje ter pripadnikom italijanske manjšine v Jugoslaviji, doživel izjemno poslušanost tudi v Italiji. Ko je zapustil radio, je bil dve mandatni dobi predsednik občinske skupščine Koper (1974–82). Kasneje je prejel naslov častnega občana Kopra. V obdobju 1965–69 je bil poslanec kulturnoprosvetnega zbora zvezne skupščine Jugoslavije. Bil je tudi član predsedstva Republiške konference SZDL Slovenije in predsednik Obalne konference SZDL.
Abram se je uveljavljal tudi kot publicist in sodelavec dnevnega tiska. Skupaj z Riccardom Giacuzzom je izdal knjigo Itinerario di lotta. Cronaca della Brigata d'Assalto »Garibaldi – Trieste« (Fiume/Reka, 1986), za katero sta prejela nagrado vstaje slovenskega naroda (1987). Srečanja s svojim nekdanjim učiteljem se je Fulvio Tomizza spomnil v delu Il male viene dal nord (Milano, 1984), v katerem nastopa z imenom Marioabram ter v romanu I rapporti colpevoli (Milano, 1992); v slovenščini Pregrešna razmerja (Izola, 2002), v katerem ga pisatelj označi kot »bivšega partizana, trdnega kot hrast«. Abram je objavil krajše spomine na svoje bivanje v Vicenzi (Una chiesa itinerante: breve storia di una parrocchia di periferia, Vicenza, 1989, 139–143).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine