Novi Slovenski biografski leksikon
Po nemški klasični gimnaziji v Trstu (1878–86) je študiral pravo na Dunaju (1886–90). Prakticiral je na tržaškem sodišču in pri odvetniku Mateju Pretnerju (1892–1898) ter vmes doktoriral na univerzi v Gradcu (1895). Napravil je odvtniški izpit za uradovanje v slovenskem, italijanskem in nemškem jeziku (1898) in bil vpisan v odvetniško zbornico v Trstu (1898). Decembra 1898 se je zaposlil v odvetniški pisarni Otokarja Rybářa, da bi ga nadomeščal med krajšo boleznijo. Ta je mlademu in sposobnemu Abramu ponudil skupno delovanje. Ker se je Rybář v obdobju do prve svetovne vojne zelo intenzivno vključil v politično življenje, je pogosto sam skrbel za veliko pisarno. Ko je Rybář decembra 1918 odšel v Jugoslavijo, se je Abram osamosvojil in vodil odvetniško pisarno do smrti. Bil je strokovnjak za dedno pravo.
V javnem življenju se je posvetil predvsem delu za krepitev slovenskega šolstva na Tržaškem, ki ga je vzdrževala Ciril-Metodova družba (CMD). 1896 je postal odbornik moške podružnice CMD v Trstu, ustanovljene z ministrskim odlokom februarja 1886, štiri leta pozneje je postal njen predsednik in to ostal do konca vojne 1945. Pod njegovim vodstvom je CMD sezidala novo šolsko poslopje za šolo pri Sv. Jakobu, ki je bilo uradno predano svojemu namenu oktobra 1912. Med gradnjo, ki so jo spremljale velike težave, je Abram tri mesece sam plačeval delavce, da se delo ni ustavilo. Šola je bila za tedanji čas zelo moderna, saj je imela velika okna, sanitarije, kopalnice, centralno kurjavo, štiriindvajset učilnic, štiri kabinete, dve pisarni, dve konferenčni sobi, telovadnico z garderobo, kuhinjo, dve jedilnici in dve stanovanji. V njej sta najprej delovali 8-razredna deška in 8-razredna dekliška osnovna šola, od 1916–17 pa triletna meščanska šola (ustanovljena oktobra 1916). Na skupščini CMD v Domžalah septembra 1913 so Abrama izvolili v vodstveni odbor v Ljubljani, ker je ostal do konca prve svetovne vojne. Skrbel je tudi za 8-razredno dekliško in 5-razredno deško osnovno šolo v Trstu, v ulici Acquedotto 20 (prva odprta septembra 1907, druga septembra 1918), ustanovljena pa je bila tudi vzporednica deške šole Sv. Jakoba pri Sv. Vidu, a zaradi vojnih razmer ni začela delovati. Ko je italijanska oblast 1930 zaprla šolo pri Sv. Jakobu kot zadnjo javno šolo s slovenskim jezikom v Italiji, se je zaključilo Abramovo aktivno delo za CMD.
Drugo področje njegove delavnosti je bila Tržaška posojilnica in hranilnica (TPH), ki je bila ustanovljena novembra 1891. Dolga leta je bil odbornik, nato predsednik nadzorstva in od 1930 do ukinitve 1940 predsednik hranilnice. Ko je TPH v začetku tega stoletja kupila stavbišče na Trgu Caserma (danes hotel Regina) in ga namenila Narodnemu domu, je bil Abram v ustanovem odboru društva Narodni dom v Trstu (predsednik Matko Mandič, blagajnik Gustav Gregorin, tajnik Edvard Slavik, odborniki Abram, Otokar Rybář in Ante Bogdanovič). 7. julija 1901 je bil v Slovanski čitalnici ustanovni občni zbor društva, 1904 je bil Narodni dom sezidan (požgan 13. julija 1920). Največja naložba TPH pred prvo svetovno vojno (skupaj z Jadransko banko in Trgovsko-obrtno zadrugo) je bil nakup grljanskih hotelov s kopališčem (45.000 m2) marca 1910. Za upravljanje te naložbe in za nadaljni razvoj so družbeniki ustanovili Hotelsko delniško družbo Grljan-Miramar v Trstu. Abram je bil več let odbornik pri Splošni hranilnici, pri Zadružni zvezi slovenskih in hrvaških zadrug, Slovanski čitalnici, tiskarni Edinost, Dijaškem podpornem društvu itd.
Bil je med glavnimi protagonisti slovenskega preporoda na Tržaškem. Prizadeval si je za kulturni in gospodarski napredek Slovencev v Italiji. 1910–14 je bil tržaški deželni poslanec in občinski svetnik. Po prvi svetovni vojni ga je jugoslovanska vlada imenovala za svojega delegata (začasnega konzula) v Trstu. Do imenovanja rednega konzula je imel mdr. pravico izdajati potne liste. Ko je gorel Narodni dom, ga je policija iz strahu pred slovenskimi protidemonstracijami vzela za enega od treh talcev (poleg njega še Edvarda Slavika in Josipa Agneletta), fašisti pa so mu razbili odvetniško pisarno. 1945 je bil izvoljen za predsednika društva Pravnik v Trstu, decembra 1947 je bil predsednik ustanovnega občnega zbora Slovenske demokratske zveze v Trstu, na katerem je bil izvoljen za njenega častnega predsednika.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine