Žvab, Lovro (1852–1888)

Žvab Lovro, kulturnozgodovinski publicist, v Dutovljah r. 9. avg. 1852 kmetu Mihaelu in Marjani r. Vrabec ter u. 31. avg. 1888. Obiskoval je 1864 gimn. v Gor., 1868 prestopil na realko, jo nadaljeval v Trstu, a ne končal. 1871/2 je odslužil enoletni voj. rok, nato bil praktikant pri davčnem uradu v Trstu, opravil izpit iz višjega računstva. Ko je Srbija 1876 začela vojno s Turki, se je napotil v Šabac, da bi vstopil v srb. vojsko; ker ni uspel, se je vrnil v Lj. Tu ga je na priporočilo F. Levca 1876 sprejel Ferd. Mahr v svoj trg. učni zavod za učitelja zemljepisa, slov., nem. in shrv. jezika. 1881 je bolan zapustil Lj., se zdravil v dom. kraju, okt. 1882 pa nastanil v Trstu in se preživljal kot zasebni učitelj jezikov. Po smrti Vikt. Dolenca je v zač. 1888 prevzel uredništvo E, vendar ga je bolezen prisilila, da ga je kmalu opustil.

Na Ž-a, značajnega narodnjaka, nadarjenega za jezike, sta najbolj vplivala K. Lavrič v Gor. in F. Levstik v Lj., čigar zvesti učenec je bil zlasti v jezikosl. vprašanjih; od njega se je tudi navzel veselja do lit. zgod. in knjižnih starin. Kljub skromnim dohodkom je kupoval redke knjige in si ustvaril lepo knjižnico. Članke je pisal v LZ, mdr. o I. Ž. Popoviču (1881), G. Alasiu da Sommaripa (1883), P. Trubarju (1884), knjižnih redkostih (1883), slov. rkp zdravilski knjigi iz 1799 (1886), Žbogarjih (1887); v Sn o slovan. društvu v Trstu (1886), slikah slov. pisateljev (ib.); v Kres o J. Mandelcu (1886). Dopisoval je v tedanje slov. časnike, zlasti poročal o srbsko-turških bojih (Soča 1876: Jsl bojišče), več uvodnikov in člankov objavil v E (1884-8). Dokaj negativno je ocenil Jovana Vesela-Koseskega (SN 1880, št. 91–3, psevd. Slavomil). Razpravljanja so obtežena z nebistvenimi detajli, dasi je ravno v podrobnostih podal nekaj upoštevanja vrednih dejstev. Stalno vrednost imajo bibl prispevki o redkih slov. knjigah, starih tržaških tiskih (LZ 1883–4, 1886–7). Tudi narodopisje ga je pritegovalo. Obj. je ljudsko povest Topolovo rebro (Kres 1882) in razlago besede divić (LZ 1882).

V Trstu je bil duša slov. nar. življenja. Po njeg. zaslugi je bila ustan. podružnica CMD, ki je odprla slov. otroški vrtec, medtem ko otvoritve slov. osn. šole ni dočakal. – Psevd.: L. Ž., L. Žv., Ž., Ž-b. - Prim.: r. matice Dutovlje (DAS); Bibl JLZ; Bibl LZ; Glaser IV, 214–5; F. Levstik, ZbD VII, XI; Marn XXIV, 98; Prijatelj, SKSZ V, 199; ob smrti 1888: E št. 70, 71; (F. Levec), LZ 573–4; (isti), SN št. 200; SS 276; – SS 1889, 301; KCD 1909, 72; L. Čermelj, Jadr. kol (Zgb) 1935, 47; B. Marušič, Goriški letnik 1975, 81. – Slika: E 1876–926, Trst 1926, 19. S. K.

ŽVAB Lovro, kulturnozgodovinski publicist, r. 9. avg. 1852 v Dutovljah, u. 31. avg. 1888 tam. Oče Mihael, kmet, mati Marjana Vrabec, gospodinja. Gimn. je obiskoval v Gor. (1864), prestopil na realko (1868), jo nadaljeval v Trstu, vendar ni prišel do konca. 1871–72 je odslužil enoletni voj. rok, nato je bil praktikant pri davčnem uradu v Trstu in opravil izpit iz višjega računstva. 1876 se je hotel udeležiti vojne med Srbijo in Turčijo, odšel v Šabac, da bi vstopil v srbsko vojsko, ker ni uspel, se je odpravil v Lj. Tu ga je Frančišek Levec priporočil Ferd. Mahru, da ga je sprejel v svoj trg. učni zavod za učitelja zemlj., slov., nem. in shrv. 1881 je bolan zapustil Lj. in se zdravil v domačem kraju. 0kt. 1882 se je naselil v Trstu in se preživljal kot zasebni učitelj jezikov. Po smrti Vikt. Dolenca (gl. čl.) je v začetku 1888 prevzel uredništvo E, vendar ga je bolezen prisilila, da je odstopil. – Ž. je bil zaveden narodnjak, nadarjen za jezike. Nanj sta vplivala K. Lavrič v Gor. in Fr. Levstik v Lj. Kupoval je redke knjige in si ustvaril lepo knjižnico. Članke je pisal v LZ o I. Ž. Popoviču (1881), Alasiu da Sommaripa (1883), P. Trubarju (1884), o knjižnih redkostih (1883), o slov. rkp. zdravilski knjigi iz 1799 (1886), o Žbogarjih (1887); v Sn o slovan. društvu v Trstu (1886), o slikah slov. pisateljev (ibid.); v Kres o J. Mandelcu (1886). Dopisoval je v tedanje slov. časnike, zlasti je poročal o srbsko-turških bojih (Soča 1876), več uvodnikov in člankov v E (1884–88). Precej negativno je ocenil Jovana Vesela Koseskega (SN 1880, št. 91–93, psevd. Slavomil). Stalno vrednost imajo bibl. prispevki o redkih slov. knjigah, starih tržaških tiskih (LZ 1883–84, 1886–87). Objavil je ljudsko povest Topolovo rebro (Kres 1882). – V Trstu je bil duša slov. narod. življenja. Po njegovi zaslugi so ustanovili podruž. CMD (ministr. odlok 27. febr. 1886, št. 3267, ki je 15. okt. 1888 odprlo šestrazred. deško ljud. šolo s pravico javnosti pri Sv. Jakobu v Trstu. – Psevd. : L. Ž., L.Žv., Ž, ž-b.

Prim.: SBL IV, 1047–48 in tam navedena liter. ; Koledar CMD 1915, pass.

Jem.