Žužek, Branko (1921–2001)

Žužek Branko, pesnik, v Ljubljani r. 22. jul. 1921 računovodju Antonu in Agnezi r. Walcher ter tu živi. Obiskoval je 1932–6 I. drž. meščan. šolo (na Prulah) in 1937–9 drž. dvorazr. trgov. v Lj. 1941–3 je bil priložnostno zaposlen (1942–3 pri materinih sorodnikih v Beljaku), 1943–5 skladiščnik v Mostah, potem pri vojakih v Makedoniji, od 1948 v Lj. v razl. administr. službah (Odpad, KUD Moste, Mestna ljud. knjižnica), od 1953 pri SPor (od 1956 Delo): najprej vodja zal. hiše Naš tisk, pozneje prop. odd., od 1963 novinar-reporter, nazadnje ur.; 1983 upokojen. – 1969 je prejel red dela s srebr. vencem. Na lit. začetke so vplivali oče (pisal pesmi) in učitelji (T. Seliškar, Jože Kranjc, J. Jalen). Pred vojno je pisal kratko prozo (neobj.), 1940–1 se približal krogu F. Balantiča v Mostah (prim. F. Pibernik, Temni zaliv F. Balantiča, 1989, 56–9). Po vojni je obj. poezijo najprej v MR (1946: Pomlad), potem v NS, Besedi, NOja, NSd, Obz, Dialogih idr. V zbirki Padajo rožnati listi (1956; oceni: B. Hofman, NOja 1957, 247–8; M. Mejak, NSd 1957, 940–1) so predstavljeni odmevi težko preživetih časov in umirjena osebna izpoved, vse pa v tradic. pesn. formi. V zbirki Moja pokrajina (1966; ocene: J. Pogačnik, JiS 1966, 231–2; J. Snoj, Delo 1966, št. 110; F. Vurnik, Sd 1966, 917–8) se je njeg. poezija močneje osredotočila na erotično doživljanje, hkrati pa se je poglobila v eksistencialna vprašanja časa in odprla tudi formalno, saj je prešla v svobodno obliko in modernejšo metaforiko, v celoti pa je njegov izpovedni vrh. Steklena krogla (1971, spr. beseda J. Šmit; ocene: V. Gajšek, Dialogi 1971, 760–1; J. Škulj, Knjiga 1971, 406–7; V. Cundrič, Prostor in čas 1974, 122–3) izpričuje, da se je Ž. zamislil nad lastno usodo in usodo sveta; odprl se mu je nasprotni pol, njegov negativ, svet se mu je začel kazati v procesu lastnega razpadanja. Vzporedno je uveljavljal prepesnjevanje mitskih, zgod. in liter. motivov, npr. zgodnji cikel Mrtvaški ples (v knj. Padajo rožnati listi), najpomembnejše predelave pa so izšle v zbirki pripov. pesmi Uporna galeja (1978, spr. beseda I. Ilich).

Za mladino piše črtice in pesmi v prozi. V njih se oddolžuje intimnim otroškim in mladostnim doživetjem, ki so povezana z rodom, domom in zgodnjim zanimanjem za literaturo. Najznačilnejše je zbral v avtobiogr. knjigi Kruh moje matere (1973, spr. beseda I. Ilich; 1979²). Zgodaj ga je pritegnil pravljični svet; prepesnil je nekaj starih ljud. motivov: Mojster Hudogled in Marko (1952), O fantu, ki je po suhem jadral (1953), O lisici-deklici (1975). Napisal je pesmice za slikanico Kaj imamo radi (1981) in moderno otr. pripoved v prozi O ribi velikanki naprej in nazaj (1984). Lutkovno igro Dondek Jakec potuje v stare čase je 1952 upriz. Lutk. gled. na Jesenicah.

Prevaja iz nemščine: J. W. Goethe, Herman in Doroteja (v: Pesmi, 1966), E. J. Görlich, Deklica iz Louisiane (1966), H. Baumann, Most bogov (1969), B. Kellermann, Morje (1975); shrv.: V. Nazor, Veli Jože (1967, 1973, 1983), S. Majstorović, Ledeniki in gejziri (1969), Đ. Radenković, Sonce v prahu (1970), V. Kolar in G. Bufalari, Jadran, morje miru (1971), S. Nešović in T. Stanojević, J. B. Tito (1977) idr. Sodel. je pri slov. prevodih nem. in srbohrv. antologij. Za Radio Lj. je prev. igre P. Willems, Kožuhar (1958), K. Kusenberg, Srečni ljudje (1959), P. Hühnerfeld, Sam sebi sovražnik (1960) idr.

Prim.: osebni podatki; Moder, SLNP; SGL; B. Paternu, Slov. književnost 1945–65, 1967, 132–3; Spomini na otroška leta I, 1971, 296–9, 333; D. Sedej, Otrok in knjiga 1982, 93–4 (s sliko); Slov. književnost, 1982; M. Idrizović, Otroška in mladin. književnost v Jsli, 1984, 276; Adresar pisaca Jsle, Novi Sad 1986; D. Mevlja, Večer 1986, št. 158 (s sliko). – Intervjuja: Knjiga 1966, 35–6 (M. Mejak); ib. 1971, 627–9 (I. Ilich, oba s sliko). – Slika: arhiv SBL. Pibernik