Župnek, Franc (1860–1938)

Župnek Franc, pravnik, r. 5. dec. 1860 v Šedini (pri Dramljah) kajžarju Martinu in Agnes (Neži) r. Kozar, u. 13. maja 1938 v Ljubljani. Gimn. je obiskoval v Celju (1876–83), pravo štud. v Gradcu. Služboval je kot odvet. pripravnik pri E. Devu v Postojni (1888–9) in J. Sernecu v Celju (do okt. 1889). Nato je stopil v konceptno službo pri dež. vladi v Lj., bil febr. 1890 premeščen k okraj. glavarstvu v Logatec in tu postal dec. i. 1. provizorni, avg. 1893 definitivni vladni koncipist, apr. 1895 pa okrajni komisar. Okt. 1895 je prestopil k dež. komisiji za agrarne operacije na Kranjskem in bil nov. 1895 imenovan za lokalnega komisarja z uradnim okolišem Notranjsko. Dec. 1900 je postal vladni tajnik. V »cerkniški aferi« je prišel navzkriž z agrarnimi interesenti in bil 1905 premeščen nazaj k dež. vladi v Lj., kjer je ostal do 1907, ko je bil postavljen za vodjo okraj. glavarstva v Črnomlju, 1909 pa za okraj. glavarja v Radovljici. Ker je med 1. svet. vojno ščitil prebivalstvo pred vojaškimi rekvizicijami, je prišel navzkriž z voj. oblastmi in bil 1916 premeščen k dež. vladi v Lj. Po zlomu Avstrije ga je dež. vlada za Sjo imenovala za vladnega svetnika in mu poverila vodstvo polit. izpostave v Borovljah, marca 1919 pa je prevzel v Cerknici vodstvo polit. izpostave, ki je bila ust. zaradi ital. zasedbe Logatca. Avg. 1919 je bil premeščen k dež. vladi v Lj. in vodil odd. za notranje zadeve do upok. 1924.

Ž. je bil pobudnik mnogih javnih del, ki bi prinesla velike koristi, če bi bila izvedena. Tako je npr. 1900 na lastne stroške izdelal načrte za kraški vodovod, ki bi ga napajali studenci izpod Nanosa; 1909 je bil ust. v ta namen konzorcij. Avstr. vlada je z izvedbo odlašala vse do izbruha vojne, kasneje so ga zgradili Italijani, precej po Ž-ovih načrtih. Tudi v Radovljici si je prizadeval za napredek kraja, bil glavni iniciator blejskega vodovoda in s tem položil temelj za letoviški razvoj. Načrtoval je prestavitev okrajne ceste Podvin–Radovljica, zajezitev Savice (pri Sv. Janezu), s čimer bi se dvignila gladina Bohinj. jezera in bi se vodni padec lahko izkoristil za električno centralo. Opozarjal je dež. vlado in pristojna ministrstva na pomen Pokljuke, Rudnega polja in Mrzlega studenca za turizem in klimatsko zdravljenje ter zahteval izgradnjo avtom. ceste na Pokljuko. O tem je pisal npr. v Jutranje novosti (1923, št. 165, 168: Pospeševanje in povzdig tujskega prometa in turistike na Gorenj.; št. 251, 256, 261, 267, 273, 274: Regulacija, osušenje in namakanje Cerkniškega jezera in Notranjskih kotlin), PV (1925: Pokljuka – planinsko in športno središče).

Njegova velika ljubezen so bili železniški projekti. Ko so 1911 gradili železnico Novo mesto–Bubnjarci–Karlovac, je v rekordnem času pripravil načrte za varianto Semič–Črnomelj–Metlika in z njimi tudi prodrl. Tako je njegova zasluga, da je danes Črnomelj direktno zvezan z Nov. mestom. 1922 je načrtoval zvezo kočevske železnice z morjem (mimo Kočevske Reke in Štalcerjev čez Čabar in Cerovo na Delnice), 1930 najkrajšo želez. zvezo Sje z morjem (odcep dolenj.–kočevske proge pri Vel. Laščah na Bloško polico, Prezid in Delnice). O tem je pisal v SN (1920, št. 80, 82: Želez. zveza Koroške z Lj.) in S (1926, št. 261–5: Najhitrejša želez. zveza Sje z morjem; št. 279: Najkrajša želez. zveza Sje in zap. Hrv. z morjem; 1928, št. 175: Železnica Savinjska dolina–Kamnik–Kranj; št. 176: Narodno gospodar. vrednost železnice Sav. dolina–Kamnik–Kranj).

Pri vladnih krogih ni bil posebno priljubljen, ker je bil preveč iniciativen in samosvoj, ljudstvo pa ga je vzljubilo in ga v mnogih slov. občinah imenovalo za čast. člana. - Prim.: r. matice Dramlje (DAS); person. in drugi akti c. kr. vlade za Kranjsko (DAS); Gabršček II, 178–9; Pol stoletja; S 1938, št. 110; I. Mohorič, Zgod. železnic na Slov., 1968, 407. A. S.