Župančič, Oton (1878–1949)

Župančič Oton, pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, r. 23. jan. 1878 v Vinici, u. 11. jun. 1949 v Ljubljani. Do 1908 se je podpisoval Zupančič. Po materi izhaja iz rodu Maličev, ki jih viniški grašč. urbar omenja že 1674. Po rodbinskem ustnem izročilu in mnenju N. Županiča so Maliči pribežali v Belo krajino pred Turki iz tedaj še čakavsko hrv. Like (gl. brošuro Dr. N. Županič, 1972, 22). Pesnikov ded Franc Malič je bil gospodarsko podjeten in življenja željan človek, od revnega krošnjarja se je povzpel do veletrgovca z lesom; zatem je doživel gospodarski polom, požar mu je uničil še hišo. V družini je dobil osem hčera in sina. Najstarejša hči Ana se je 1876 poročila s Francem Zupančičem, malim trgovcem iz okolice Dolenjskih Toplic (op. ur.: Selišč v okolici Dolenjskih Toplic); v Vinici se jima je rodil prvi (op. ur.: drugi) otrok, Oton. Za Ano so se omožile še druge sestre, kar pet izmed njih se je izselilo v dobi množične emigracije Belokranjcev v Ameriko, brat Rudolf pa je odšel za uradnika na Dunaj. V Vinici je pesnik strnjeno preživel le prva detinska leta, tako da se je je bolj spominjal iz poznejših let, ko je tja zahajal na počitnice k teti Mariji Šimunovič.

Oče Franc je 1880–91 z družino živel v Dragatušu, kjer je bila žena ob poroki dobila za doto hišo, v njej je odprl trgovino in gostilno; v Dragatušu se mu je družina povečala za dva otroka: Otokarja (1881–1945) in Mimico oz. Marico (1886–1902). Pesnik je v tem kraju obiskoval dva razreda osn. šole, nasl. dva in tri razrede gimn. (1888–91) pa v Novem mestu; tu je s F. Dergancem, I. Vavpotičem idr. sodeloval pri rkp dijaškem listu Na prelji. Belo krajino, njene naravne lepote, ljudske običaje, človeške značaje in socialno bedo – krošnjarje nemškarje in izseljence Amerikance – je zavestno doživljal šele v Dragatušu, zlasti kot dijak novomeške gimn. Agrarna kriza tega okolja in še lastna nepraktičnost sta tudi očeta privedli do gospodarskega poloma, tako da je moral posest prodati podjetnemu Amerikancu J. Štefaniču; z ženo sta ugibala, ali naj bi šla z družino iskat kruha v Bosno ali v Ameriko, nazadnje sta se odločila za Lj. (1891).

Tu je očetu seveda trda predla: družino je sprva preživljal s skromno branjarijo na Šentpetrski c. poleg Pollakove tovarne – o tedanji bedi in vedrih spominih na Dragatuš pripoveduje pod psevd. Pavel Strnad Ž-eva prva proza Štacunar Andrej (DS 1898) – pozneje je stanoval drugod po mestu in kot dacar prešel v drž. službo. Oton, slok, plavolas in plašen fant, je 4. razred klasične gimn. obiskoval v Beethovnovi ul. (1891/2), vse višje razrede pa na Vodnikovem trgu (1892–6). Kot petošolec je pripadal dijakom, ki so se zbirali okrog J. Ev. Kreka in so jih imenovali ligaše; pri njem so se učili slovan. jezikov, prebirali slovan. ljudske pesmi in pesnike ter se zlasti navduševali za ukrajinske dume in Ševčenka, izdajali so tudi rkp. list Slovenska vila; Krekovega duhovno vsestranskega in človeško toplega mentorstva Ž. ni mogel pozabiti vse življenje. V 6. šoli (1894) je dotlej katoliško usmerjeni mladenič prvič objavil pesmi v ZD, V, A in DS (psevd. Beli Kranjec, Smiljan Smiljanič in Gojko). Cankar ga je zatem povabil v bolj svobodomiselno dijaško Zadrugo. Vanjo je Ž. zahajal v 7. in deloma 8. šoli, tam se je seznanil še s Kettejem in Murnom ter javno nastopal s pesmimi in kritikami; verzi iz tega časa razodevajo pobude ljudske pesmi in Aškerčeve epike, a tudi že nastavke modernega občutja in izraza. Z več pesmimi je sodeloval pri zgb listu Nada (1895/6) in se prvič oglasil v LZ (1896, psevd. Aleksij Nikolajev). Sicer je objavljal nekaj let še tudi v omenjenih katol. listih, a predvsem zaradi honorarjev, ki jih je pri očetovi revščini nujno potreboval, medtem ko se je nazorsko z njih uredniki že očitno razhajal.

Za veliko noč 1900 je obj. v secesijski opremi I. Jagra in pri založniku L. Schwentnerju zbirko Pisanice. Z izjemo desetero pesmi, ki so izšle to leto v Zk ali so bile prejšnje leto obj. v Čaši opojnosti, jih večina datira iz let 1894–8 in razodevajo duha Krekove in Zadrugine poetike. Pisanice torej po nastanku, doživljajsko in estetsko sodijo pred Čašo, le v knjižni obliki so izšle za njo in tako samo navidezno prekinjajo razvojno črto Ž-eve mladostne lirike. Pesmi iz Pisanic so namenjene predvsem otrokom, vsebujejo žive in razgibane prizore iz narave, z njimi hoče avtor nevsiljivo vzgajati za življenje, polne so sonca in vedrine. Včasih, ko pojó o nemirnem hrepenenju po sreči in izpovedujejo rahlo življ. melanholijo, iz njih zazvene tudi osebna občutja. Veliko pesmi razodeva navezanost na domačijo in rojake, ko slikajo belokranjske ljudske običaje, govoré o boju za zemljo in skrbi za družino ter pojó o bolečini izseljevanja prek morja. Za tedanjo Ž-evo estetsko usmeritev so značilne tudi prepesnitve iz slovan., posebno ukrajinske ljudske in umetne poezije. V jeziku Pisanic izstopajo belokranjski narečni izrazi, epiteta, primere in ponavljalne figure rade posnemajo ljudsko pesem, forma pesmi je skoraj dosledno preprosto kitična, njih zgradba jasno razčlenjena. Kritika (vse 1900: I. Robida, SN št. 87; E. Gangl, LZ 322–4; F. Klemenčič, Ska 115–6; J. Šanda, DS 383–4) je v Pisanicah videla obogatitev slov. mladinske poezije, le nekatere pesmi so se ji zdele za otroke pretežke.

V jul. 1896 je bil Ž. opravil v Lj. maturo, odšel na dunajsko univerzo in se odločil za študij zgod. in zemljepisa; pozneje je to odločitev nekoliko obžaloval in si zaželel študija slavistike ali tujih jezikov. Učenje se mu ni bogve kako odsedalo, saj se je moral stalno otepati z gmotnimi težavami, tudi s stradanjem, dasi se jih je skušal rešiti s službo pisarja, Knafljevo štipendijo, s predujmi za honorar in posojili. Poleg tega ga je bolj kakor sprotni študij pritegovalo razgibano umetnostno življenje Dunaja, predvsem sodobni literarni tokovi: jeseni 1896 je postal član slov. Literarnega kluba, ki je bil še naturalistično usmerjen, v nasl. letih je po kavarnah prebiral moderne revije Die Zeit, Neue Revue, Wiener Rundschau idr. ter se 1898 naravnost ali posredno seznanil z Nietzschejevo filozofijo ter Dehmlovo, Verlainovo in Baudelairovo liriko. To čtivo se je prilegalo mlademu poetu, ki se je bil strastno zaljubil v postavno učiteljiščnico Berto (Albertino) Vajdičevo in se prav tako strastno razboleval ob njeni nezvestobi. Tako so iz osebnega čustvenega vrenja in miselnega upora, v svobodnem velemestnem ozračju in ob navedenih tujih pobudah nastajale vsebinsko in izrazno docela nove pesmi, ki so zavračale vse tradicionalno, splošno priznano in ozko slovensko. Posebno značilni primeri tega duševnega in umetnostnega preobrata so cikla Velikonočni soneti (iz jeseni 1897) in Zimski žarki (1897/8) ter pesem Moje barke (sept. 1898); prvi je izšel v hrv.-slov. modernistični Mladosti 1898, drugi v LZ i. l., tretja šele v zbirki.

Gre za zbirko Čaša opojnosti, ki je izšla v secesijski Jagrovi opremi takoj za Cankarjevo Erotiko spomladi 1899 pri Schwentnerju (ponatis 1911; reprint 1977 v knj. Prvenci slov. moderne). Kakor daje slutiti naslov, avtor v knjigi v veliki meri izraža svoja tedanja ljubez. občutja; izvoljenko doživlja bipolarno, zdaj izrazito poduhovljeno, zdaj burno senzualno; nekje užaljen razodene vzvišeno samozavest umetnika do nje, navadno pa tava v nemočnem in mračnem obupu, se zateče k drugi ljubici, a spet hrepeni po izvoljenki. Življ. občutje zna biti tudi sončno vedro, igrivo in razposajeno, tako v nekaterih ljubez. kakor v dodanih otroških pesmih. Za mladega Ž-a so končno idejno značilni zavračanje množičnega krščanstva, iskanje svobodne osebne filozofije ter norčevanje iz licemercev, filistrov in kritikov. Tudi v izrazno oblikovnem pogledu pomeni zbirka nekaj docela novega v razvoju naše lirike: v jeziku se srečujemo s številnimi tujkami, v slogu s prefinjenimi in sugestivnimi metaforami, z religioznimi in eksotičnimi simboli ter z optično impresionističnim dojemanjem sveta; v obliki srečamo nekaj moderniziranih sonetov in seguidil, prevladujejo pa sproščene štirivrstičnice in predvsem pesmi v svobodnem verzu. Liberalna in socialnodem. kritika (vse 1899: M. Zarnik, SN št. 80; I. Robida, SN št. 87–90; E. Kristan, RP št. 10 in Ska 214–6, 235–9; A. Aškerc, LZ 344–60) sta sprejeli zbirko ugodno ali kar navdušeno, katoliška (E. Lampè, KO 1899, 257–9; A. Ušeničnik, KO 1900, 181–4) je sicer priznala avtorjevo umetniško nadarjenost, a ostro zavrnila njegove nazore. Pesnik sam je bil z leti z njo vse manj zadovoljen in je le manjši del (a še tega je predelaval) prevzel v antologijo Mlada pota (1921). V razvoju naše književnosti pa zbirka s Cankarjevo Erotiko vred pomeni ločnico – začetek slov. moderne; njen nesporni pomen je v odkriti izpovedi mladostnega čustvovanja, zlasti pa v izrazno oblikovni avantgardnosti.

V veliki noči 1900 so izšle pesmi prejšnje l. umrlega Ketteja. Ž. je napisal o njih esej Misli o Kettejevih poezijah (LZ 1900). O pokojnem tovarišu sodi, da je bil intimno navezan na naravo, da je s strastno vnemo iskal odrešujoče filozofije in osrečujoče ljubezni, a kljub temu ohranil notranjo uravnovešenost in oblikovno nazornost, saj se je šolal pri klasičnih mojstrih in ljudski pesmi. – 1900 je Ž. študij na univerzi absolviral, ni pa diplomiral: še vedno je životaril v bohemski revščini in pomanjkanju, še vedno je zavzeto zanimanje za umetnost zaviralo redni študij. Z Berto, zaradi katere se je v Čaši razboleval, je spet navezal stike, pisal ji je številna, tudi obsežna pisma in si polagoma pridobil njeno naklonjenost in ljubezen.

Od okt. 1901 do okt. 1902 je služil v Eggenbergu pri Gradcu enoletno »prostovoljno« vojaščino, ki je dajala absolventom visokih šol častniški naziv; enolično, neredko tudi naporno in ponižujočo službo je opravljal le mukoma, nazadnje so ga zaradi nedovoljenega odhoda iz vojašnice za dva tedna zaprli. V času zapora mu je pri sorodnikih v Vinici umrla 16-letna sestra Mimica (Marica), poleg tega je zamudil nastop suplenture v Lj., napisal pa je v ječi samici prvi spev lirsko-epske pesnitve Jerala. Tako je nastopil službo pogodbenega učitelja na klas. gimn. v Lj. šele v febr. 1903 in jo opravljal do sept., torej en semester. V Lj. je ostal do jeseni 1904 in najbrž v tem času na domu poučeval Pipo Tavčar, pisateljevo hčer.

1900–4 je priobčeval pesmi in prozo v LZ in Ska, v manjši meri tudi v Sn, zgb Životu in mladinskem Zk. Že iz posameznih objav je bilo očitno, da se v pesniku dogajajo pomembne idejne in estetske spremembe: da se otresa pesimizma in poudarja voljo, moč, zaupanje vase in v življenje (Vseh živih dan, Po strani klobuk), da zapušča individualizem ter se oklepa narave, soljudi in domovine (Pesem mladine, Belokranjske pesmi, Z vlakom). V tem času so nastali tudi trije prozni spisi: črtica Iz beležnice Pavla Kuzme (LZ 1902) ter eseja O pesmih Aleksandrova (LZ 1903) in Naši slikarji v tujini (Sn 1903/4). V črtici prikazuje bohemsko druščino slikarja M. Jame, pesnikov J. Murna in C. Golarja ter samega sebe v lj. predmestju poleti 1899; Jama je Ž-a na sprehodih uvajal v impresionistično dojemanje naše pokrajine. V prvem eseju naslika bridki socialni portret pokojnega prijatelja ter označi njegovo liriko samote, hrepenenja in umiranja, vendar jo uvodoma imenuje le »obet, velik obet«. V drugem eseju pa opozarja na nacionalno ohrabrujoči umetnostni uspeh naših impresionistov na razstavi pri Miethkeju na Dunaju; domača javnost je bila do njih brezbrižna, odkrili in priznali so jih šele tujci.

O naglem duhovnem zorenju nazorno priča druga zbirka Čez plan, izšla v dec. 1903 z letnico 1904 pri Schwentnerju (ponatis 1911; faks. ponatis 1978, spr. beseda J. Vidmar in J. Mahnič). Sicer tudi tu avtor v simboličnih likih ptičev kondorja in Samoživa izraža zavest duhovnega aristokratstva ter so nekatere starejše erotične pesmi rahlo sorodne dekadenci. Značilni za zbirko pa so cikel Dan, v njem se Ž. izvoljenki obtožuje prejšnjih zablod in ji zagotavlja nezmanjšano idealno čustvo, in tiste ljubez. pesmi, ki izpovedujejo mehko, otožno hrepenenje ali zdravo moško strast. Pesnik gleda tudi na naravo drugače: v Čaši mu je dostikrat rabila le za metaforo, sedaj jo doživlja neposredno, v sončnem sijaju in trepetanju, najsi gre za lj. okolico ali Belo krajino, ponekod hkrati tudi filozofsko, v protikrščansko panteističnem smislu (Ob Kvarneru). Od prve zbirke se ta razlikuje tudi v tem, da je ob močnem čustvovanju v njej navzoče tudi razmišljanje, ideja: avtor se odpoveduje mračni dekadenci, zaveda se svoje mladosti in s pogumom stopa v življenje, izpoveduje vedri in dejavni vitalizem, v javnem življenju pa se pridružuje kulturnikom, ki odločno stopajo za Prešernom. Zbirko uvaja cikel Manom Josipa Murna-Aleksandrova: Ž. toži o krivični soc. usodi tedanjega slov. umetnika in svoji osamljenosti po izgubi prijatelja, vendar se mu celó tu bolest in samota prelijeta v pogum. Pesniška forma in verz sta v zbirki ostala podobna kot v Čaši, še bolj prefinjena je postala avtorjeva stilno izrazna moč, vidno se mu je povečala skrb za pretehtano kompozicijo pesmi, težnja po muzikalnosti pa dosegla mojstrsko stopnjo. Svobodoumna kritika (J. Regali, SN 1903, št. 296–9; Iv. Cankar, Sn 1903/4, 92–3 in LZ 1904, 175–7) je ob imenitnem slogu poudarjala predvsem refleksivne pesmi, katoliška (vse 1904: E. Lampè, DS 53–4; A. Ušeničnik, KO 203–17; I. Grafenauer, Zora 51–60) pa je avtorju zamerjala ideje in ga neustrezno primerjala s Sardenkom-A. Merharjem.

Približno tedaj je nastalo tudi prvo večje in obenem morda najbolj uspelo Ž-evo dramsko delo, enodejanka Noč na verne duše (LZ 1904). Godi se v noči po dnevu mrtvih v zvoniku neke župne cerkve, in sicer v času agrarne krize v Beli krajini. Nastopajoče osebe so možje, ki po tamkajšnjem običaju pozvanjajo, med njimi sta cerkovnik in ključar. Pogovarjajo se o dveh sociološko si nasprotnih likih: o cerkvenem dobrotniku, hkrati pa bogatinu oderuhu, ki so ga v pustne šeme preoblečeni neznanci ubili, ter o hajduku, ki je jemal gospodi in dajal revežem. V tesnobnem ozračju vsesvetske noči, pod vplivom vinjenosti in pod težo obremenjene vesti cerkovnik prizna uboj, obenem pa kot sokrivca navede ključarja, da se ga le-ta zatem okrutno znebi. Drama sicer obravnava resnične osebe, kraje in razmere, po slogu in tehniki pa je neoromantična, rahlo maeterlinckovska.

Jesen in zimo 1904 je Ž. preživel na Dunaju, po obisku Lj. za božič se je sicer spet vrnil na Dunaj, a takoj s prijateljem F. Kustrom nenapovedano odpotoval v Pariz, kjer je ostal do srede julija 1905. Brez rednih sredstev za preživljanje je trpel hudo pomanjkanje, se do neke mere pripravljal na izpit iz zgod., predvsem pa se duhovno in estetsko preusmerjal in poglabljal. Navdušil se je za Rodinovo moderno kiparstvo in o njem zasnoval esej Umetnost je sen, ki je dobil svoj obraz (ZbD VII). Poslušal je govore J. Jaurèsa in A. Francea ter se ob njih ogrel za ideje socializma in pacifizma; tako je razumljivo, da je v nasl. letih mdr. sodeloval pri NZ in RP. Spopolnil je svoje znanje franc. in se začel načrtno učiti angl., tako da je sčasoma mogel sloveniti iz izvirnikov, medtem ko je prej Shakespeara – Sen kresne noči (upriz. 1903), Julija Cezarja (1904) in Beneškega trgovca (1905) – prevajal le prek nemščine.

Po Parizu je spet živel večinoma na Dunaju, se nadalje otepal z revščino in pripravljal na izpite. V zač. 1907 je upal priti kot tajnik SM do službe in poroke; a večina odbornikov mu ni bila naklonjena, poleg tega so tedaj iskali veščega uradnika, ne razgledanega kulturnika.

Od sept. do dec. 1907 je bil Ž. domači učitelj grofiču M. Attemsu-Petzensteinu v Kissleggu na Württemberškem. Poleti 1908 je na Dunaju napisal in na univerzi oddal obe nalogi, potrebni za prijavo k izpitu. Sept. se je prek Lj., kjer je bil priča krvavim protislov. dogodkom, odpravil v Bregenz in okt. znova začel poučevati grofiča. V jun. 1909 ga spet srečamo na Dunaju, tam je kot prvi del diplome opravil izpit iz geografije. O počitnicah t. 1. je urejal knjižnico družine Waldburg na gradu Syrgenstein na Bavarskem. Jeseni je zaslutil, da se mu Berta, ki je nad njim obupala, čustveno izmika; res je navezala intimne stike z drugim, pesnik je to dognal v Lj. o veliki noči 1910. Konec t. 1. se je za zmeraj poslovil od svojega gojenca in njegovih sorodnic ter se dokončno vrnil v domovino.

V času, ko je poučeval v plemiški družini in prvič živel v urejenih gmotnih razmerah, ni le dosegal uspehe pri študiju, temveč tudi veliko ustvarjal. Maja 1907 je RP prinesel prevod treh Bezručevih upornih pesmi (ponatis v NZ 1911), jeseni je poslovenil 1. in 3. spev Pekla iz Dantejeve Božanske komedije (prvi izšel v Sn 1914) in prev. E. Kreidolfovo pravljično prozo Palčki Poljanci (izšlo pri Schwentnerju 1907) ter vsaj ob koncu t. 1. napisal 2. pogl. epa Jerala (LZ 1908).

V zač. 1908 je znova, tokrat iz izvirnika prev. Shakespearov Sen kresne noči (izšlo 1920) in predlagal SM, da bi izdala glavna dela tega klasika. Poleti je snoval dvostišja za izvirno slikanico Abeceda na polju in v gozdu z ljubkimi metaforami za rastline in živali, se menil s S. Šantlom za ilustr. in zaman iskal založnika (izšlo šele 1986). V 2. pol. nov. 1908, torej že po septem. dogodkih, so zaradi pesnikovega spora s Schwentnerjem izšli Samogovori pri O. Bambergu. Pesmi za zbirko je od 1905 dalje prinašal večidel LZ.

1907–10 je bil Ž. tudi precej satirično in polemično razpoložen. V oceni Ilešičeve antologije Cvieće slovenskoga pjesništva (LZ 1907) je odklonil ur. kriterije za izbor ter odkrito spregovoril o Aškerčevem miselnem in estetskem propadanju. Aškerc mu je posmehljivo odgovoril s parabolo Dva vodnjaka (v zbirki Akropolis in piramide, 1908), Ž. pa je parabolo parodiral s pesmijo Omer čita Ahmedovo knjigo (NZ 1909), nato si je nasprotnika privoščil še v vrsti epigramov. S takimi umetniškimi bodicami je zbadal tudi dominsvetovskega kritika Samogovorov L. Lenarda idr. (NZ 1909–10). Nameraval je izdati celó posebno knjižico epigramov in satir, toda zamisli po Aškerčevi smrti iz pietete ni uresničil. – Iz konca tega obdobja po vsej priliki izvira imenitna vizualno muzikalna impresija z Bodenskega jezera Večer v pristanu (LZ 1910).

Samogovori (1908, Bamberg; ponatis 1970, spr. beseda J. Kos) veljajo po pravici za Ž-evo najboljšo pesniško knjigo; avtor je iz mladeniča dozorel v moža, za katerega so bolj kakor ljub. čustva značilna miselna razglabljanja. K duhovni preusmeritvi je prispevalo tudi bivanje v Parizu, deloma prebiranje Whitmana in Verhaerena, medtem ko mu je Bergson prišel v roke malo pozneje. Že iz prejšnjih zbirk poznamo Ž-evo zamaknjenost v pesniški poklic in posredno zaverovanost vase, v Samogovorih se imenuje »daljnih carstev sin« in se primerja labodu z notranjim žarenjem. Ljub. pesmi izražajo pristna in prisrčna, mehka in nežna, hrepeneča in vdana čustva, ljubezen pesnika osrečuje in bogati. Posebno skupino sestavljajo pesmi, v katerih kritično označuje nekatere pojave v slov. javnem življenju, posebno razmerje meščanstva do umetnikov. Idejno težišče zbirke pa je v nasl. razdelkih, v pesmih s filoz. religiozno in domovinsko socialno vsebino. Kakor v prejšnjih zbirkah se tu pojavlja lik trpečega in odpuščajočega Kristusa kot nasprotje človeške razuzdanosti in namišljene pravičnosti. Pesnik hoče biti tudi do sebe etično odkrit in neizprosen ter se z vsemi močmi prizadeva dokopati do filoz. resnice in življ. smisla. Prek mučnega iskanja, negotovosti, skepse in obupa se pribori – podoben samotnemu drevesu v viharju – do odrešilne slutnje in spoznanja: notranjo harmonijo najde v spoju s spiritualno doživetim vesoljem, s panteistično občutenim kozmosom ter s tem, da se otrese individualizma in zaživi s skupnostjo, občestvom (Verzi = Visoki hip, LZ 1907; Nočni psalm, LZ 1906; Epilog, iz zač. 1908; Prebujenje, Prvi majnik 1908). Tako znova najde pot do svoje male domovine in se je skuša, odhajajoč v tujino, neločljivo okleniti; za to domovino išče sintezo med domačo prirodnostjo in svetovnim napredkom ter ob njej ugotavlja nasprotje med srečno mladostjo in bolečino izseljenstva (Z vlakom, Sn 1903/4; Duma, iz zač. 1908; bibliofilska izd. 1938, zrisal S. Gladnik; 1961, ilustr. M. Sedej, spr. beseda M. Mejak). Jezikovni izraz Samogovorov je pretanjen do zadnjih možnosti. Ritem pesmi je diskretno intimen ali vzneseno himničen. Umetno variirane končne rime so obogatene z notranjimi. Slikanje z značilnimi glasovi muzikalnost še stopnjuje. Zbirko končno odlikuje nenavadna skrb za kompozicijo pesmi. – O njej sta izšli le dve oceni: L. Lenardova (DS 1908, 572–3) je brez posluha in omalovažujoča, I. Merharja (LZ 1909, 116–7) pa nasprotno hvalnica; sicer je slov. tisk zaradi bojkota nem. založnika molčal. – Omenimo še obrobno nadrobnost, da je pesnik dotlej svoj priimek začenjal z Z, po Samogovorih pa z Ž.

V čas po Samogovorih tja do 1915 moramo postaviti jedro Jerale, ker obe deli povezujejo nekatere snovne, idejne, verzne in slogovne značilnosti. To epsko-lirsko pesnitev, ki razodeva satirične in filoz. notranje prvine, je Ž. snoval z daljšimi časovnimi presledki od 1902 do 1927, se pravi četrt stoletja. S Schwentnerjem se je pogodil za objavo v knjigi že 1903, za ilustr. si je sprva izbral F. Tratnika, zatem H. Smrekarja, a delo je ostalo torzo. V 1., 1908 dokončno izoblikovanem pogl. (LZ 1911), ki je postavljeno v fiktivno pokrajino in kjer nastopata Jerala in hudič, Ž. pokaže nasprotje med topo materijo in gibčnim duhom, med notranjo praznoto rejenega meščanskega filistra in hrepenenjem mlade umetniške duše. V 2. pogl. (LZ 1908), godi se v tedanji in mitični Beli krajini, pesnik vidi rešitev iz suženjske vdanosti in gospod. revščine našega naroda v uporni svobodoljubnosti in podjetni delavnosti; to idejo simbolizirajo vol Jelen in kovači Podbrežci s hudičevim pomočnikom Dimkom. Intermezzo (LZ 1915) – postavljen je v lj. pivsko klet in na nočne ulice mesta, srečujemo se s pesnikom in prijateljem, s hudičem v obliki plamena in z vzdihi umrlih bratov – poje o viharnem zanosu svobodnega ustvarjanja ter o tesnobnih razmerah, v katerih životari in umira umetnik v slov. jeralovski družbi. V 3. pogl. (LZ 1927) sestopimo v osrčje zemlje, Jerala in hudič poslušata dialog med mrtvim in živim; ta del pesnitve hkrati ponazarja snovanje narave pod zemljo in simbolizira snovanje umetnika v podzavesti.

Ko se je Ž. ob koncu 1910 za stalno vrnil v Lj., je najprej stanoval v mestu (Wolfova ul. 12 – tu ga je za svoj znameniti intervju obiskal Iz. Cankar), kasneje, ko je bil dramaturg dež. gled., pa na Rožniku, kjer je živel že Ivan Cankar, in sicer v stavbi nasproti gostilne. Tedaj se je zelo ukvarjal z naravoslovjem in filozofijo, posebno z Bergsonom. Vedno bolj pa se je zanimal tudi za polit. dogodke v svetu in za usodo svojega naroda.

V jul. 1911 se je zgodilo za slov. kulturne razmere nekaj nenavadnega: Čaša opojnosti in Čez plan sta izšli že v 2. izdaji (Schwentner). Cankar, ki ni bil hotel oceniti Samogovorov, je zdaj navdušeno pisal o Ž-evi umetniški rasti in zmagi moderne (LZ 1911, 387; esej Po dvanajstih letih, obj. J. Mahnič, RSAZU, 2. r., 1987, 44–7). Finžgar je spoštljivo spregovoril o Ž-evi človeško pristni in umetniško suvereni osebnosti ter pokazal spremenjeno razmerje katol. tabora do pesnika (DS 1911, 402–4). J. Glonar pa je poudaril, da Ž-eva poezija kljub nekaterim tujim pobudam razodeva izvirne značajske poteze in iskanje lastne poti (Veda 1911, 644–57).

V prvih letih po vrnitvi v domovino je Ž. spet sodeloval največ pri LZ. Pesmi iz 1911 pojó o ustvarjanju, vesolju in domovini, predvsem pa o vedrem življ. pogumu vsem bridkostim navkljub. Dve pesmi iz 1912 vsebujeta socialen oziroma panteističen motiv ter tako nakazujeta zbirko V zarje Vidove, medtem ko pred leti nastali cikel Ljubavne pesmi govori o razhodu z Berto. Verze njegove Kovaške (RP 1910) so si mladi preporodovci (1912–1914) izbrali za geslo svojega revol. nacion. gibanja. V teh letih je Ž. objavil tudi prve prevode iz evr. romaneskne proze: Dickensovega Oliverja Twista (1911), Maupassantovega Lepega strička (1912) in Daudetove Sapho (1912).

V dec. 1912 je izšla že jun. 1909 prepesnjena slikanica za otroke Lahkih nog naokrog (Schwentner). Šibke nem. verze H. Meiseja je Ž. poslovenil docela samostojno, čeprav se je moral do neke mere ozirati na malo okusne podobe G. Caspari. Gre za verze za najmlajše, ki snovno zajemajo iz njih domišljije in zvočno posnemajo njih igro. Pesmi prikazujejo zavzeto otrokovo igro, mu poosebljajo igrače, vzbujajo ljubezen do živali in narave, vnemajo smisel za šalo in vedrost ali prehajajo v neprisiljeno vzgojo. V nekaterih je čutiti sočnost belokranjske govorice ter naslonitev na slog in motiviko ljudske pesmi. Ker se kritiki ni zdelo vredno knjigo omenjati, je nanjo moral opozoriti Ž. sam v Sn 1914.

Že iz gimn. let je Ž-a pritegovalo gledališče. V sezoni 1911/2 je pisal poročila in ocene o predstavah v dež. gled. za SN in Zarjo, mdr. o Cankarjevi Lepi Vidi, in sicer kratko oznako te simbolistične in ritmizirane drame ter daljšo oceno odrske uprizoritve in vseh nastopajočih. V sezoni 1912/3 pa je v tem gled. opravljal posle umetniškega vodje, dramaturga. Za zač. sezone so uprizorili Calderonovega Sodnika zalamejskega v njegovem prevodu, pri predstavah je poskusil iz gled. odpraviti elkanje, a naletel na odpor meščanskega občinstva. O tem vprašanju je tudi javno spregovoril in predavanje Slovenski jezik in gledališče priobčil v Zarji (1912). Zavzel se je za dvoustnični u, ker ga govori velika večina Slov., ker je znanstveno utemeljen ter blagoglasen in lep, elkanje pa je označil za nenaravno jarogosposko spakovanje; vprašanje je močno odmevalo v javnosti in bilo rešeno šele po 1. vojni. Ker je bilo očitno, da bo gled. zaradi nenaklonjenosti dež. odbora in I. Šušteršiča prenehalo z delom, si je moral pesnik preskrbeti kruh drugje: s 1. febr. 1913 je dobil po Aškerčevi smrti prosto službo mestnega arhivarja in maja odšel na trimesečno strokovno prakso v Prago.

Cankar je bil Ž-a vpeljal pri Mariji Kessler, na katere stanovanju v Lj. so se shajali slov. umetniki (gl. Cankarjev roman Novo življenje, 1908). Pisatelj se je brezupno zaljubil v eno izmed njenih štirih hčera (Mici), pesnik se je v sept. 1913 poročil z drugo, z Ani (1891–1967); v zakonu so se jima rodili: Marko (1914, gl. čl.), Andrej (1916, gl. čl.) in Jasna (1923); stanovali so sprva na (tedanji) Bleiweisovi c. 3, od jeseni 1916 v Dalmatinovi ul. 1. V službi – njegov predstojnik je bil župan I. Tavčar – je imel Ž. na skrbi urejanje mestnega arhiva in temu dodeljene knjižnice. Ker so ga 1907 razglasili za stalno nesposobnega, mu je bilo s fronto prizaneseno. Vojne grozote in polit. dogodke je spremljal prizadeto ter zavzeto pričakoval narodno svobodo in državo.

V Literarni pratiki za 1914, Sn in LZ je priobčil napise za mesece in vrsto otroških, ljubezensko družinskih, kozmično panteističnih, vojno socialnih in polit. domovinskih pesmi, ki so zatem izšle največ v zbirkah Ciciban in V zarje Vidove. Pesem Naša beseda je namenil odprtju Nar. gled. v Lj. konec sept. 1918. 1917 sta izšla njegova prozna prevoda Chestertonovega Četrtka in Flaubertovih Treh povesti. Pri SM se je tedaj prizadeval za načrtno izdajanje ruskih klasikov, predvsem Dostojevskega.

V tem obdobju je urejal Sn (1914) in LZ (zlasti 1917). V vabilu za sodel. pri Sn je sporočil, da bo revija sprejemala prispevke vseh lit. smeri in da bo posebno skrb posvečala kritiki in listku. Izkazalo se je, da je knjižna poročila in ocene ter razne zapiske, med njimi osmrtnice, moral v veliki meri napisati sam. To se je ponovilo tudi pri LZ, kjer je Ž. mdr. priobčil spoštljiv nekrolog J. Ev. Kreku, rahločutno oceno Gradnikovih Padajočih zvezd in znameniti literarnoteoretični esej Ritem in metrum (1917), v katerem na primeru Prešernovih verzov iz Uvoda h Krstu polemizira z D. Šando in A. Pavlico; s sugestivnimi pesniškimi prispodobami pokaže na razliko med življ. gibkim ritmom in shematično togim metrom. Drugje pa sta izšla nekrolog Ivanu Cankarju (SN 1918) in govor Slovo ob rakvi (brošura Spominu I. Cankarja, 1919). V prvem se obtožuje, da pokojnikove umetnosti marsikdaj ni razumel, v drugem pa označuje njegovo trpko ljubezen do domovine.

V veliki meri je tedaj ustvarjal liriko za otroke. Sredi 1915 naj bi v založbi I. Zormana (gl. čl.) Omladina izšla zbirka Nove pisanice. Vsebovala bi prečiščene Pisanice, dalje Abecedo pa nekaj pesmi iz Lahkih nog in iz nastajajočega Cicibana. Vendar bi Ž-a takšna zbirka bolj reševala iz gmotnih zadreg, kakor pa bila izraz ustvarjalne nuje, zato je misel nanjo opustil.

Ko si je ustanovil družino, je ustvarjal pesmi te vrste iz notranje intimnosti in s posebno odgovornostjo. Tako je zasnoval docela novo zbirko z naslovom Sto ugank in s pojasnilom »tristo zadrg, tristo zank«. (Prve, skromnejše primere te zvrsti je bil ustvaril že v gimn. letih.) Zbirka je izšla v sept. 1915, v drugi, nekoliko spremenjeni izdaji pa 1919, obakrat pri Zormanu oz. Omladini. Pri teh umetninah gre za aforistično kratke kitice z dvema do štirimi stihi v različnih ritmih, njih notranje bistvo pa so duhovite besedne igre, nazorna poosebljenja, predvsem pa asociativno nastale metafore za razne stvari in pojave iz narave in podeželskega življenja. Enote so v knjigi pogosto med seboj tematično povezane, ko npr. označujejo polje, drevesa, kovačijo, cerkev, nebesna telesa ali morje, sicer pa zbirka vsebuje pisano zmes raznih motivov. Marsikje začutimo navzočnost Bele krajine, drugod obmorskega Krasa, povsod pa doživljamo značilnosti in toplino slov. prostora. Posebej je treba poudariti Ž-evo nagnjenje do svetlih in žarečih stvari in pojavov, tako v vsakdanji bližini kot v kozmičnem prostranstvu. Prenekatere od ugank oziroma miselnih prenosov so za povprečnega otroka prezahtevne in jih more razumeti šele odrasli bralec. Sicer je kritika knjigo nadvse ugodno sprejela (vse 1915: I. Peruzzi, LZ 479–80; J. Glazer, LZ 522; M. Pirnat, SN št. 232; J. Debevec, DS 267).

Še pred božičem 1915 je pri Zormanu izšla zadnja in mojstrska Ž-eva zbirka za otroke Ciciban in še kaj. Prijetno zveneče ime za svojega junaka je našel v Vukovem Srpskem rječniku. Pesmi so mu nastajale ob sožitju s prvorojencem Markom in v mislih na njegovo nadaljnje otroštvo. Zbirka razodeva razvidno in smotrno zasnovano zgradbo, razpored snovi. Najprej beremo pesmi, ki ponazarjajo ljudske običaje, ki so mišljene kot gibalne igre ali so onomatopoetičnega značaja. Sledi skupina nevsiljivo vzgojnih pesmi, ki naj v mladem bralcu budé ljubezen do matere, ga navajajo k resnicoljubnosti, predvsem pa naravnavajo k življ. vedrini in ga že zgodaj navezujejo na domovino. Manjša tretja skupina obsega razigrane šaljivke, ki pa vsebujejo tudi kakšno vzgojno misel. V zadnjem delu pesnik pouči otroka o mehanizmu ure, mu ponazarja sončni sistem in nakazuje najgloblja spoznanja duhovnega značaja. Iz. Cankar (DS 1916, 44) je prav v teh refleksivnih pesmih videl organsko zvezo med Cicibanom in Samogovori. Ž. se je v tej knjigi docela, bolj kot v prejšnji, vživel v otrokovo duševnost, tej psihi pa se prilegajo tudi uporabljena slogovna sredstva, personifikacija, onomatopoija in dialog, medtem ko jezik vsebuje nekaj belokranjskega izrazja in vrsto pristnih ljudskih rečenic. 1922 je zbirka znova izšla kot nespremenjen ponatis. Čez 10 let je Ciciban (1932) doživel 3., z nekaj novejšimi pesmimi razširjeno izdajo, s perorisbami jo je ilustr. N. Pirnat (pozneje še več ponatisov). Tudi sedaj je bil deležen laskavih ocen (F. Vodnik, NR 1931/2, 257–8; Finžgar, M 1932, 313).

Iz pisem in izjav raznim znancem, predvsem iz izjave Iz. Cankarju za Obiske (DS 1911, 75–7), vemo, da Ž. ni bil zadovoljen z malone celotno Čašo opojnosti; zdi se pa, da mu tudi iz zbirk Čez plan in Samogovori nekatere pesmi niso bile všeč. Zato je razumljivo, da je že jeseni 1917 začel skrbno pripravljati antologijo – vse kaže, da je pri tem sodeloval A. Žigon (gl. čl.) – z naslovom Mlada pota, ki je izšla konec 1919 (z letnico 1920) pri Zormanu in bila kmalu razprodana. 2., bolj razkošno zamišljena izdaja je izšla čez tri leta (z letnico 1921), toda zaradi hudih tiskovnih napak in nekaterih ponesrečenih ilustracij (G. Birolla) jo je avtor prepovedal prodajati (ponatis 1978, spr. beseda B. Gerlanc). Za njegovo kritično presojo treh nekdanjih zbirk je značilno, da je iz Čaše sprejel v antologijo komaj tretjino, iz zbirk Čez plan in Samogovori pa po dve tretjini pesmi. Poleg tega je antologiji dodal deseterico le po revijah priobčenih ali docela novih pesmi, mdr. Pojdem na prejo in tri Ljubavne pesmi, s katerimi se je bil poslovil od izvoljenke iz mladih let, ter razne premišljujoče z življ. pogumom in kozmičnim panteizmom kot idejnima jedroma. Kompozicijsko je antologijo zasnoval takole: na prvo mesto je postavil razdelek izrazito ljubez. Pesmi, sledi mu celotni cikel Manom Josipa Murna-Aleksandrova, v razdelkih Brez cilja, Ob poti in Proti razgledom pa srečujemo razpoloženjske, premišljujoče in domovinske pesmi. Knjigo sta ocenila M. Jarc (LZ 1920, 182–3) in S. Majcen (DS 1920, 137–9); oba sta nakazala Ž-ev razviden in nagel pesniški razvoj, oba sta mu tudi zamerila, da je nekatere pesmi spreminjal in jim zabrisal prvotno čustveno barvo. Zanimivo je še, da so bila Mlada pota z naslovom, razdelki in sprejetimi pesmimi poslej za Ž-a odločujoče merilo pri poznejših izdajah: v Dela (I, 1936) ni sprejel svojih treh mladostnih zbirk, temveč nekoliko razširjeno antologijo; isto, le v skrčenem obsegu, velja za Sto pesmi (1948).

Na novo, 4. pesniško zbirko je Ž. mislil že ob koncu 1914, ko je imel zanjo pripravljen rkp z naslovom Razgledi, ki spominja na naslov zadnjega razdelka antologije. V nasl. letih se je pesniku zamisel zbirke spremenila in tudi število pesmi večalo. Dokončno jo je uredil v posvetu z Žigonom – njemu je bil namenil Gloso (LZ 1915) – šele v sept. 1919, izšla pa je v zač. 1920 spet pri Schwentnerju. Simbolični naslov zbirke V zarje Vidove po avtorjevi izjavi pomeni astronomsko najdaljši dan v letu, se pravi, zenit v življenju njega samega in njegovega naroda. Zbirko uokvirjata pesmi Slap in Mesečina, obe sta kozmično panteistični, prva poje o minljivosti posameznika, zadnja o môči skupnosti. 1. razdelek sestavljajo pesmi s socialno, vojno in begunsko tematiko; zanimivo je, da avtor Cicibana v prenekaterih pesmih prikaže medvojno trpljenje in grozote z očmi otrok. 2. razdelek je posvečen položaju našega naroda v desetletju 1908–1918, vprašanjem demokracije in voditeljstva, ogroženosti etničnih mejá in pričakovanjem ob osvobojenju. V 3. razdelku srečujemo ljubez. pesmi s poudarkom na družini in nar. občestvu ter pesmi o avtorjevem razmerju do narave in vesolja, nastale zlasti na Bledu. Njegov panteizem ostaja spiritualistično naravnan, saj v kozmos vključuje občestvo duš in mu je njegovo počelo Duh. Kakor že v Samogovorih Ž. tudi v tej zbirki vsebinsko in slogovno prehaja iz simbolizma v ekspresionizem, oblikovno v njej prevladuje svobodni verz, zanjo je značilna tudi bogata muzikalnost (Dies irae, Žebljarska, Vihar). Avtor je štel to knjigo z njeno ponotranjeno vsebino za zrelo, moško liriko, jo zelo cenil in jo v Delih (II, 1936) objavil celotno, v Sto pesmih (1948) pa skrčeno, a samostojno. Kritike so o njej pisali (vsi 1920): I. Šorli (SN št. 84), Glonar (LZ 309–11), Majcen (DS 193–4), I. Pregelj (Č 127–8), nekateri nekoliko površno.

V zač. sezone 1920/1 se je pesnik vrnil za dramaturga v lj. Nar. gled., čeprav je bil kot mestni arhivar formalno razrešen šele v okt. 1922. Skrbeti je moral za sezonski repertoar, prebirati in popravljati predložena dramska besedila, poleg drugih je moral tudi sam veliko prevajati, povrh vsemu je napisal dvoje izvirnih del, igralce je lektorsko navajal k pravilni in lepi izreki, a obenem dramaturško spremljal umetniško igro ter pisal – v glavnem v GLLj (1920/1 ga je tudi urejal): o Cankarjevi komediji Za narodov blagor, o Shakespearovih delih, o sugestivnih nastopih ruskih hudožestvenikov. Načelnega značaja pa je Pogovor o bodočnosti klasične drame pri nas (GLLj 1920/1): zavzema se za klasično izobrazbo igralcev, za takšnim besedilom ustrezen gled. izraz in za nove, kvalitetne prev. klasikov; s tem pojmom zajema mojstre dramske književnosti od Ajshila prek Shakespeara, Molièra in Goetheja do Rusov in Ibsena. Da bi formalno zadostil predpisom v zvezi s službo, je v okt. 1924 opravil na lj. univerzi še diplomski izpit iz zgod. V jun. 1926 so ga imenovali za glavnega tajnika Nar. gled., toda ob novih poslih je še vedno opravljal tudi dramaturgovo delo. V maju 1929 so ga povišali v upravnika obeh hiš, Drame in Opere; tedaj se je moral lotevati tudi takšnih administrativnih poslov, ki mu niso mogli biti pri srcu. Tudi v času teh dveh funkcij je za gled. mnogo prevajal in pisal članke s tega področja. Načelne narave je Pismo o slovenščini na odru (GLLj 1927/8): za igralca jezik ne more biti le obvladovanje pravorečja, zunanja fonetika, temveč mora tudi izžarevati njegovo osebnost in doživetja ter celotno kulturo in duševnost našega naroda. Kot upravnik se je moral nenehno boriti s finančnimi težavami, reševati spore osebja z vodstvom, braniti dramski repertoar pred konservativci ter zavračati nevarnost ukinitve Opere. Kakor je bilo njegovo delo vsestransko koristno in dragoceno za gled., tako je pesniku jemalo čas in voljo za izvirno ustvarjanje in tudi pripomoglo k upadanju njegovega zdravja.

Ž-evo dramaturško delo je bilo tesno povezano s prevajanjem. Še preden je vnovič prevzel to mesto, je proti koncu 1919 sklenil s TZ pogodbo o načrtnem slovenjenju in izdajanju Shakespeara. Pri tej založbi je objavil osem prevodov, druge pri SM in Novi založbi. Iz nekaterih pesnikovih člankov in zlasti zapiskov vemo, da je posebno o prevajanju angl. klasika tudi mnogo teoretično razmišljal. V času med vojnama in pozneje so knjižno izšli tile njegovi prev. Shakespeara: Beneški trgovec (1921²), Julij Cezar (1922²), Sen kresne noči (1920), Macbeth (1921), Othello (1923), Kar hočete (1926), Zimska pravljica (1928), Ukročena trmoglavka (1929), Komedija zmešnjav (1930), Hamlet (1933), Romeo in Julija (1940), Vihar (1942), Koriolan (1946), Kakor vam drago (1954). Knjižni prevodi drugih avtorjev, pripadnikov raznih književnosti in smeri: F. Schiller, Marija Stuart (z uporabo Cegnarjevega prev., 1923), E. Rostand, Cyrano de Bergerac (1923), G. B. Shaw, Sveta Ivana (1928), P. Calderon, Sodnik zalamejski (1930), H. Hofmannsthal, Slehernik (1934), Molière, Tartuffe (1934).

V rkp pa je ostala komaj pregledna vrsta upriz. odrskih del v Ž-evem prevodu, mdr.: J. Galsworthy, Borba (1921), Shaw, Androkles in lev (1921), A. E. Scribe, Kozarec vode (1921), Shaw, Cezar in Kleopatra (1924), J. Benavente, Roka roko umije, obe obraz (1925), E. G. O'Neill, Ana Christie (1926), Galsworthy, Joy (1926), J. N. Nestroy, Lumpacij Vagabund (1927), Shakespeare, Mnogo hrupa za nič (1927), O. Wilde, Idealni soprog (1927), Klabund, Krog s kredo (1928), R. Rolland, Igra ljubezni in smrti (1929), P. Raynal, Grob neznanega vojaka (1929), R. C. Sheriff, Konec poti (1930), A. K. Tolstoj, Serija-000001 (1930), Shaw, Zdravnik na razpotju (1932), M. Maeterlinck, Zadoščenje (1932), W. B. Yeats, Gospa Cathleena (1933), Shakespeare, Kralj Lear (z uporabo Funtkovega prev., 1936), Molière, Ljubezen-zdravnik (1938).

Kritiki so se o Ž-evih slovenitvah izražali z nekaterimi izjemami laskavo. P. Karlin je sodil o prevodu Rostandovega Cyranoja (LZ 1924, 378–80), da se v njem »njegova tvorna slovenščina razmahne v smel polet, zdaj vzporedno s tujim jezikom gredoč, zdaj spet izvirnik besedno nadkriljujoč … Virtuoznejše, tvornejše in omamnejše pri nas še nihče ni umel nizati besed, izbirati rim in sodoživljati umetnin …«. F. Šturm je zapisal ob slovenitvi Molièrovega Tartuffa (LZ 1935, 157–61): »Prevod je umetnina, ki v ničemer ne zaostaja za originalom, pa tudi ne za Župančičevimi izvirnimi pesnitvami … Vsako misel, vsako ostrino originala najdete tudi v prevodu, toda v dognani, resnično slovenski obliki, ki učinkuje neposredno, kakor da je zrasla na domači grudi …«. J. Menart je do Ž-evih prevodov Shakespearovih dram (zbornik O. Ž. v prevodih, 1980, 88–92) kljub očitnemu spoštovanju bolj kritičen. V jeziku mu zlasti zamerja tiste štev. hrvatizme, ki jih ni najti v pesnikovem domačem narečju. Vsi prevodi Shakespeara po Menartovi sodbi niso enako uspeli in vredni, vendar je najbolj pomembna dela, npr. Romea in Julijo ter Hamleta, poslovenil odlično, nedosegljivo. Priznava Ž-u tudi dve splošni zaslugi: »Obudil je precéj zapostavljeno prevajanje verzov ter mu postavil visoke zahteve … S prevodi je omogočil spoznavanje Shakespearovih iger celim rodovom« v času, ko so med Slov. le redki razumeli angl.

Po 1. vojni je pesnik snoval izvirno komedijo, toda dokončati mu je je uspelo le del: Iz nenapisane komedije (LZ 1922). Obj. fragment označuje Rávnika in Mahána kot dva različna značaja in osebnosti, a tudi kot zastopnika nasprotnih si socialnih plasti. Prvi izmed nekdanjih sošolcev je s filistrsko ambicioznostjo dosegel ugleden položaj v meščanski družbi, drugi pa pri svoji bohemski genialnosti ostal brezpraven slov. umetnik. Stvarno ozadje za delo je iskati v Ž-evem starem sporu z rojakom F. Dergancem, ki je dosegel vrh 1918 na sestanku umetnikov pri primariju in v pogovoru o kulturni banki. Komedija razodeva razgiban in oster dialog ter fin in bleščeč slog, a ni prišla čez ekspozicijo in zasnovo do pravega dramskega dejanja.

Najbolj znano Ž-evo gled. delo je tragedija v 5. dej. Veronika Deseniška. Kot knjiga je izšla v jun. 1924 pri Zvezni tiskarni in knjigarni, krstno uprizoritev s poklicnimi igralci – zanjo je avtor natisnjeno besedilo precéj črtal – pa doživela 1. dec. i. 1. v Lj. Ž. je vestno preštudiral zgod. vire o Celjanih, kljub temu mu je bila zgodovina po njegovih besedah (intervju Kako je nastala Veronika, GLLj 1924/5) le ozadje za psihološko dramo. V delu namreč prikazuje nežno in strastno, očiščujočo in osrečujočo, neustavljivo in usodno ljubez. razmerje med Friderikom in Veroniko, ki ga ovira Friderikov zakon z Jelisavo in mu nasprotuje Hermanov rodovni ponos. Medtem ko sta oblastnik Herman in ljubimec Friderik vsak po svoje renesančno strastna, pripadata Jelisava in Veronika po življ. občutju mistični gotiki. Herman sledi »celjskemu snu« in pri tem izžareva neuklonljivo politično moč, Ž. je tej težnji dodal še jsl idejo. Z likoma Veronike in Pravdača, ki nasproti Hermanu predstavljata demokratične težnje, in v nameravanih naslednjih dramah pa je hotel prikazati »rojstvo in razvoj slov. duše«. Od zasnove Veronike Deseniške dalje je bilo očitno, da bo šlo za lirsko dramo v verzih, izoblikovano delo pa je odkrilo še prepletanje shakespearskih in simbolističnih sestavin.

Drama je bila deležna štev. ocen in izjemne pozornosti v javnosti. V obeh osrednjih revijah je 1924–6 potekala pravda o Veroniki, vanjo so posegali J. Vidmar (DS 1924, 216–20; 1925, 63–4, 189–92), F. Koblar (DS 1924, 253–6; 1925, 64, 192), F. Albreht (LZ 1925, 245–9, 311–4) in J. Kelemina (LZ 1926, 495–508). Ta polemika in druge kritike so avtorju soglasno priznavale, da je nenadkriljivo bleščeč stilist, obenem so mu pa očitale predvsem naslednje pomanjkljivosti: drama je pretežno lirsko meditativna, ima premalo dejanja in dinamike ter se oddaljuje od klasične tragedije; Friderik in Veronika sta v značajih nedosledna, protislovna in netragična, karakterno enoten in dramsko močan je predvsem Herman; pesnikova religiozna metaforika in simboli niso primerni za ponazarjanje Friderikovega erosa; nemški fevdalci Celjani niso mogli biti kljub sorodstvenim zvezam z jugom nosilci jsl ideje. Ž. je po Veroniki Deseniški načrtoval še epilog Friderik romar in poleg tega v trilogiji še drami o sveti Hemi in o kmečkih uporih. Da jih ni napisal, je najbrž več vzrokov: po naravi je bil bolj lirik kot dramatik; zagrenila ga je kritika Veronike; oviralo ga je delo v gled.

Ž. je prevajal tudi prozo, romane, izbiral je pomembnejše, največ realistične avtorje, zlasti franc. in angl., jih slovenil umetniško enakovredno izvirniku ter se uvrstil med utemeljitelje sodobnega knjiž. prevajanja pri nas. Prev. pred 1. vojno in med njo, ki smo jih že navedli, so v času med vojnama, predvsem v 30-ih letih, sledili: A. France, Kuhinja Pri kraljici Gosji nožici (1920), Galsworthy, Temni cvet (1930), P. Mérimée, Šentjernejska noč (1930), J. Conrad, Senčna črta (1931), L. O'Flaherty, Noč po izdaji (1931), Voltaire, Kandid ali optimizem (1931), G. Duhamel, Prizori iz bodočega življenja (1932), K. Hamsun, Potepuhi (1932), Galsworthy, Saga o Forsytih I–III (1933–4), H. de Balzac, Oče Goriot (1934), isti, Teta Liza (1935), G. L. Strachey, Kraljica Viktorija (1935), Ch. Dickens, Oliver Twist (1936²), isti, David Copperfield I–III (1936–8), Stendhal, Parmska kartuzija (1938), Balzac, Striček Pons (1940).

A. Bajec (JiS 1967, 5–15, 42–51, 87–91) je pokazal, kako je pesnik pri Oliveru Twistu, podobno kakor pri prvih Shakespearih, prevod za 2. izd. jezikovno temeljito predelal, kako se je pri Davidu Copperfieldu in Očetu Goriotu pri jeziku oziral na osebni značaj in družbeno pripadnost posameznikov ter kako je rad uveljavljal stalne besedne zveze in ljudska rekla, a tudi slovan. izposojenke in lastne tvorbe. Že F. Šturm je v oceni prevoda Očeta Goriota (LZ 1935, 154–6) zapisal: »Ne prevaja suženjsko od besede do besede, od stavka do stavka, gre mu v prvi vrsti za povezanost podrobnosti v harmonično celoto. Zdi se, da na novo doživlja original ter ga po svoje prekvasi. Zato so njegovi prevodi povsod izredno jasni in izglajeni. Takšen prevod je resnična slovenska umetnina …« Tudi M. Stanovnik (zbornik O. Ž. (Simpozij 1978) 1979, 459–71) ugotavlja, da pesnik Olivera Twista ne prevaja slepo, da se včasih od izvirnika celó odmika. Nazornost in razpoloženje stopnjuje s stalnimi rekli in glasovnimi figurami. Zabrisuje značajske razlike med posamezniki ter negativne osebe tipizira in izenačuje. Tako njegov prevod deluje kot nova umetnina.

Iz poezije je Ž. v času med vojnama prev. nekoliko manj, a enako kvalitetno. V zborniku Dante (1921) je izšel 5. spev Pekla, medtem ko je bil 1. prinesel že Sn 1914. V drugi pol. 20-ih let je poslovenil verze S. Olfers za otroško slikanico Pokonci izpod korenin (1927). Blizu sredine 30-ih let je kot četrti med Slovenci prev. pretresljivo Villonovo Osmrtnico (LZ 1934) in jo pozneje uvrstil v ustrezni razdelek Zimzelena pod snegom. Najbolj pa mu je bil pri srcu Puškin. Za stol. smrti je poslovenil nekaj njegovih lirskih pesmi; izšle so najprej v LZ 1937 in zatem v Klopčičevem izboru Pesmi (1937). Za isti spominski jubilej je poslovenil še epsko pesnitev Pravljica o carju Saltanu (1937); ocenjevalka V. Šermazanova je zapisala (LZ 1937, 492–3): »Župančičevo delo ni samo prevod, ampak prepesnitev, ki ima vse kvalitete samostojnega dela.«

Pesnik je veliko delal tudi v raznih kulturnih organizacijah in institucijah. Po vrnitvi iz tujine v Lj. je bil od 1911 odbornik SM, delal je predvsem v knjižnem odseku, 1937 je postal društveni podpreds., v juniju 1947 pa za D. Lončarjem preds. Prebiral in ocenjeval je mnoge predložene rkp., T. Seliškarju (Pesmi pričakovanja) in F. Ellerju (Koroške pesmi) je bil tudi mentor.

Poleg L. Tesnièra in nekaterih drugih je spadal med ustan. Franc. inštituta v Lj. in mu bil od zač. 1921/2 do nastopa okupacije, ko so ga razpustili, preds.; med vojnama je veljal za najbolj vidnega predstavnika kulturno polit. stikov Jsle s Francijo med Slov.

V zač. 1926 je bil za A. Gradnikom izvoljen za preds. Društva slov. književnikov; vodil ga je do 1938, ko ga je zamenjal F. Koblar, Ž-a pa so tedaj izvolili za častnega preds. Iz društvene dejavnosti v tem času naj omenimo Prešernovo in Cankarjevo akademijo, ki so ju pozimi in spomladi 1926 priredili v Lj. in Mrbu; na njih so Ž. in nekateri drugi člani recitirali oz. brali dela obeh avtorjev. S podobno proslavo se je Društvo jeseni 1931 v Lj. poklonilo F. Levstiku.

Proti koncu 1926 so na pobudo J. Lavrina ustan. slov. center PEN in za preds. izvolili Ž-a. Zaradi eseja Adamič in slovenstvo (LZ 1932) je med člani kluba prišlo do nerazpoloženja proti pesniku, ki je v apr. 1933 odložil preds. Sledil mu je Iz. Cankar, po njegovem odhodu v diplomacijo 1936 je preds. spet postal Ž. in klub vodil vse do usodnega 1941. V jun. 1928 se je udeležil mednar. kongresa v Oslu, nazaj grede pa kot gost PEN kluba v Londonu predaval o Shakespearu pri Slov. V maju 1933 je bil navzoč na mednar. kongresu v Dubrovniku, ki je potekal že v idejnem spopadu demokratov z nacisti.

Če izvzamemo Veroniko Deseniško in fragment Iz nenapisane komedije, je Ž. v času od konca 1. vojne do 1933–4 napisal sorazmerno malo izvirnih verzov. A ne ker bi mu usihala pesniška žila, kakor se je v javnosti mislilo, pač pa ker je bil preobložen z drugim delom, predvsem v gled. in s prevajanjem, kar je sam pozneje bridko označil za »slovenstva trdo tlako«. 1919–26 je po časopisju priobčil samo deset pesmi: domovinsko socialnih, panteistično premišljujočih, otroških in priložnostnih. Posebej je treba omeniti trpko lepe pesmi o Hrvaškem Primorju, njega pomorščakih, izseljencih, ženah in materah S Primorja, Kapitan Božo in Na molu (LZ 1919–20) ter sicer nepedagoško, a zato iskreno in življenjsko Velikonočno epistolo sinu (J 1926).

Ko je 1928 praznoval 50-letnico, so ga v Sji in drugod počastili s proslavami – pri lj. je bil sam navzoč –, z imenovanji in odlikovanji; mdr. ga je JAZU v Zgbu izvolila za zunanjega člana. LZ in TZ sta se oddolžila dolgoletnemu sodelavcu z Jubilejnim zbornikom, ki obsega članke o pesniku, korespondenco modernih, osnutek biografije, bibl in podobe v bakrotisku. Ur. zbornika F. Albreht je pripravil tudi antologijo Naša beseda (1929); vsebuje poleg pesmi, znanih iz zbirk, mnoga dotlej nezbrana besedila, tako Noč na verne duše, Jeralo in epigrame.

Razumljivo je, da so Ž-a spričo njegove središčne vloge v slov. kulturi pogosto vabili, da je javno spregovoril o raznih osebnostih in vprašanjih. Tako 1925 v Lj. Ob obletnici koroškega plebiscita (ZbD IX) o tem tragičnem dogodku v naši zgod. in o 15.000 »krepkih dušah«, ki so glasovale za narodno državo. – Dasi je v mladih letih zavrnil Črtomirov lik, se je že tedaj štel za Prešernovega dediča (Daj, drug, zapoj …, Pesem mladine – v zbirki Čez plan). Pozneje je Prešerna naravnost oboževal, znal vse njegove verze na pamet, se usrdil, če so ga z njim primerjali, in o njem večkrat javno govoril. Za 125-l. njegovega rojstva je 1926 nastopil zaporedoma v Lj. in Mrbu z Besedo o Prešernu (LZ 1926) in v Mrbu še z Besedo o Prešernu mariborski mladini (Tabor 1926). V prvi je spregovoril o nekdanjem nerazumevanju Prešerna pri nas, o organski spojenosti oblike in vsebine ter o druženju osebnega trpljenja z idejo slovenstva pri njem pa o njegovem vplivu v sedanjosti in prihodnosti. Mladini pa je poleg nekaterih misli iz prejšnjega govora dodal, da se je treba Prešernu približati s ponižnim srcem, ga vedno znova prebirati in z njim vred vzljubiti njegove ideje. – Ob 10-l. pisateljeve smrti je 1928 spregovoril pred upriz. Pohujšanja v Zgbu o Duševnem obrazu Iv. Cankarja (ZbD VIII): kot umetnik je iskal pravo besedo in sovražil frazo, bil popotnik brez doma in upornik proti družbi, nazadnje pa izpovedovalec človeške duše. – Ob stol. pisateljevega rojstva je 1931 nastopil v Vel. Laščah z govorom o Francetu Levstiku (SN 1931): kakor Prešeren poeziji, je položil Levstik temelje naši prozi, za mojstrskim Martinom Krpanom je malone vse drugo ostalo nedodelano, ker so ga klicala vsa področja in se je moral boriti z nenaklonjenimi razmerami. – Med Ž-eve najljubše književnike z juga je spadal Hrvat Dragutin Domjanić, o njem je spregovoril v Lj. 1930: Domjanić je nastopil zoper utilitarizem in konvencijo starejšega rodu z iskreno osebno izpovednostjo, Slov. pa je blizu z obema pesniškima zbirkama v kajkavskem narečju. Od njega se je Ž. 1933 tudi poslovil z intimnim nagovorom ob grobu (ZbD VII).

Tudi iz 30-ih let imamo nekaj primerov Ž-eve proze. V črtici Nagel pogled v preteklost (Kresnice 1932) se vedro otožno spominja Vinice, še bolj pa Dragatuša, otroških iger z vrstniki in posebnežev iz domače gostilne. Po lj. Radiu je spregovoril Slovenskim izseljencem za veliko noč 1939 (ZbD IX) o njihovem domotožju in garanju v tujini pa o slutnjah vojne v domovini in povezanosti Slov. z Jslo. Ko so i. 1. v maju odpirali odkupljeno in urejeno Prešernovo rojstno hišo, je imel Govor v Vrbi (LZ 1939); dogodek je občutil kot »praznik naše kmečke hiše« in kot »praznik slov. duha«; v zgod. naše književnosti mu »je bil Trubar prvi, Prešeren edini«; njegovo čustvo je v Poezijah prehodilo pot od prešernosti do obupa in odpovedi v dobro skupnosti; mladina naj ve, da ji bo pesnik v vseh življ. dobah »imel vedno nekaj novega povedati«. V dec. 1939 je nastopil Ob dvajsetletnici univerze (LZ 1939): na vseučiliščih se prepleta dvoje: ustaljenost in razgibanost, predavalnice in avla, profesorji in študentje, znanost in svobodoljubje. Leto kasneje je izšla črtica Krosna (S in J 1940): na obisku Vinice in sorodnikov si je pesnik dodobra ogledal statve, si dal razložiti njih delovanje in si zapisal izraze za sestavne dele.

Izmed spisov v prozi je najbolj vznemiril javnost in v njej odmeval esej Adamič in slovenstvo (LZ, sept. 1932). Pesnik se po zgledu L. Adamiča, ki je tedaj obiskal domovino, zavzema za stvarno, široko in vedro slovenstvo. Adamič sicer piše angl., kljub temu razodeva notranje slovenstvo, ki je neizgubljivo. Prav lahko bi se bilo zgodilo, da bi se bili tudi Ž-evi starši iz Dragatuša preselili v Ameriko, kaj bi bilo tedaj z njim? V nasprotju z lj. kulturniki, »budnimi stražarji slovenstva«, ima on kot Belokranjec bolj simpatično razmerje do Hrvatov in Srbov. Esej vsebuje nekatere pozitivne idejne poteze, ponekod pa je ohlapen, nejasen, vprašljiv in nesprejemljiv, zlasti če pomislimo, da je izšel v polit. neprimernem času, ko je bilo slovenstvo dvakrat ogroženo, zunaj in znotraj države. Po izidu se je razvila proti pesniku polemika, v njej so izstopali Vidmar, F. Kozak in S. Leben, ki so zapustili LZ in 1933 ustanovili Sd. V DS (1932, 320–8) je proti eseju in avtorju netaktno in surovo nastopil R. Ložar, to je pesnika prizadelo bolj kakor dostojna polemika trojice. Razpravljanje je sprva nameraval nadaljevati, esej dopolniti in pojasniti z drugimi članki ter celoto objaviti v posebni knjigi v zbirki Slovenske poti; ker pa je polemika iz načelne obravnave zašla tudi v osebne napade, je to namero opustil.

Med vojnama si je nalagal preveč dela, ki mu šibka telesna konstitucija ni bila kos, zato je pogosto bolehal. Na oddih in zdravljenje je navadno zahajal na Bled (Zaka) in v Kamnik (Záprice), a tudi v Hrv. Primorje in Dalmacijo, zlasti v Kraljevico in na Rab (Barbat). Poleg napornega dela so nanj z vso težo pritisnili tudi javni spori v zvezi z Veroniko Deseniško ter Adamičem in slovenstvom. Tako se je za jesen in zimo 1933/4 umaknil na daljši bolezenski dopust v gradič Koča vas v Loški dolini; prepričan je bil, da se mu bo v zatišju narave ne le vrnilo zdravje, temveč tudi okrepila pesniška moč.

Ured. zbirke Slovenske poti J. Kozaku je zdaj obljubil knjigo pesmi, ured. LZ A. Ocvirku pa njih sprotno objavljanje. Do knjižne objave celote ni prišlo, ker založnica TZ ni hotela hkrati s pesmimi objaviti prevodov treh Shakespearov. V LZ 1934 priobčeni daljši cikel Med ostrnicami (razširjena knj. izdaja 1978, spr. beseda J. Mahnič) je avtor razdelil v tri skupine: v 1. se prepletata čustvi pesnikove povezanosti z naravo, kozmosom in domačo zemljo, odrékanim mu slovenstvom; v 2. govori kritiku – Vidmarju – naj bo rahločuten in pravičen v presoji, ter poje o potrebi samote in tišine za ponovno ustvarjanje; v 3. delu sta v ospredju človek z minljivostjo, strastmi, bolečinami in krivdo ter metafizika, ki jo pesnik doživlja iracionalno, intuitivno. Lirika tega cikla se vrača od socialno domovinske k osebnoizpovedni in od patosa k intimnosti, k preprosto finemu izrazu in h kiticam v enajstercih, k nekaki novi klasiki.

Za Ostrnicami beremo v LZ po nekajletnem časovnem presledku pesmi Skoz telefon (1937), Obup in Kitajska modrost (obe 1938). Izpovedujejo pesnikovo nemoč, da bi potolažil nesrečnega otroka ali opogumil svoj že ogroženi narod, druga izmed njih pa je sploh Ž-eva najbolj mračna in grozljiva.

Ciklu Med ostrnicami je časovno blizu in oblikovno sorodna skupina poznih ljubez. pesmi; največ jih je nastalo poleti 1938 na Bledu, druge nato vse tja do 1947. V njih Ž. obuja spomine na nekdanja svetla in očarljiva prva srečanja z ženo Ani, sicer pa izpoveduje sočasna občutja, hrepenenje in strast do nje, svojo krivdo in bolečino obeh ter poveličuje njeno lepoto in življenjsko modrost. Po občutju in izrazu so pesmi ponekod sorodne Prešernovim, deloma zazvene tudi po Puškinovo. Razen nekaterih enot je skupina spričo svoje intimnosti in odkritosti ostala do nedavnega javnosti neznana. (ZbD III, 87–91; IX, 253–9.)

Že od prej se skozi 30-a leta strnjeno nadaljujejo razni napisi, posvetila in prigodnice, namenjeni bodisi zasebnikom ali javnosti, npr. Srečnemu godcu Matiji Bravničarju, Posvetila k Carju Saltanu, Bela je krajina skrivnostna zibka ali napisa za kostnico iz prve vojne in za Prešernovo rojstno hišo. (Večino verzov te vrste gl. v ZbD IV.) Prenekateri vsebujejo globoka življ. spoznanja, duhovito označujejo naslovljenca ter razodevajo sijajen slog in dognano obliko. Zdi se, da je pesnik kakor nekdaj pri epigramih tudi sedaj mislil na posebno zbirko stihov tega žanra.

Za Ž-evo 60-letnico je Akademska založba (S. Škerl) 1936–8 izdala Dela v 4 knjigah. Izbor pesmi je po avtorjevih redak. načelih, uveljavljenih v Mladih potih, pripravil J. Vidmar, temu vsebinskemu jedru je dodal po svojem okusu in s pesnikovim pristankom še vrsto dotlej nezbranih. Ž. je skrbno pregledal tudi vsa druga v izdajo vključena besedila, otroške pesmi, dramska dela in prozne spise, jih jezikovno zboljšal, kjer se mu je zdelo potrebno, in jim tako dal dokončen izraz. Tudi za ta jubilej so Ž-u pripravili v Lj. slovesno akademijo, toda pesnik se je tokrat javnosti umaknil k prijatelju notarju L. Grobelniku v Ribnico. 1938 je bila ustan. in potrjena AZU in pesnika so 7. okt. med prvimi imenovali za rednega člana.

V času prve Jsle je bila Ž-u kulturno politični vzor Francija (prim. govor iz 1927 Naša zaveznica Francija, ZbD IX), ko pa je Hitler brez večjega odpora zah. držav začel zasedati Evropo, je videl rešitev predvsem v SZ. Po okupaciji Sje se je takoj pridružil OF. V sept. 1941 sta SPor in Delo prinesla njegovo Pojte za menoj! (Veš, poet, svoj dolg?). V Slov. zborniku 1942 so v maju t. l. poleg navedene izšli še pesmi Rekvizicija in Gorenjska idila 1941–42 (Zimska idila) ter dva epigrama. Poleti 1942 se je Ž. zaradi hude astme in osebne ogroženosti umaknil iz gled. uprave in domačega stanovanja v bolnico in v zač. 1943 v Šlajmerjev dom. Edina ohranjena št. revijice Setev je v jul. 1943 prinesla daljšo pesem Tja bomo našli pot. Na kočevskem zboru v okt. 1943 so odposlanci v plenum OF mdr. izvolili dr. Antona Pesnika – odsotnega Ž-a. IOOF ga je nekajkrat vabil, da bi prišel med partizane, na Kočevski Rog oz. v Loško dolino, toda zaradi bolezni namera ni bila izvedljiva. V nov. 1943 so domobranci pozvali pesnika, naj javno obsodi osvob. gibanje, tedaj mu je v rkp nastala pesem Izjava; ker je podpis zoper OF odklonil, je moral sin Marko iz zaporov v Dachau. Zatem je taktično sodeloval v Zborniku Zimske pomoči 1944, in sicer s ciklom Na meji življenja in smrti, ki vsebuje pogumno poantirani pesmi Prihod in V brezglasje. S krajšima pesmima o Triglavu, simbolu OF (v zbirki jima je dal skupni naslov Pogled na planine), je i. 1. sodeloval v knj. E. Lovšina V Triglavu in v njegovi soseščini. 6. maja 1945 je na prošnjo OF zasnoval pesem Osvoboditeljem v pozdrav (Osvoboditeljem); izšla je v posebni, vnaprej postavljeni številki SPor 9. maja. V Šlajmerjevem domu je ostal vse do konca vojne, ko je - na odločen ugovor zdravnika – komaj ušel aretaciji in morda tudi smrti. Ž-eve starejše in sočasne pesmi so prinašale antologije, preprosto razmnožene po partiz. tehnikah, te pesmi so tudi recitirali na mitingih; posebej pa so 1944 v partizanih ciklostilno natisnili Dumo in celotnega Cicibana.

Med okupacijo je Ž. zasnoval poleg navedenih, večinoma v ileg. tisku priobčenih pesmi še veliko drugih, ki so čakale na objavo po osvoboditvi. Na kratko povzeta vsebina je naslednja: V blokirani Lj. pesnik doživlja posurovelost časa, nasilje okupatorja in razdor med rojaki, spremlja trpljenje zapornikov in trdo gverilo partizanov, se spominja padlih in matere enega od njih, s prijatelji veruje v svobodo in ji napiva. Glede na obravnavane teme je njegov slog zdaj veristično surov, zdaj poetično nežen.

V vojnem času so Ž-u še vedno nastajale tudi priložnostne pesmi. Namenjal jih je sorodnikom, znancem, tudi otrokom, zdravstvenemu osebju in sopacientom. Vsebinsko označujejo naslovljenca in poklic ali poklonjeno knjigo, prikazujejo zdravstvene tegobe in vojno stisko ter izražajo zaupanje v rešitev. V njih se mračni toni menjavajo s svetlimi in celó hudomušnimi, za slog so značilne besedne igre, prispodobe in simboli. Primeri: posvetili k Romeu in Juliji ter Viharju, prigodnici Sestri Ladislavi, Stavbeniku za ceste in mostove.

Za zadnjo Ž-evo zbirko Zimzelen pod snegom (1945, DZS, opremil sin Marko, ponatis 1970) je značilno troje: večina pesmi je nastala 1941–5, ob njih pa so tudi nekaj starejše od 1933/4 dalje; poleg izpovednih je v zbirki veliko, skoraj tretjina priložnostnih pesmi; zbirko so nekoliko prezgodaj rodile potrebe časa in pritisk založnice. Sestavljajo jo trije razdelki: Orumeneli listi, Iz naših dni in Iveri. V 1. skupini si sledé pred zadnjo vojno nastale pesmi: cikel Med ostrnicami z nekaterimi od poznih ljubezenskih ter pesmi, ki označujejo avtorjevo osebno melanholijo in grozeče predvojno ozračje. 2. skupina vsebuje motive iz okupacije in boja; njeno jedro sestavljajo pesmi Veš, poet, svoj dolg?, Zimska idila, Rekvizicija, V brezglasje, Tja bomo našli pot in Osvoboditeljem; temu jedru je dodal izbor pesmi z isto tematiko, ki so dotlej čakale v rkp, med njimi Izjavo. Pri tem ne popisuje toliko dogajanja neposredno v partizanih, temveč navaja predvsem svoja in splošna občutja v okupirani Lj. Njegova »partizanska« pesem je idejno narodnoosvobodilna in humanistična, ne pa tudi socialno razredna. Če v pesmih 1. razdelka prevladuje intimno izpovedni značaj ter so pesmi 2. bolj objektivne in močno angažirane, sestavljajo 3. razdelek predvsem kratke, drobne prigodnice. Besedišče, epitetoneza, metaforika, simboli, muzikalnost, verz in forma organsko nadaljujejo in sklepajo Ž-evo neoromantično liriko.

10. maja 1945 dopoldne je pesnik prek lj. Radia pozdravil partizane, popoldne istega dne z balkona univerze narodno vlado in v začetku jun. spet prek Radia internirance iz Dachaua. V letih po osvoboditvi je tudi sicer ob raznih priložnostih imel govore in objavljal članke polit. značaja. To je razumljivo, saj je bil že od kočevskega zbora član plenuma OF, od nov. 1945 pa poslanec v zvezni in zatem v slov. ljudski skupščini, v tej je tudi nastopal. Posebej moramo omeniti črtico, članke in govora iz časa od jun. 1945 do jul. 1946, v katerih se zavzema za pravično rešitev tedanje mednar. pravde za Trst in hoče z njo seznaniti domačo javnost, naše izseljence in pisatelje po svetu: članek Za Trst!, črtica Kakšen kožuh?, govora Ta zemlja je naša in Ali slišite, pisatelji vsega sveta? itd.

Po osvoboditvi se je preselil iz Dalmatinove 1 v Veselovo ul. 8, sprva v pritličje, nato v 1. nadstropje. Gled. je kot upravnik vodil le še eno sezono, do 22. jun. 1946 (njegove posle je v glavnem opravljal P. Golia). Zatem je postal upravnik Zavoda za kulturo slov. jezika pri SAZU; ukvarjal se je z vprašanji besedišča in besedotvorja ter pravopisa in pravorečja, dajal predloge in nasvete s teh jezikovnih področij ter sodeloval pri nastajanju Slov. pravopisa 1950.

Za 70-letnico v zač. 1948 je bil deležen posebnih počastitev: Univerza ga je imenovala za častnega doktorja, slov. skupščina mu je podelila naslov »ljudski umetnik«, pripravili so več izdaj njegovega dela. Društvo slov. književnikov je izdalo zbornik pesmi, člankov in govorov iz obdobja osvob. boja in povojne obnove Veš, poet, svoj dolg?, ur. so ga J. Logar, J. Udovič in J. Vidmar; pesnik je tudi tokrat jezikovno pregledal vsa besedila. V Bgdu je izšla slov. antologija Sto pesmi O-a Ž-a v Logarjevem ur., z Vidmarjevim uvodom, Ruplovim slovarčkom in Jakčevim portretom; prinesla je v skrčeni obliki Mlada pota, V zarje Vidove in Zimzelen pod snegom. V knj. zbirki Klasje so izšle Izbrane pesmi v samostojnem tematskem izboru ter s tehtnimi in zanesljivimi opombami J. Glazerja. Izbor iz Ugank je pripravil Igo Gruden, ilustr. jih je M. Muck, dodana je faks. pesem Prišel mi je ukaz …

Skoraj neverjetno je, kako je bil pesnik kljub rastoči bolehnosti delaven. Imel je vrsto govorov in napisal vrsto člankov z gled., jezikoslovno ali slovstveno vsebino, ki seveda v duhu tistega časa ne morejo utajiti polit. ideoloških primesi. Iz predvojnega govora (1939) je priredil članek Cankar in naše gledališče (LdP 1945): Linhart in Cankar izstopata iz poprečja naše dramatike, poleg estetske kakovosti ju odlikuje demokratična in revolucionarna miselnost, Cankarja so v SNG vedno pripravljali in uprizarjali z vsem spoštovanjem do avtorja. V članku Za pozdrav, napisanem ob 30-letnici Drame (GLLjD 1948/9), se Ž. najprej spominja naših prvih poklicnih igralcev I. Borštnika, A. Verovška idr., nato se zahvali sodelavcem iz let med vojnama, ki so mu pomagali nositi bremena in reševati naloge slov. gled. V članku Naš jezik v novi dobi (NS 1946) svetuje javno nastopajočim s podeželja, naj se otresejo nepotrebnega strahu ter naj zajemajo besede in rekla iz svojega narečja. V govoru Kroparski vigenjci (Zadrugar, Kropa 1946) prebivalcem partiz. kraja pod Jelovico priporoča, naj spoštujejo domačo kulturno tradicijo in ohranjajo žebljarsko strokovno izrazje. V govoru Prešeren in današnji dan (NS 1946) razvija misel, da je genialni poet presegel osebno bolečino in obup ter stopil v službo slovenstva in človeštva; zato nas spremlja skozi zgod., tudi skozi okupacijo nas je, in ve vsaki dobi in generaciji nekaj novega in tehtnega povedati. Govor o povojni, social. Poljski Čudna, čudežna in čudovita Poljska! (SPor 1946) je v veliki meri posvečen njeni romantični in novejši književnosti ter našim kulturnim stikom s Poljaki. V članku Ob stoletnici Gorskega venca (Politika, Bgd 1947) omenja skoraj hkrati izšle Mažuranićevo in Njegoševo pesnitev in Prešernove Poezije ter označuje Gorski venec predvsem kot pesnitev o boju za svobodo. Tik pred smrtjo je napisal uvod k Solzicam Beseda z Vorancem in o Vorancu (1949): pisatelja spričo zunanje pojavnosti dobrodušno primerja z medvedom; navaja njegovo ljubezen do svojcev, matere, zemlje in pokrajine; nakazuje koroške socialne razmere, garanje in revščino kmetov in delavcev; primerja Voranca s Prešernom, Cankarjem in Groharjem.

Ž-eve sorazmerno redke izvirne pesmi iz teh let so vseskozi domovinske ali kar politične, angažirane in pogosto patetične. Med kvalitetne primere spadata doživljajsko pristna Korotan v srcu in estetsko zanimiva, Majakovskemu sorodna Pomlad v oktobru (NS 1947), med izrazito šibke pa Naši v Avstraliji (NS 1948). Večje je število prigodnic, posvetil in napisov ter polit. in liter. satir in epigramov. Toplo občuteno je posvetilo V. Nazorju za njegovo 70-letnico (Novele, 1946), miselno globok Napis na nagrobniku narodnih herojev v Lj. (izoblikovan 1948, vklesan 1949).

Bolj kot z izvirno liriko se je Ž. v tem času ukvarjal s prevajanjem poezije. Ko je spomladi 1947 F. Petrè snoval antologijo Makedonska poezija (1948), se mu je odzval tudi Ž. in poleti 1947 poslovenil devet pesmi; več ljudskih, po dve Miladinova in Žinzifova ter eno Markovskega. – Albreht in L. Novy sta najbrž pridobila Ž-a za sodelovanje pri izboru iz Goethejevih Pesmi (1950); 1947, zlasti pa 1948 je poslovenil spet devet pesmi, nekaj lirskih, mdr. Po vseh višavah je mir, večinoma pa pripovednih, znanih balad. V zač. 1948 sta NS in Obz prinesla Ž-eve prevode Shelleyeve Škrjancu, Heinejeve Childe Harold in Longffelowa Suženj sanja. Zlasti v prvi pol. t. 1. se je vračal k Puškinu: slovenil je njegovo poemo Bronasti jezdec (NS 1949), korekturo je opravil že na bolniški postelji. – V febr. 1949, nekaj mesecev pred smrtjo, se je lotil prevajanja nem. pesmi oboževanega Prešerna. To delo je občutil kot »svoj dolg«, ki so mu ga naložili »že mrtvi in še živi prešernoslovci«, A. Žigon in F. Kidrič. Pri slovenjenju se je nekoliko oprl na Gradnikove prevode, priobčene v prejšnjih letih. Nove Ž-eve je uredil ter z uvodom in opombami opremil J. Glazer: Prešernove nemške poezije (SAZU 1950).

Pesnik je umrl za astmo v svojem stanovanju. Pokopali so ga z vsemi častmi 14. junija 1949 na lj. Žalah v skupni grob slov. moderne. (Nagrobnik trojice je bil projektiral D. Grabrijan, Ž-evega njegov sin Marko.) Leto dni po smrti je izšla V. knjiga Del Otona Župančiča, nadalj. izdaje iz 1936–8 (ponatis v knj. zbirki Naša beseda 1967). 1956 pa je začela pri DZS izhajati znanstveno kritična izdaja pesnikovega ZbD; ob sodelovanju J. Vidmarja je prve tri knjige ur. in jim napisal izčrpne opombe D. Pirjevec, vse nadaljnje pa J. Mahnič. Po 1950 so razni ur. pripravili in večinoma tudi napisali spremne besede za vrsto izborov iz Ž-evega opusa, mdr.: Izbrane pesmi, ur. J. Glazer (1950, miniat. izdaja), Izbrane pesmi, ur. Glazer (1963, 1978³), O domovina, ur. D. Pirjevec (1961), Mlado brezje v mesečini, ur. J. Mušič (1976), Izbrane pesmi, ur. J. Vidmar (1977), Izbrana mladinska beseda, ur. A. Glazer (1978), Pomladna ladja, ur. Mušič (1980), Podaj mi roko, pesem, ur. N. Grafenauer (1981), Pesmi, ur. Mušič (1986).

Ž. ostaja najbolj pomemben kot pesnik, dasi so zelo zanimivi in branja vredni tudi njegovi eseji, drame in pisma. Pesmi z ljubez. tematiko vsebujeta predvsem prvi zbirki, Čaša opojnosti in Čez plan; pred leti odkriti verzi, posvečeni Berti (Pesmi za Berto, ur. J. Mahnič, 1978) oz. ženi Ani, so povečali njihov količinski delež in izpovedno vrednost. V drugi zbirki se prvič pojavi misel na domovino, ki je v Samogovorih zastopana v pesmih Z vlakom in Duma; ta tematika v nasl. dveh zbirkah, V zarje Vidove in Zimzelen pod snegom, z obravnavo zgod. odločilnih obdobij 1908–18 in 1941–5 prevladuje. Vzporedno z nacionalno se pogosto srečujemo tudi s socialno tematiko, z motivi izseljenstva, žebljarjev, trpljenja med vojno itn. V idejnem pogledu je viden razvoj iz pesimizma in individualizma prve zbirke v krepki, z voljo poudarjeni vitalizem druge in od tod h kozmičnemu panteizmu naslednjih zbirk, ki bi ga mogli označiti za Ž-evo osebno filozofijo. Nekatere lirske pesmi in Jerala izpovedujejo pesniško samozavest ali se ukvarjajo z družbeno podrejenostjo slov. umetnika in s procesom umetniškega ustvarjanja. Slovstvena kritika in zgod. na splošno sodita, da so Ž-eva najgloblja in najbolj dognana zbirka Samogovori; za pesnika se pa zdi, da je zelo cenil V zarje Vidove, saj je dal to zbirko neokrnjeno uvrstiti v Dela. Popolnoma se ujemata njegova sodba in sodba lit. zgodovine glede mladinske poezije: tu sta brez dvoma zelo kvalitetni zbirki Sto ugank in posebno z otrokovo psiho docela skladni Ciciban.

Kljub temu se zdi, da je Ž. na druge pesnike, sočasne in mlajše, v večji meri kot s tematiko in idejami vplival izrazno in oblikovno, z novim in pretanjenim besediščem, s presenetljivo in sugestivno metaforiko, z ritmično sproščenim verzom in z nenavadno bogato muzikalnostjo. Na jezikovnem področju so bili pomembni zgodnji in odločni nastop zoper elkanje v gled. in javnosti sploh ter zavzeta skrb za pravilno in lepo odrsko izreko v celoti, priporočilo, naj bi gojili pristno ljudsko izrazje za razne naprave in opravila, in načelo, naj bi pri prev. tujo umetnino posredovali v naši skladnji in z našimi rekli. Za gled. je bil poleg omenjenega zaslužen tudi zato, ker je prev. dolgo vrsto avtorjev, predvsem Shakespeara – približno polovico njegovih del, in ker je z izbiro repertoarja, režiserjev in igralcev, pri kateri je sodeloval, v času med vojnama pripomogel h kakovostnemu dvigu in evropeizaciji slov. gled. Ž. spada ob V. Levstiku in A. Sovretu tudi med naše prve pomembne prevajalce, saj je segal po najbolj tehtnih imenih in delih, jih slovenil naravnost iz izvirnikov ter doživljajsko in umetniško enakovredno. S prevodi je bistveno razširil naše razglede po svetovni knjiž., v prozi predvsem po realizmu, v dramah največ po renesansi.

Poleg Prešerna in Kosovela spada med slov. pesnike, ki so jih največ prevajali v druge jezike in so najbolj znani v svetu. Zanimivo je, da so ga že zelo zgodaj prev. nekateri nam sorodni narodi: pri Čehih J. Borecký od 1899/900 dalje, pri Rusih N. Novič – N. Bahtin od 1903 naprej, tudi naši sosedje so ga začeli prevajati 1903, največ V. Stanimirović; po 1910 naletimo med prevajalci v srbhrv. tudi na znana literarna imena J. Dučić, I. Andrić in V. Nazor. Ker so poznavalci slov. jezika med tujci sorazmerno redki, je razumljivo, da so naši rojaki pri Ž-evem prodiranju v svet odigrali pomembno vlogo: tako so O. Berkopec, J. Lavrin (oba Belokranjca), V. Jesenik, J. Hradil in še kdo dali pobudo, pripravili izbor in naredili prozni prevod, ki so ga zatem pesniki tujci prelili v verze. Prev. v nem. jezik, ki so ga naše starejše genercije dobro obvladovale, pa so bili razen prvega (R. Dončević 1903) vsi Slov.: R. Andrejka, A. Funtek, L. Novy, A. Sovrè, V. in B. Rudolf.

Veliko je prevodov Ž-evih pesmi po časopisju in skupnih antologijah jsl ali slov. poezije. Dajemo le pregled samostojnih knjižnih objav, in sicer po časovnem zaporedju. I. Maffei in F. Šinkovec-Mayer sta priobčila pod naslovom Duma ital. izbor štirih daljših pesmi (Modena 1924). Monografija L. Tesnièra o Ž-u (Pariz 1931) je prinesla širok izbor pesmi, tudi otroških, in prizore iz Veronike Deseniške. Izjemoma omenjamo večji izbor iz pesnika v antol. slov. poezije Sempreverde e rosmarino (Rim 1951), ki jo je pripravil L. Salvini. Sledili so tile knjižni izbori: ruski Probuždenie (Moskva 1961) v uredništvu A. Romanenka in z več prevajalci; češki Úsvity a bouře (Praga 1962), prev. več pesnikov pod Berkopčevim vodstvom; bolgar. Mojte korabi (Sofija 1965) je prev. D. Panteleev; angl. A selection of poems (Lj. 1967) je s sodelavci pripravil Lavrin; K. Skujenieks je prev. izbor v letonščini Bezmiegs (Riga 1971); franc. antologija Oton Joupantchitch (Uzès 1978) je delo B. Zupančiča, V. Jesenika in M. Alyna; belorusko U večn'im dazor'i (Minsk 1986) je pripravil Nil Gilevič.

Na našem jugu so zlasti po osvoboditvi izšle štev. Ž-eve antologije, nekatere večkrat ponatisnjene, posebej tiste za šole. Vidnejše so: Ciciban, prev. S. Tomašić (Zgb 1932), G. Krklec (Zgb 1946), T. Djukić (Bgd 1949); Pjesme, prev. S. Tomašić in G. Krklec (Zgb 1951); Mehurčki, prev. S. Rakočević (Bgd 1953); Izbor, ur. D. Pirjevec (Sarajevo 1961); Pesme, ur. J. Vidmar, prev. D. Maksimović (Bgd 1961); Ciciban i druge pjesme za decu, prev. G. Krklec in G. Vitez (Zgb 1962); Izabrana dela, ur. V. Vuletić (Bgd 1963); Ciciban i druge pesme, prev. Bora Čosić in D. Maksimović (Bgd 1963); Lirika, ur. J. Pogačnik, prev. M. Slaviček in B. Žganjer (Zgb 1964); Ciciban i druge pesme, prev. T. Djukić in D. Maksimović (Bgd 1968); Lirika, ur. in prev. P. Vujičić (Sarajevo 1973, dvojezično); Čaša opojnosti, prev. D. Maksimović (Bgd 1981); Samogovori, izb. J. Vidmar, prev. G. Janjušević (N. Sad 1987). – Tudi Makedonci imajo celotnega Cicibana v prepesnitvi A. Šopova (Skopje 1951, več ponatisov), poleg tega izbor Pesni (Skopje 1971) v prevodu G. Todorovskega in s spremno besedo A. Spasova. – Izmed narodnosti v naši državi imajo Cicibana v prev. R. Hoxhe (Priština 1964) Albanci in v prevodu K. Ácza (Murska Sobota 1965) Madžari. Le-ti so po zaslugi S. Weöresa dobili tudi madž.-slov. antologijo Ž-eve lirike Te titok-virág (ib. 1978).

O odmevnosti Ž-eve umetnosti pričajo tudi številne uglasbitve njegovih pesniških besedil. Skladatelji so najpogosteje segali po ljubez., razpoloženjskih, iskrivo hudomušnih ali folklorno obarvanih pesmih iz prvih dveh zbirk, zlasti pa po otroških iz Cicibana in drugih zbirk za mladino, pozneje tudi po pesmih z domovinsko snovjo ali celo po prevodih iz tuje lirike (Koljcov, Burns). Glasbeno so jih oblikovali v raznih sestavah: samospevih, zborih, z instrument. spremljavo ali brez nje. Navajamo le tiskane edicije s skladbami na osnovi Ž-evih besedil, razvrščene po avtorjih in času nastanka: A. Lajovic: Iz mladih dni, tri pesmi za glas s klav.; isti: Dvanajst pesmi za moški, mešani in ženski zbor; R. Savin (F. Širca): Pet pesmi O-a Ž-a za glas in klavir; isti: Tri pesmi O-a Ž-a za glas in klavir; isti: Pet mladin. zborov; isti: Dva otroška zbora s klav.; J. Pavčič: Dve uspavanki, samospeva za sopran s klav.; J. Ravnik: Seguidille, za tenor in klavir; I. Grbec: Samospevi za vis. glas in klavir, I. samospevi na besedila O-a Ž-a; S. Osterc: Trije samospevi s klav.; D. Švara: Štiri pesmi za srednji glas in klavir; M. Unger: Pet otroških pesmi za glas in klavir, iz lirike O-a Ž-a; K. Pahor: Petdeset ugank na besedila O-a Ž-a za mlad. zbor. V 30-ih letih in med osvob. bojem so nastajale samo v rkp ohranjene skladbe F. Šturma: Pet pesmi za glas, violino in violončelo na besedila O-a Ž-a; Napisi za mesece (O. Ž.) za glas in klavir; Veseli, žalostni in častitljivi koledniki (O. Ž.) za glas in klavir. V rkp sta ohranjeni mdr. tudi simfonija B. Arniča Duma in opera D. Švare Veronika Deseniška, ki pa le deloma sloni na Ž-evem besedilu. Poleg navedenih so večje število pesmi uglasbili B. Ipavic, G. Krek, E. Adamič, B. Šček, P. Šivic in mnogi dr.

Obsežno rkp zapuščino, zas. knjižnico, stilno pohištvo in umet. slike dveh pesnikovih sob je njegova družina 1984 poklonila slov. narodni skupnosti: vse rkp je prevzela NUK (Ms 5/85), drugo lj. Mestni muzej. Spominska zbirka v rojstni hiši v Vinici je bila v skromnejši obliki postavljena 1951, v sedanjem večjem obsegu pa 1978; ur. so jo J. Mahnič, J. Jaklič in J. Dular. Spominsko zbirko v lj. Mestnem muzeju so odprli 1985, ur. Mahnič in N. Matul.

Prim.: osebni dokumenti v rkp odd. NUK, Zgod. arhivu Lj. in SGM. – Monografije: A. Cronia, Ottone Župančič, Rim 1928; L. Tesnière, O. J., poète slovène, l'homme et l'oeuvre, Pariz 1931; J. Vidmar, O. Ž., 1935, dopol. 1978 (Znameniti Slovenci); J. Mahnič, O. Ž., 1955. – Druga lit. (izbor): Iz. Cankar, O. Ž., DS 1911, 75–7; N. Bartulović, O. Ž., Srp. knj. glasnik (Bgd) 1924, knj. 11/12; I. Sever, O. Ž., Zgb 1928; Razgovor z O. Ž-em ob njegovi 70–l., LdP 1948, št. 19; F. Petrè, Poezijata na O. Ž., Nov den (Skopje) 1948, št. 1/2–3; NS 1948, št. 1; J. Glazer, Ž-ev Ciciban v hrvaščini, NOja 1948, 95–102; J. Mahnič, Problem baudelairizmov pri Ž-u, SR 1948, 221–68; B. Ziherl, Povodom 70-godišnjice O. Ž., Bgd 1949; D. Moravec, Shakespeare pri Slov., SR 1949, 257–60, 287–9; L. Filipič O. Ž. in slov. gledališče l. 1912, NOja 1949, 473–9; J. Vidmar, O. Ž., LSAZU 1948/9 (1950), 225–35; F. Petrè, Vizionarnost O. Ž.-a, SR 1955, 68–84; J. Vidmar, Meditacija, NSd 1957, 97–103; B. Gerlanc, K Ž-evi mladinski liriki, JiS 1957/8, 64–9; J. Vidmar, O. Ž., Književnost (Bgd) 1959, 193–204; D. Pirjevec, O. Ž. in Ivan Cankar, SR 1959/60, 1–94; M. Boršnik, O. Ž., Bgd 1962; ista, O. Ž., NOja 1963, 97–110; M. Jevnikar, Veronica di Desenice nella letteratura slovena, Padova 1965, 76–95; A. Bajec, Jezik v Ž-evi prevodni prozi, JiS 1967, 5–15, 42–51, 87–91; F. Petrè, O. Ž., Seminar slov. jez., lit. in kulture, 4, 1968; A. Glazer, Sovrè in Ž., SR 1969, št. 2, 93–115; F. Petrè, Iz Ž-eve poetike, SR 1969, št. 2, 265–83; J. Mahnič, Ž-evi prvi nastopi v javnosti, Prostor in čas 1969, 338–47; J. Vidmar, O. Ž., Slovenske razprave, 1970, 137–206; isti, Vzporedja, Sd 1971, 1049–54; L. Krakar, Ž-eva pesem Tiho prihaja mrak v treh ruskih prevodih, JiS 1972/3, 200–7; F. Šrimpf, O vplivu indijskih Upanišad na Ž-evo pesem Naše luči, Dialogi 1973, 692–6; E. Lovšin, Rod in mladost O. Ž-a, 1975; J. Dular, Ž-eva Vinica, 1975; J. Mahnič, Ž-evo sodelovanje pri SM, JiS 1975/6, 40–9; B. Hartman, Celjski grofje v slov. dramatiki, 1977, 74–86; Sd 1978, št. 1 in 8/9; Dialogi 1978, št. 2; D. Rupel, O. Ž., 1978; F. Zadravec, Princip svobode v Ž-evi poeziji, Seminar slov. jez., lit. in kulture, 14, 1978, 89–120; G. Giesemann, Paralleles Verfahren in der Lyrik von R. Dehmel und O. Ž., Slavist. Studien zum VIII. Internat. Slavistenkongres in Zgb., 1978, 99–112; J. Gazdík, Krčmeryjevo »pesniško prijateljstvo« z O. Ž., SR 1978, 39–44; F. Zadravec, O. Ž. in impresionizem ter simbolizem, SR 1978, 321–63; O. Ž. (Simpozij 1978), 1979; J. Vidmar, Obrazi, 1979, 214–70; M. Ryžova, O. Ž. v Rusiji, SR 1979, 33–66; F. Petrè, Lirika O. Ž., Letopis Mat. srp. (Novi Sad) 1979, 381–402; O. Ž. v prevodih, 1980; J. Mušič, O. Ž. v besedi in sliki, 1980; F. Zadravec, Louis Adamič in O. Ž., Seminar slov. jez., lit. in kulture, 17, 1981, 219–31; J. Mahnič, Ž-evo delo za gledališče, Dokumenti SGM 1981, 7–34; Obdobje simbolizma v slov. jez., knj. in kulturi, 1983; J. Mahnič, Ž-evo razmerje do Aškerca, SR 1983, 341–58; isti, O. Ž. in Louis Adamič, Zbornik obč. Grosuplje, 1984, 85–98; isti, Ž-ev esej o slovenstvu in njega odmevi, SR 1984, 303–16; A. Capuder, Bergson in Ž., Primer. književnost 1984, št. 1, 13–22; J. Mahnič, Ž-eva spominska zbirka, 1985; isti, Ž-evo sodelovanje in objave v NOB, JiS 1985/6, 10–4; isti, Ž-eva lirika med nar. osv. bojem, Obdobje soc. realizma v slov. jez., knj. in kulturi, 1987, 257–64; isti, Avtorjeva pisma kot pripomoček pri interpretaciji pesmi – nekaj prim. ob Ž., SR 1987, 17–23. – Bibl: J. Šlebinger, Jubil. zbornik za 50–l. O. Ž., 1928, 110–20 (delo); A. Gspan, LSAZU 1948/9 (1950), 235–54 (knj. objave in lit.); F. Dobrovoljc, O. Ž. v prevodih 1980, 148–231 (prevodi Ž-evega dela); Moder, SLNP (Ž-evi prevodi).

Upodobitve: F. Berneker, glava v dveh vel., bron, 1905 in 1907 (Vinica, veža). – H. Smrekar: O. Ž. v kavarni, kolor. risba s svinč.; O. Ž. – Chantecler, lavir. perorisba s tušem; O. Ž. – »car višin«, risba s svinč.; O. Ž. z raco, akvarel; Ž. na obisku pri Cankarju, perorisba; prve štiri karikature iz let po 1911, zadnja iz 1938. – I. Frankè, portret, olje, 1914 (SAZU). – F. Tratnik, portret, svinčnik, 1919. – V. Pilon, portret, pastel, 1919. – M. Gaspari: karikaturi, risba s tušem 1920, svinč. in akvarel 1927. – I. Kobilca, portreta, olje, okrog 1922 (Mest. muzej Lj., SAZU). – M. Maleš, portret, lesorez, 1925 (namenjeno za knjigo: A. Pirjevec, Slovenski možje). – B. Jakac, vrsta portretov v raznih graf. tehnikah, največ v rdeči kredi (obj. LZ 1927–8; zbornik Veš, poet, Sto pesmi idr.). – I. Čargo, karikaturi, svinčnik 1928, rdeča kreda 1938. – I. Vavpotič: portret, olje, 1929 (NarG); portret, svinčnik in risba Ž.-Štritof-Betetto, tuš, ok. 1929. – N. Pirnat, portret, perorisba (Ciciban, 1932) in karikaturi, tuš (najbrž 1938). – Z. Kalin: glava, patin. mavec, 1941 in 1942 (Štud. knj. Novo mesto, ModG, Mest. muzej Lj.); poprsje, bron 1949 (SNG-Drama, Belokr. muzej Metlika, Melbourne); poprsje, marmor, 1952 (SAZU). – S. Dremelj, relief na medaljonu v raznih vel., kovina in slonova kost, 1943–4. – G. Stupica, portret, olje, 1948 (Rep. sekretariat za notr. zadeve Lj.). –J. Savinšek, poprsje, bron, 1951 (Vinica, vrt). – G. A. Kos, portret, olje, 1964 (SM). – V. Zorko: poprsje, mavec, 1978 (SNG Mrb), bron (Tinje na Poh.); manjša glava, bron (Borštnikovo srečanje, Mrb). Mahnič