Župančič, Marko (1914–2007)

Župančič Marko, arhitekt, v Ljubljani r. 1. sept. 1914 in tu živi; sin Otona in brat Andreja (gl. čl.). V otroštvu je dajal očetu navdih za pesniško podobo Cicibana. Po maturi na klas. gimn. v Lj. 1933 je štud. arhitekturo na Tehn. fak. (v šoli J. Plečnika) in 1938 dipl. z delom Filharmonija na Dvornem trgu v Lj. V Plečnikovem seminarju se je odlikoval z izvrstnimi študij. deli, v katerih se vidi, da je učitelj ves čas videl v njem pesnikovega sina: osnutki za spomenike nekaterim slov. književnikom, zlasti pa za zidanico za očeta z zamislijo vrinjenega valovitega zidu med štiri slope, ki stoje na pravokotnem tlorisu in nosijo streho. Po končanem študiju je bil eno leto v ateljeju Le Corbusierja v Parizu (tam tudi E. Ravnikar, M. Sever in M. Tepina). Pred vojno se še ni mogel uveljaviti kot arhitekt, opremljal je knjige očetovih ID, prevodov Puškina in Shakespeara. Med it. okupacijo je bil kratko interniran v Gonarsu (na intervencijo L. Salvinija izpuščen), med nemško zaprt v Lj. in poslan v Dachau, kjer je dočakal konec vojne. Do upok. 1974 je delal v projekt. podjetju Atelje za arhitekturo (AZA) skupaj z I. Medvedom, D. Sevnikom, R. Kralj in I. Paškulinom. Odlikovanje: red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1953).

Prvo desetletje po vojni je bilo po sodbi kritike (S. Bernik) najobsežnejše in najuspešnejše obdobje Ž-evega ustvarjanja v arhitekturi in urbanizmu. 1945 je oblikoval podobo očetove pesn. zbirke Zimzelen pod snegom. 1946–7 so sledili načrti in gradnja Kluba notranje uprave (kasneje preimenovan v Klub poslancev oz. delegatov) ob Puharjevi in Prešernovi c. v Lj. Stavbo si je zamislil kot značilen, prej vili kot palači podoben modernistični objekt z značilnimi prvinami Le Corbusierjeve šole moderne arhitekture (asimetrična kompozicija čistih kubičnih gmot, horizontalna okna, stebri brez entasisov in kapitelov, atrijsko dvorišče ipd.). Gre za redko čist, brezkompromisen izdelek funkcionalistične arhitekture pri nas; poudariti velja zadržanost v opremljanju in pri monumentalnih poudarkih v podrobnostih. 1947 je dobil z B. Simčičem in N. Bežkom zahtevno nalogo urediti lj. središče med železn. progo na severu in Gradiščem na jugu. Načrt so delali več let, prvi sadovi so bili vidni že 1952. Ima vse značilnosti tedaj aktualnega modernega urbanističnega oblikovanja s poudarkom na zmogljivem prometnem ožilju in velikimi, samostojno stoječimi bloki na stavbnih otokih. 1952–6 je nastal v sodelovanju z O. Gasparijem Delavski (prosvetni) dom v Trbovljah. Zamisel izboklega zidu v zunanjščini v združitvi z modernimi (corbusianskimi) prvinami stebrov in ravnih površin ter z dodatno dekoriranimi stenami na zunanjščini z mozaiki (M. Pregelj) se je uvrstila med uspešne in značilne realizacije tedaj nadvse aktualne naloge (gl. Kron 1965, 122–7). Ista moderna arhitekturna, celo urbanistična misel je znatno vplivala na zasnovo spomenika NOB na Gričku pri Črnomlju (1954–61, reliefi J. Savinšek). Gre namreč za asimetrično uravnotežene kvadraste gmote. Med poznejšimi realizacijami izstopa arhitekturna obdelava portalov tunela pod Lj. gradom (1962), pri kateri se je ponovno (kot mnogi Plečnikovi učenci) naslonil na izročilo Plečnikove šole, saj se modernistični repertoar oblik naenkrat zazdi premalo zgovoren. 1965 je pozidal osn. šolo Tončke Čeč v Trbovljah.

Ž. sodi med kvalitetne arhitekte t. im. »podaljšanega funkcionalizma« z najbolj značilnimi izdelki v razvoju slov. arhitekturne misli med 1945–65. - Prim.: F. Šijanec, Sodobna slov. lik. umetnost, 1961, 470; Slov. likovna umetnost 1945–78, 1979, I, 218; III; J. Mahnič, Delo 1984, št. 202 (s sliko). Kčč.