Žumer, Srečko (1895–1983)

Žumer Srečko, sindikalni voditelj, r. 31. maja 1895 v Železnikih, u. 24. jan. 1983 v Ljubljani (brat Lojzeta in Matija, gl. čl.). Nižjo gimn. je ob podpori J. E. Kreka obiskoval 1907–11 v Kranju in se tu 1912–5 v tiskarni Tiskovnega društva izučil za stavca. 1915 je bil vojak na soški in zah. fronti pri Verdunu. 1919 se je zaposlil kot ročni, kasneje strojni stavec v Jsl tiskarni, kjer je delal do 1945. Med vojno je bil nekaj časa v ital. taborišču Visco in v domobranskem zaporu. Od 1945 je služboval pri Min. za delo, Oblastnem odboru, Socialnem zavarovanju in GO Rdečega križa Sje. Po upok. 1950 se je hon. zaposlil kot strojni stavec pri časop. podjetju Delo.

Na povabilo J. Gostinčarja je 1921 stopil v kršč. soc. Jsl strokovno zvezo (JSZ), bil 1922 izbran za blagajnika, 1925 za podpreds., 1927–41 za preds. načelstva. S sodelavci je delo JSZ zelo poživil in ji dal nova, moderna sindikalna pravila. JSZ je začela v okviru SLS terjati več besede in upoštevanja delavskega elementa in njeg. zahtev. V teh letih so se kršč. socialisti, tudi po Ž-ovi zaslugi, razvijali k socialist. stališču in se polit. emancipirali izpod okrilja SLS. Ž. se je v sporih z vodstvom SLS zaradi ideoloških in soc. teoret. vprašanj okoli papeževe okrožnice Quadragesimo anno (1931) opiral tudi na p. Angelika Tominca in na mlajše radikalne kršč. soc. intelektualce (Aleš Stanovnik, Jožko Pokorn, Miro Jeršič, Vilko Pitako, Tone Marinček); manj radikalni kršč. soc. voditelji so se iz boja umikali. Podpiral je tudi dejavnost Krekove mladine. Položaj v vodstvu JSZ si je Ž. še bolj utrdil 1932, ko je zmagal na volitvah na letnem občnem zboru (proti volji vodstva SLS). Veliko odločnost je pokazal v času ljudskofrontnega povezovanja kršč. socialistov z levo fronto in nasprotovanju politiki Jsl radikalne zajednice, v katero je SLS vstopila. Branil je samostojnost demokratične JSZ in kljuboval vsem pritiskom s strani korporativistične Zveze združenih delavcev, vodstva SLS in škofij. ordinariata. Desničarski politiki SLS so ga klevetali kot skritega komunista. Zato je jan. 1939 sklical razširjeno sejo vodstva JSZ, povabil nanjo tudi kršč. soc. intelektualce in študente, ki so njegovo politiko odločno podprli. Sestanka kršč. socialistov za akcijsko sodelovanje s komunisti v Laškem (jun. 1940) se ni udeležil, ker so ga sodelavci hoteli obvarovati pred event. režimskim pritiskom.

1925 je prevzel ur. kršč. soc. glasila Pravica (1928 se preimenovala v Delavsko pravico) in jo ur. do 1931. Zanjo je napisal štev. pomembne uvodnike in komentarje, mdr.: 1923, št. 30: Krščanstvo in kapitalizem; št. 34: Ob katoliškem shodu; 1931, št. 33: Naša idejna misel; 1932, št. 13: V novo življenje; št. 20: Čegava bo bodočnost; 1933, št. 24: Naša pota in cilji; 1938, št. 29: Naši novi prapori; št. 40: Naša skupnost; 1939, št. 17: V Krekovem duhu; št. 29: Vprašanje delavskih strok. organizacij; št. 39: Za novega človeka; št. 44: Vprašanje delavske zbornice; 1940, št. 22: Po naših načelih; št. 48: Materializem v delavskih vrstah; št. 50: Rešite vprašanje socialne politike; 1941, št. 4: V težkih dneh.

1941 je pristopil k OF in s tem odprl vstop tudi kršč. socialistom. Spomladi 1942 je vodstvo OF načrtovalo njegov odhod na osvob. ozemlje, kar pa je preprečila bolezen. Na kočevskem zboru je bil izvoljen v Vrh. plenum OF (psevd. Felix – Jordan) in v Slov. nar. osvob. odbor, jeseni 1945 za zveznega poslanca. Ker ni skrival krščan. prepričanja, je bil v postinformbirojevskem obdobju odstranjen iz politike in se zaradi narave komunist. oblasti ni več polit. udejstvoval. Ob ust. Sveta republike Sje 1975 je bil izvoljen za člana, kar je ostal do smrti.

Psevd: Ž. S. - Prim.: osebni podatki; Kron 1935, 179; J. Jurač, Delo 1975, št. 126 (s sliko); 1983, št. 19 in 20 (s sliko); T. Pirc, Loški razgledi 1975, 291–2 (s sliko); J. Prunk, Pot kršč. socialistov v OF slov. naroda, 1977, zlasti 78–9, 108, 110, 141–2, 156–7, 166–7, 192–3, 198–9; isti, revija 2000, 1985, 119–23. Prunk