Žontar, Josip (1895–1982)

Žontar Josip, zgodovinar, r. 23. sept. 1895 na Jesenicah (Sava) čebelarju Primožu (gl. čl.) in Ani r. Bauer, u. 24. apr. 1982 v Kranju. Osn. šolo je obiskoval v Šk. Loki, gimn. 1906–14 v Kranju; kot abiturienta so ga nekateri gimn. prof. 1914 vpletli v proces proti preporodovcem, a na obravnavi ni hotel pričevati proti sošolcem. Pod vplivom prof. F. Komatarja se je po maturi odločil za študij zgod. in zemljepisa na Dunaju (1914–8) in bil 1919 prom. z dis. Gesch. d. Handels in Krain vom 13.–16. Jh. Tu je 1920 opravil tudi prof. izpit iz zgod., iz zemljepisa pa 1921 v Lj. Med študijem se je izpopolnjeval v pomožnih zgod. vedah na Inšt. za avstr. zgod. raziskovanje v upanju, da mu bo to omogočilo zaposlitev v dunaj. Drž. arhivu. 1918 se je vpisal še na pravo, 1919 ga je nadaljeval v Lj., 1930 opravil zadnji dipl. izpit in bil promoviran. Pravna izobrazba mu je dajala možnost, da bi se zaposlil zunaj šole, vendar je ostal v pedag. poklicu. Poučeval je zgod. in zemljepis na gimn. v Lj. (1919–20) in Celju (1920–3), 1923–4 prekinil službo in obiskoval Hochschule f. Welthandel na Dunaju, nato do jan. 1925 učil v Mrbu, kratko v Nišu, od jeseni 1925 pa na gimn. v Kranju do 1950 (s prekinitvijo 1941–5). – V počitnicah se je v času med vojnama izpopolnjeval v primerjalni pravni zgod. zlasti na univ. v Pragi, na Dunaju in v Heidelbergu. Od 1936 se je potegoval za mesto visokošol. učitelja, 1939 za priv. docenturo na Univ. v Lj., 1941 mu je bila priznana habilitacija (na podlagi poglavij v Zgod. mesta Kranja, 1939) in je postal priv. docent na Pravni fak. za predmet narodna pravna zgod. z ozirom na zgod. slovan. prav. Zaradi vojne je to priznanje prišlo do veljave šele sept. 1945, ko je bil imenovan za priv. docenta za predmet narodna pravna zgod. (kasneje imenovan zgod. države in prava narodov FLRJ), 1950–2 je bil honorar. predavatelj, nato moral s predavanji prenehati (gl. SPor 1952, št. 165, 235). Ob ustanovitvi Inšt. za polit. ekonomijo in sorodne vede pri Ekonom. fak. v Lj. je bil 1950–8 tu znanstv. sodelavec za star. gospodarsko zgod. (prva leta sodeloval pri pripravljalnih delih za encikl. gospod. in socialne zgod. Slov.), prisilno 1958 upokojen. 1949 je bil imenovan za honorar. strok. sodelavca v Zgod. inšt. SAZU, od maja 1955 vodil odsek za izdajo gospod. zgod. Slov. pri SAZU.

Med okupacijo je bil začasno zaposlen kot pomožni nastavljenec pri Arhivu in muzeju v Kranju, ki ga je ustan. Civilna uprava za zased. ozemlja Kor. in Kranjske. S sodelavci je samoiniciativno reševal pred uničenjem pomembne arhive na Gorenjskem (okraj. glavarstev, župnij), knjižnice in zbirke starin (npr. dragoceno lekarniško, knjižnično in arheol. zbirko mr. ph. Bohuslava Lavičke, ki so ga Nemci ustrelili). Najbolj dragocene predmete so celo skrivali, da jih ne bi okupator odpeljal. Zbiral je tudi tiskane in razmn. lističe iz ilegalnih partiz. tiskarn, okupatorjeve plakate in letake. Nekaj izkušenj z varstvom kult. dediščine je imel že od prej, ker je bil od 1930 poverjenik za zaščito zgod. spomenikov za kranjski okraj.

Odločilnega pomena za Ž-jevo življ. pot (gl. intervju s T. Debeljakom v S 1939, št. 274, s sliko) je bilo bližnje znanstvo z zgod. Ant. Koblarjem, ki si je prizadeval, da bi Kranj dobil zgod. monografijo. Po njegovi smrti (1928) je Ž. začel pripravljati Zgodovino mesta Kranja (samozal., 1939, sodelovala W. Schmid in F. Stelè; 1982 ponatis; ocene: R. L(ožar), Č 1938/9, 337–8; F. Zwitter, ČZN 1939, 110–2; isti, Sd 1939, 474–5; B. Grafenauer, Dejanje 1939, 214–5; P. Blaznik, DS 1939, 353–4), svoje najpomembnejše delo in doslej najtemeljitejša zgod., kar jih ima katerokoli slov. mesto. Prikazano je, kako so se v usodi Kranja odražala svetovnozgod., polit. in gospod. dogajanja. V razpravah je podrobneje obdelal še posam. vprašanja: kranj. gimn. v dobi Ilirskih provinc (Izv. gimn. Kranj 1931), Prešeren in Kranj (ČZN 1937), kranjski zdravniki v preteklosti (Kranjski zbornik 1970).

Pravna, gospod. in socialna zgod. se pri Ž-ju često prepletajo (vidno že v pregledih problematike, kjer pogosto upošteva zgod. vseh jsl narodov). Po koncu pravnega študija je obj. dva temeljita pregleda: Sistematska dela iz pravne zgod. Slov. (GMDS 1930) in Hauptprobleme d. jugosl. Sozial- u. Wirtschaftsgesch. (Vierteljahrschrift f. Sozial- u. Wirtschaftsgesch., Leipzig 1934); to je pozneje dopolnil: Zur Problematik d. älteren Sozial- u. Wirtschaftsgesch. d. Völker Jugosl. (Mitt. d. Inst. f. oesterr. Geschichtsforschung, Dunaj 1951).

V pravni zgod. ga je najprej privlačeval primerjalni študij prava slovan. narodov. V ta okvir sodi predavanje na I. kongresu pravnikov slovan. držav 1933 v Bratislavi: Skupna podlaga zgod. slovan. prava (SP 1933), in dalje razprave: Problem lastniških cerkva in samostanov … (SP 1935), Neznana listina o gorenj. lastn. cerkvicah 12. stol. (GMDS 1939, soavtor M. Kos), K zgod. prevedbe koseščin … (SP 1940), Kastavščina in njeni statuti … (ZZR 1945/6), D. Stand d. Forschung über die südslaw. ländliche Ordnung (Vorträge u. Forschungen, Konstanz 1964). Vsaj v delni povezavi z zgod. Kranja so nastale razprave Cerkev in ustavni razvoj naših mest (Kron 1934), Razvoj dežel. sodišč na Gorenj. (SP 1938) in Najstar. sodna knjiga mesta Kranja … (ZZR 1942; nem. obj. v Wiener Archiv f. Gesch. des Slawentums u. Osteuropas 1959).

Posebna Ž-jeva zasluga je utemeljitev pravne arheologije pri nas. 1939 je sprožil in vodil anketo o pravnih starinah na Slov. s posebnim ozirom na pravno arheologijo, izsledke podal najprej v poljudni obliki (M 1940), nato v znanstveni: Zur Problematik der Rechtsarchäologie bei den Völkern Jug. (Wiener Archiv f. Gesch. des Slawentums u. Osteuropas 1956).

S področja gospod. zgod. je razprava Banke in bankirji v mestih srednjeveške Sje (GMDS 1932), do zdaj temeljno tovrstno delo o naši srednjev. zgod. (omejuje se na mesta v notranjosti Sje). V obdobje zgodnjega kapitalizma pa sodita Kranjski sodni red za dež. sodišča iz l. 1535 (ZČ 1952/3), Nastanek, gospod. in družb. problematika policijskih redov 1. pol. 16. stol. za dolnjeavstr. dežele s posebnim ozirom na slov. pokrajine (ZČ 1956/7); slednje rede obravnava ne le kot pravne vire, marveč tudi kot vire za gospod. in socialno zgod. Preiskoval je trgovino na dolge razdalje čez slov. dežele v 16. stol. v smeri od južne Nemčije na jugovzhod ter razl. gospodar. dejavnosti, ki so bile zvezane s tem: Villach u. Südosten (900 Jahre Villach, 1960), Villach–Nürnberg u. d. Südosten (Jb. des Museums d. Stadt Villach, 1961), Vloga Kranja v blagovnem prometu v teku stoletij (900 let Kranja, 1960), Vloga in pomen Ptuja v mednar. trgovini … (Kron 1971). Zanimali so ga tudi mitniški registri (Drobec registra lj. nakladn. urada iz l. 1544, ib. 1968) in trgovske knjige (Trgov. računica F. Oblaka-Volkensperga iz l. 1677, Loški razgledi 1960). Knjižica Zapora proti kugi v Karavankah v l. 1713–6 (1957) obravnava trgovino čez Ljubelj. O cehih na Slov. je napisal skrčen pregled za EJ (I, 1954) in razpravo F. V. Hörnigkova statistika obrtnikov … (Kron 1970), posebej obravnaval žebljarstvo v Železnikih v 17. stol. (Loški razgledi 1955).

Gradivo o Kranjski komerčni komisiji (1747–74) je zbiral že pred vojno, ki je preprečila obj. celotne razprave Kranjski »consessus commercialis« … (odlomek Tovarniški vestnik 1941), zlasti pa po 1950. Na tem gradivu temelji tudi razprava Platnarstvo in sitarstvo v loškem gospostvu v 18. stol. (Loški razgledi 1956), deloma pa tudi knjiga Svilogojstvo in svilarstvo na Slov. od 16.–20. stol. (SAZU 1957; povzetek izšel v Gospod. in družbeni zgod. Slovencev I, 1970, 409–15).

Rezultat proučevanja deželnoknežjih financ je več razprav: očrt zadnjega desetletja 15. in prvega 16. stol. na Kranjskem v okviru življenjepisa loškega meščana Volbenka Schwarza (Loški razgledi 1957); Kranjski deželni vicedom (RSAZU, 1. r., 1966), ki pa je tudi prikaz boja med Celjani in Habsburžani za oblast nad Kranjsko; Christian Wilh. Heil, ein Diplomat, Projektmacher u. nationalökonom. Theoretiker des 18. Jh. (Südostforschungen, München 1958) je predvsem analiza problematike kranj. dež. gospodarstva sredi 18. stol.; o ustavi in upravi tega obdobja je 1955 predaval na seminarju Društva arhiv. delavcev v Lj.

Ob zbiranju gradiva za 16. stol. ga je pritegovala široka problematika obrambe proti Turkom. Prvič se je tega lotil v razpravi Mihael Gaismair in Hrvatje (ZČ 1965/6), kjer je prikazal položaj Hrvatov med Ogrsko, Turčijo in Habsburžani. Nadaljnja vzpodbuda je bilo povabilo za predavanje na mednar. zgod. simpoziju v Mogersdorfu-Modincih: Die Südslawen u. d. Türken (Internat. kulturhist. Simposion Mogersdorf 1969, Eisenstadt 1972). Znanstv. opus je sklenil s knjigo Obveščevalna služba in diplomacija avstr. Habsburžanov v boju proti Turkom v 16. stol. (SAZU 1973); iz nje je poglavje o Michaelu Černoviću obj. v Mitt. d. Oesterr. Staatsarchivs (Dunaj 1971). Ni pa mu bilo dano, da bi dokončal študijo o vojnah na meji s Turki in vlogo plena v njej. – Štev. strok. ocene, poročila in nekrologe je pisal za Č, GMDS, ZČ idr., nekaj poljudnih člankov pa v M in Kranjski zvon.

Pomembno je bilo Ž-jevo predavanje na sestanku slov. zgod. v Celju 1939 Načela slov. zgod. in problemi arhivov (ČZN 1938), v katerem je poudarjal sodelovanje, usklajevanje in načrtovanje dela med zgodovinarji, pospeševanje lokalnih muzejskih zgod. društev, ki bi morala biti bolj zasidrana med širšimi krogi, približevanje zgod. glasil potrebam učiteljev v srednjih šolah, popularizacijo znanstv. izsledkov, pa tudi nujnost zakonske ureditve varstva arhiv. gradiva. Ker so nekateri njegova stališča razumeli kot kritiko, si ni pridobil mesta v odboru Muzejskega društva za Sjo. Pozneje se ni več loteval organiz. vprašanj. Večkrat je predaval na raznih ustanovah, npr. 1951 na inšt. za gospod. zgod. dunajske univ. (o problemih socialne in gospod. zgod. narodov Jsle) in društvih, se udeleževal zgod. kongresov v tujini (npr. 1938 Zürich, 1951 Linz) in doma (npr. 1954 Bgd, 1955 Piran in Koper).

Kontinuirano znanstveno delo je Ž. začel sorazmerno pozno (1930) in ga uresničeval poleg redne šolske zaposlitve. Med slov. pravnimi zgodovinarji je široko jsl pravnozgodov. problematiko najbolje poznal ter poleg J. Polca in S. Vilfana tudi slov. V zgodovinopisje se je trajno zapisal kot zgodovinar Kranja in kot eden najvidnejših raziskovalcev gospodarstva v zgodnjem novem veku na Slov., zlasti v 16.–18. stol. (gl. Grafenauer, ZČ).

Prim.: Bibl JLZ, 8–11; EJ; ULj; B. Grafenauer, Kron 1975, 180–2; P. Blaznik, Loški razgledi 1982, 141–2; B. Grafenauer, ZČ 1983, 235–41 (z bibl). – Slika: arhiv SBL; Zgod. mesta Kranja, 1982, pril. Žtr.