Žnider, Jakob (1862–1945)

Žnider (Znider, Žnidar) Jakob, kipar, r. 4. jul. 1862 v Jerneju pri Ločah Matiju p. d. Jakopiču in Ani r. Moll, u. 9. marca 1945 v Maria Lanzendorfu pri Dunaju. 1886–7 se je učil pri kiparju Fr. Ks. Zajcu v Lj., 1889–93 štud. na akad. likovnih umetnosti na Dunaju (prof. Karl Kundmann), nato eno leto v specialki prof. Edm. Hellmerja. Po končanem študiju je ves čas živel na Dunaju, kjer je ostala večina njeg. del; delno so v zasebni lasti, delno pa izgubljena, tako da je poznavanje opusa močno okrnjeno. Prvo in hkrati edino večje delo za Sjo so leseni polihromirani kipi svetnikov za vel. oltar ž. c. v Čadramu (Joahim, Ana, Caharija, Elizabeta, Ciril, Metod, Maksimilijan, Mohor, 1899), na zunanjščini iste cerkve marmorni portretni relief župnika Jur. Bezenška (1915) in verj. še figuralna skupina Križanje. Za I. slov. umetn. razstavo v Lj. 1900 je poslal 4 dela (danes izgubljena): Kristus na križu (vosek), Razpelo (sivi plastilin), sv. Mihael (polihromiran les) in Vaza. Tedaj so sodili, da je Ž. nadarjen kipar, ter opazili anatomsko pravilno izdelana Kristusova korpusa (E št. 243, SN št. 258 in LZg 1900, št. 226). I. l. je za poslani osnutek na natečaj za spomenik F. Prešernu v Lj. z nasl. Ena se želja je Tebi spolnila prejel častno priznanje (SN 1900, št. 43). 1903 se je udeležil z osnutkom natečaja za spomenik cesarju Francu Jožefu I. v Lj.; sedaj so mu priznavali fantazijo in samostojnost (LZ 1904, 161). Nazadnje je v Lj. sodel. na jubilejni umetn. razstavi 1910 z deli: Ecce, ancilla Domini (lesen kipec, hrani ž. c. sv. Mihaela na Lj. barju), Herkul (les, izgubljeno) in Pod križem (lesen relief, 1909, Arhitekturni muzej v Lj.). Obj. sta bili še reprodukciji: figuralna skupina Kalvarija za mrl. kapelo na Steinhofu (na Dunaju), ki je danes izgubljena ali uničena (DS 1909, 185; na str. 192 so opozorili na »našega revnega in pobožnega mojstra«), ter marmorna figuralna skupina Beg v Egipt (tedaj na Dunaju v zasebni lasti, M 1933, 138).

Na Dunaju je bil Ž. dokaj priznan kipar sakralnih del, ki pa večinoma niso ohranjena. Poleg Kalvarije za Steinhof je ustvaril: relief sv. Jožef za Zwischenbrücken (XX. dunaj. okraj), plaketo Mater admirabilis, leseno Razpelo (repr. v Prakt. Führer auf d. Gebiete christl. Kunst in Oesterr., 1908, 40), marmorno doprsje Ecce homo (za razstavo cerkv. umetnosti 1912 na Dunaju), pri katerem so zlasti hvalili tehn. izvedbo. Nekaj del poznamo le iz ohranjenih fotografij (Plečnikova zapuščina): Ecce homo (verj. taisti z razst. 1912), Pes s kraguljčki (les), Srečanje pri Zlatih vratih (relief), dve razpeli (verj. za I. umetn. razst. v Lj. 1900). V pismih J. Plečniku pa Ž. omenja še: krstilnik, figuralno skupino Pietà, reliefa Podoba pravice in Obiskovanje (slednji, pozlačen les, ok. 1913, zdaj v Lj. v zasebni lasti). Prijatelja Plečnika je na Dunaju pogosto obiskoval in mu kazal svoje osnutke; Plečnik ga je gmotno podpiral, saj je Ž. tako kot nekateri drugi (npr. J. Urbanija, zlasti pa J. Ajlez) živel v bednih razmerah.

Ž. je z A. Repičem in I. Zajcem predstavnik generacije slov. kiparjev, ki so bili dunajsko šolani, a so izšli iz »kiparske šole« Fr. Ks. Zajca oz. domačih podobarskih delavnic. Kot očitno vesten Kundmannov učenec je sprva tudi sam izbral neorenesančno slogovno smer. Ustvarjal je v kamnu, plastilinu, vosku in lesu, kjer izstopajo nekateri tehn. dovršeni reliefi. Bil je globoko veren (u. v samostanu) in se skoraj v celoti posvetil kršč. relig. tematiki. Ob tem se je zgledoval pri ital. zgodnjerenes. slikarstvu, pritegnila pa ga je tudi takrat aktualna Beuronska umetniška šola, s katero je Ž-ja verj. seznanil Plečnik. Dolguje ji monumentalnost, hieratičnost, simetričnost, ploskovito reliefnost in mistično simbolno vsebino.

Prim.: r. matice Jernej pri Ločah (DAS); vpis smrti pod št. 213/45 (Standesamt Wien-Schwechat); matrike in sprejemne pole za I. in II. semester (arhiv Akad. d. bild. Künste, Dunaj); korespondenca R. Jakopiča (ModG Lj.) in J. Plečnika (Arhitekturni muzej, Lj.); J. Curk, Topografsko gradivo (1958, tipkopis, Zavod za spomeniško varstvo, Mrb); J. Čopič, Javni spomeniki v slov. kiparstvu prve pol. 20. stol., 1977, I, 30; II, 27, 40 (dis., Fil. fak. Lj.); Thieme–Becker; Prakt. Führer auf dem Gebiete christl. Kunst in Oesterr., Wien 1908, 46; A. Stegenšek, Konjiška dekanija, 1909, 114; Kunst–Revue, pril. Oesterr. Illustr. Zg 1912, 293; Ausstellung f. kirchliche Kunst, Dunaj 1912, 24 (katalog); Die Christliche Kunst, München 1912/3, 100; S. Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stol. na Slov., 1989. Žitko