Žnidaršič, Marička (1914–1986)

Žnidaršič Marička (Marija), pesnica, r. 16. nov. 1914 v Starem trgu pri Ložu bajtarju in tesarju Janezu (padel v vojni 1914) ter Mariji r. Avsec, u. 31. avg. 1986 v Ljubljani, pokopana v Starem trgu. Po osn. šoli (6 razr.) je obiskovala meščan. (3 razr.) na Rakeku, potem živela v Starem trgu do 1940, ko se je s posredovanjem I. Čampa in B. Magajna preselila v Lj. in se zaposlila v knjigoveznici Jsl tiskarne. Ob okupaciji 1941 se je vrnila v Stari trg, sodelovala v NOB (1941 zaprta v Trstu), od 1943 članica agitpropa za notranjsko okrožje. Po osvob. 1945 je živela v Lj., od 1946 (opravila časnikar. tečaj) bila novinarka pri LdP in od 1948 pri DEn. 1949 je hudo zbolela in se vrnila v Stari trg; 1956 invalid. upokojena. Od 1960 je spet živela v Lj.

Pesmi je od 1938 obj. največ v Vigredi (1938: Pozdravljen, Prenovljeni domovi), po vojni v MR, NOja, NŽ, Razgl. V zbirki Pesmi izpod Snežnika (1950, ilustr. S. Kregar; oceni: B. Hofman, NOja 1951, 405–7; T. Pavček, MR 1950/1, 440–3) je kot uvodno temo postavila vojni čas, medtem ko je osrednji del posvečen rodni Notranjski, Snežniku, Loški dolini in Cerkniškemu jezeru, kar pomeni, da je bila njena poezija močno objektivizirana, da se je izrazno gibala v mejnem območju tradicion. impresionizma in povojnega social. realizma. To poetično smer je nadaljevala v zbirki Človek in zemlja (1953, ilustr. L. Perko; ocene: V. Klabus, Beseda 1954, 57–8; L. Novy, NŽ 1954, 107–8; ista, SPor 1954, št. 46) in v njej še bolj poudarila navezanost na zemljo in domačnost, medtem ko je njen intimni svet ostajal zastrt. Subjektivnost je še najgloblje razkrila v zbirki Nalomljena veja (1957; ocene: M. Mejak, NSd 1957, 1036–7; B. Rudolf, NOja 1958, 72–3; A. Škerl, Knjiga 1957, 425–6; v novogr. prev. M. Tavčar, izšlo 1967 v Atenah). Njeno življenje je kulminiralo, ljubez. doživljanje je iz razčustvovanih iluzij zaznavno prehajalo v otožno odpoved in v preddverje smrti. Zaokroženo podobo pesniške poti je dala v izboru Ugasla luč (1965, spr. beseda L. Legiša; oceni: F. Pibernik, Sd 1966, 920–2; J. Snoj, Delo 1966, št. 52). Tu je mogoče razbrati, da je poglavitni delež njene poezije kontrastni svet dobrega in zlega, izražen skozi impresion. realizem, pogosto čustveno obarvan. Prav tako je razvidno, da se je njena poetika gibala v mejah umirjene vezane besede in da se je le izjemoma dotikala modernizma. Priložnostno je izšel izbor vojnih in pokrajin. motivov Ko je prihajal dan (1975, ilustr. M. Krašovec, spr. beseda E. Muser; ocena: B. Rudolf, NRazgl 1977, 235).

V zgodnji povojni dobi se je poskusila v otroški poeziji, jo največ obj. v Pionirju in Cicibanu (prim. bibl B. Pleničar, Ciciban …; ista, Pionir …, obe 1970), in v prozi: Njeni trije sinovi (SPor 1946, št. 126–7), Luč pod Snežnikom (Tov 1947, 208–9), Materin poročni prstan (MR 1947/8). – Pisala je tudi o slov. književnikih, npr. K. Destovniku-Kajuhu (Iskra 1946/7, št. 3/4), O. Župančiču (DEn 1948, št. 4; ponatis v NOja 1949), F. Bevku (SPor 1950, št. 221), B. Magajnu (NŽ 1963, 134–5), T. Seliškarju (Delo 1969, št. 235), predvsem pa o Notranjski: Skupina štiridesetih (NŽ 1946, 103–4), Spomini iz poslednjih borb v Loški dolini (DEn 1949, št. 18), V dolini pod Snežnikom (SIK 1960). – Izbrala in ur. je zbirko izseljenskega pesnika J. Tomšiča Pognale so na tujih tleh (1968, s spr. besedo).

Prim.: osebni podatki; SBibl; B. Paternu, Slov. književnost 1945–65, 1967, 97–8; V. Smolej, Zssl VII, 1971; Slov. književnost, 1982; Adresar pisaca Jsle, 1986; J. Moder, Delo 1986, št. 210 (s sliko). – Slika: arhiv SBL. Pibernik