Žnidaršič, Jakob (1847–1903)

Žnidaršič Jakob, šolnik in publicist, r. 2. jul. 1847 na Kalu pri Košani krojaču Gašperju in Katarini r. Vovk, u. 3. okt. 1903 v Sarajevu. Ljudsko šolo je obiskoval na Premu, v Lj. 1858–60 nem. normalko in 1861–8 klas. gimn. S Kalistrovo štipendijo je 1868–71 štud. matem. in fiziko na univ. na Dunaju, učil kot suplent 1871–3 na gimn. v Srem. Karlovcih (2 leti se ukvarjal z znanstv. in liter. delom) in 1875–7 na realki v Osijeku, se potem spet vrnil k znanstv. delu. Po usposoblj. izpitu (Dunaj 1878) je 1879–82 učil na gimn. v Gradcu. Ko je opravil dopolnilna izpita iz fizike za višje gimn. (Dunaj 1881) in shrv kot učnega jezika (Gradec 1882), je postal 1882 prof. na Veliki gimn. v Sarajevu in tu s prekinitvami zaradi bolezni učil do smrti. Bil je velik rodoljub, temeljit v svoji stroki in nadvse strog pedagog. Po 1896 je začel živčno bolehati, izgubljati vero vase in v usodo slovan. narodov nasploh. – Ob slov.-hrv. obisku Prage 1885 za tisočl. Metodove smrti je imel v praški mestni hiši panslav. nagovor na Jslne in Čehe (avstr. oblasti ga ocenile kot škandal), ki mu je v Sarajevu povzročil nevšečnosti. Bil je član SM in DCM, v Sarajevu pobudnik in soustan. društva »Slov. omizje« (sestajali so se v gostilni Slovenca Vidmarja), več let podpreds. hrv. pevskega društva Trebević, predaval tudi v nem. Herrenklubu.

Kot študent in nekaj še pozneje je dopisoval v SN (1873–5, 1879; rubrike Z Notranjskega, Iz Ilir. Bistrice, S Prema, Iz Kotjanov, morda tudi Iz postojn. okraja), največ o krajevnem dogajanju. Nekatere dopise o splošnih vprašanjih je Jurčič uvrstil na uvodno mesto, npr. apel k spravi med slov. strankami (1875, št. 10, anon.), K pravdi zaradi naših tirjatev (1879, št. 231), Beseda o žensko-nar. vprašanju (1896, št. 59–60, 63–5). Iz svoje stroke je napisal knjigo Oko in vid (1880, uvedel slov. anatomsko terminologijo; ocena: V. Borštner, Kres 1881, 470–1), članke Barvni občutek živalij (LZ 1881), Gluhonemost in nagluhost (LZ 1883) in Primjedba k matematici u gimn. (izv. sarajevske Velike gimn. 1900/1), ocenil učbenika D. Segen, Geometrija za više razrede (Školski vjesnik, Sar. 1901) in F. Hočevar, Aritmetika i algebra (ib. 1903).

Poskušal se je v poeziji, a obj. le dve pesmi (Slavjanski almanah 1879, LZ 1882), za SN (1879–80, 1896) napisal več leposlovnih in memoarskih podlistkov. S komentarjem je obj. Litanije Napoleonove (LZ 1884), razmišljal Kaj bodi temelj nar. literaturi … (Jug, Dunaj, 1901), zbral v domačem kraju Pregovore in reke (LMS 1882/3). Veliko si je prizadeval, da bi svoje okolje seznanil s slov. literaturo, jo poskušal tudi estetsko in etično ocenjevati, pri čemer je bil dokaj konzervativen, vendar naklonjen slov. moderni. V sarajevski reviji Nada (1901–3) je poročal o knjižnih novostih SM, MD, Slov. šolske matice, delih A. Aškerca, I. Cankarja, čigar dekadenco je obsojal, umetnost pa zelo cenil, S. Gregorčiča, Z. Kvedrove, Prešerna idr. – Psevd.: J. Ž., N. V., Nis, Nis Vodoran, N-n, Nn., N-s-n, NV, V-n.

Iz prvega zakona je imel sinova Cirila (gl. čl.) in Bogumila (r. 13. jul. 1884 v Ilir. Bistrici, u. 27. okt. 1925 v Santiagu de Chile), ki je bil 1907 med ustan. revije Svobodna misel. Štud. je tehniko v Pragi (1906 sodeloval v glasilu kluba slov. tehnikov v Pragi Slov. tehnik), 1908 pa se z več slov. intelektualci (J. Benigar, G. Brinšek, C. Jekovec, F. Krašovec) izselil v Argentino.

Prim.: avtobiogr. s časop. izrezki in neobj. rkp ter nekaj korespondence (NUK, Ms 220 in 9/70); Iv. Cankar, ZbD III, 385–7; V, 265; Lilek I, II, III; SN 1903, št. 242; Sn 1903/4, 314–5; Školski vjesnik 1903, 762–4 (popravi dan smrti); K. Petrović, Istorija srp. pravosl. vel. gimn. karlovačke, Novi Sad 1951, 336; R. Savnik, v: Ljudje in kraji ob Pivki, 1975, 110; B. Ćorić, Nada, Sarajevo 1978; Martin Grum, ZČ 1983, 84–6; D. Murko, Zbornik za zgod. šolstva in prosvete, 1987, št. 20, 182–3. – Za Bogumila: rkp predavanja o potovanju v Rusijo (z J. Lavrinom) idr. koresp. (NUK); D. Kermavner, Slov. publicistika in prva ruska revolucija, 1960, 16–20. Krm.