Žnidaršič, Ciril (1882–1938)

Žnidaršič Ciril, gradbenik, r. 3. avg. 1882 v Ilirski Bistrici gimn. profesorju Jakobu (gl. čl.) in Zofiji r. Ličan, u. 2. nov. 1938 v Ljubljani. 1901 je mat. na gimn. v Sarajevu, 1906 dipl. na gradbenem odd. TVŠ v Gradcu. Služboval je pri Kranjskem dež. zboru v Lj. do 1909, pri melioracijskem uradu za Dalmacijo v Zadru do 1918, bil šef oblastnega hidrotehniškega odd. v Splitu do 1925, ko je bil imenovan za izred. in 1938 za red. prof. na Tehn. fak. v Lj. (za predmet vodne zgradbe). Bil je predstojnik Inšt. za vodne zgradbe na fak. in botroval ustanovitvi Vodogradbenega laboratorija (1937).

Veliko časa, truda in življenjske energije je posvetil študiju literature, zbiranju podatkov, razglabljanju o gradb. problemih in njihovem originalnem reševanju; posvečal se je tudi študentom, sam zasnoval in vodil vsa predavanja (po 20 ur na teden) in vaje. V okviru predmeta vodne zgradbe je predaval snov, ki je danes razdeljena na 8 samostojnih predmetov (hidrologija, hidravlika, izraba vodnih sil, prometna, sanitarna in gospodarska hidrotehnika, fundiranje, geomehanika). Poleg obilice zbranih podatkov je nudil študentom tudi odlično obdelavo problemov matematične zahtevnosti, npr. pregledi zgrajenih dolinskih pregrad (s posebnostmi pri vsaki). Sijajno je obdelal problematiko vodnih tokov, Alijevijevo teorijo vodnega udara, problematiko nadpritiskov ob zapiranju zasunkov. Za statike je podal obdelavo lupin za rezervoarje in samonosne cevovode, teorijo nosilcev na elastični podlagi ter nadaljeval tam, kjer so prof. mehanike nehali s predavanji. Njegovo poznavanje stroke je bilo na svetovnem nivoju, njegovi izsledki tudi praktično izvedljivi, zamisli o bodoči vodni ureditvi (vodna oskrba, regulacije, izraba vodnih sil) velikopotezni in še danes aktualni. Žal je mnogo zbranega gradiva ostalo neizkoriščenega, na listkih, v katerih se nihče ne znajde, le malo je ohranjenega v zapiskih predavanj posameznih slušateljev. Nekatere naštudirane teme je nameraval publicirati, a jih ni (npr. Tahimetrični logaritmar visoke natančnosti, U-nomogram za določitev tlačnih izgub vodovodnega omrežja, Nova metoda kotiranega profila za potek gladin v naravnem koritu, Določitev optimalnega razmerja med velikostjo zbirne ploskve (padavin) in akumulacijsko zmogljivostjo rezervoarja, Nestacionarno gibanje vode v vodostanih, Elastostatika samonosnih cevi, Statična analiza okroglih rezervoarjev, Varnost dolinskih pregrad). Objavil je le nekaj člankov v listih: Dalmacija (Split, 1923: Melioracije, Opskrba pitkom vodom), Tehnika in gospodarstvo (1935: Vodna preskrba Krasa, Program javnih del na področju hidrotehnike), S (1938, št. 15: Študij hidrotehnike na gradb. odd. naše tehn. fak.). Za knj. J. Sfarčića Malarija i njeno suzbijanje (Zgb 1923) je napisal poglavje Asanacioni radovi u kninskoj opštini.

Prim.: r. matice (ŠkALj); Spominski almanah 348; Ko je ko u Jsli, Zgb 1928; Zgod. slov. univ. v Lj. do 1929, 1929, 533 (bibl); J 1938, št. 256 (s sliko); SN 1938, št. 247; M. Goljevšček, Tehnički list (Zgb–Bgd) 1938, 287–8 (s sliko); 50 let slov. Univ. v Lj., 1969, 410. – Slika: Spominski almanah 261. Lapajne

ŽNIDARŠIČ Ciril, projektant – gradbeni inženir, strokovni pisatelj, r. 3. avg. 1882 v Ilir. Bistrici, u. 2. nov. 1938 v Lj. ; Bogumilov brat (gl. čl.) iz prvega Jakobovega zakona. 1901 je maturiral na gimn. v Sarajevu, 1906 diplomiral na gradbenem oddelku TVŠ v Gradcu. Služboval je najprej v Lj. pri Kranjskem dež. zboru (do 1909), nato v Zadru pri melioracijskem uradu za Dalmacijo (do 1918) in kot šef oblastnega hidrotehniškega oddelka v Splitu (do 1925), zatem izred. in 1938 red. prof. na Tehn. fak. v Lj. (za predmet vodne zgradbe). Postal je predstojnik Inšt. za vodne zgradbe na fak. in veliko pripomogel 1937 k ustanovitvi Vodogradbenega laboratorija. Pri tem delu in študiju si je pridobil bogate in dragocene izkušnje v stroki; zbiral je podatke, temeljito razglabljal o gradb. problemih in jih reševal, tako da je dosegel nešteto izvirnih, zelo koristnih rezultatov. »Njegovo poznavanje stroke je bilo na svetovnem nivoju, njegovi izsledki tudi praktično izvedljivi, zamisli o bodoči vodni ureditvi (vodna oskrba, regulacije, izraba vodnih sil) velikopotezni in še danes aktualni« (S. Lapajne, SBL IV, 994). Rezultate znanstvenega raziskovanja je posredoval študentom pri svojem pedagoškem delu. Prirejal je in vodil predavanja (po 20 ur na teden) in vaje. Snov predmeta vodne zgradbe, ki jo je predaval, zaobjema danes 8 samostojnih predmetov (hidrologija, hidravlika, izraba vodnih sil, prometna, sanitarna in gospodarska hidrotehnika, fundiranje, geomehanika). Ukvarjal se je s problematiko vodnih tokov, Alijevijevo teorijo vodnega udara, problematiko nadpritiskov ob zapiranju zasunkov, z obdelavo lupin za rezervoarje in samonosne cevovode, teorijo nosilcev na elastični podlagi ter mehaniko. O navedeni snovi je veliko napisal, a tega ni uredil za objavo. Pri obravnavi strok. snovi je odlično znal razčlenjevati probleme tudi z matematičnega vidika (npr. pregledi zgrajenih dolinskih pregrad). Med pomembnejše študije, ki jih je želel objaviti, a jih ni, spadajo: Tahimetrični logaritmar visoke natančnosti, U-nomogram za določitev tlačnih izgub vodovodnega omrežja. Nova metoda kotiranega profila za potek gladin v naravnem koritu, Določitev optimalnega razmerja med velikostjo zbirne ploskve (padavin) in akumulacijsko zmogljivostjo rezervoarja, Nestacionarno gibanje vode v vodostanih. Varnost dolinskih pregrad itd. Nekaj objavljenih člankov najdemo v raznih listih, npr. Dalmacija (Split, 1923: Melioracije; Opskrba pitkom vodom), Tehnika in gospodarstvo (1935: Vodna preskrba Krasa; Program javnih del na področju hidrotehnike), Slovenec (1938, št. 15: Študij hidrotehnike na gradb. odd. naše tehn. fak.).

Prim.: SBL IV, 994–95 in tam navedena liter.

E. D.