Žnidarčič, Andrej (1835–1913)

Žnidarčič Andrej (Jakoslav), narodni buditelj in šolnik, r. 2. dec. 1835 v Gradišču nad Prvačino kmetu Antonu in Marijani r. Francetič, u. 31. jul. 1913 (op. ur.: 30. jul. 1913) v Šempetru pri Gorici. Gimn. je obiskoval 1849–57 v Gor., tam tudi študiral 1857–61 (posvečen 1860) bogoslovje (mdr. prof. Š. Kocijančič). Bil je kaplan od 1861 na Srpenici in 1864–8 v Kobaridu, vikar 1868–70 na Ponikvah (na Tolminskem), 1871–80 na Banjšicah in od 1880 v Gradnem v Brdih. Po upokojitvi 1908 je živel v Šempetru. V Višnjeviku pri Dobrovem v Brdih so mu 1971 odkrili spom. ploščo.

Povsod je deloval v duhu nar. probuje, gospod. napredka in izobraževanja. V Kobaridu sta ga podpirala dekan Andrej Jekše in župan I. Pagliaruzzi (oče pesnika Josipa-Krilana). V Brdih je oživil slov. nar. gibanje. V Gradnem je z vplivnimi občani 1882 ustan. in 28 let vodil nar. obrambno društvo Slovenski jez, ki se je upiralo organizaciji Lega nazionale, ker je vsiljevala Brdom ital. šolo. Jan. 1885 je objavilo izjavo (Soča 1885, št. 2), v kateri brani S. Gregorčiča pred Mahničevimi napadi in ga prosi, naj ne opusti pesnjenja. Za nar. probujo Slov. na Gor. in v Ben. Sji se je boril tudi s peresom. Začel je z dopisi v SG (1859, 155) in N (npr. 1860, 222–3), nadaljeval izdatno v clc S (npr. 1866, št. 86 o zedinjeni Sji), gor. Domovini (npr. 1867, št. 31–52 opis slov. ozemlja Slovenski klobuk) in Soči (npr. 1880 v rubriki Od beneške meje). Sodel. je tudi v mrb SU. Po ločitvi duhov ob volitvah v gor. dež. zbor 1889 se je pridružil A. Gregorčiču, dopisoval v Novo Sočo in od 1899 v Gorico. Pisal je o gospodar. in polit. razmerah na Gor., šolstvu, neenakopravnosti slov. jezika, zahteval priključitev Beneške Sje v upravnem in cerkv. oziru h Goriški, vojni 1866 in posledicah za Slov. Polit. je pripadal naprednim duhovnikom, kakršna sta bila npr. na Koroškem M. Majar in A. Einspieler.

Ko je izgubila Cerkev z novim ljudskošol. zakonom (1868) vrhovno vodstvo in nadzorstvo nad šolo, ne pa tudi vpliva nanjo, so štev. duhovniki tej brezbožni šoli nasprotovali. Ž. pa je z njo sodeloval, ker je vedel, da bo s šolo dvignil izobrazbo ljudstva in se z njo lahko uprl raznarodovanju. Že 1861 je ustan. na Srpenici zasilno ljud. šolo in v njej poučeval, 1869–76 je bil okrajni šol. nadzornik za Tolminsko. Na Banjšicah je sestavil priročnike za računstvo Ključ za poštevanje, razčitavanje i metrično mero (1873, samozal.), Pojasnilo »Ključa« (1873), Nauk o desetnih (decimalnih) razlomcih … (1875) in Abecednico s podobami za čitanje i čtetje (1873, samozal., ilustr. Ž.; to je 2. ilustr. slov. abecednik; ocena v SU 1874, 44), edini abecednik Primorske v tem času. Pomembna je v metodičnem pogledu, ker je izvirno zgrajena in prir. za bralni pouk po analit.-sintetični metodi, pa tudi zato, ker sodi Ž. med tiste slov. abecednikarje (P. Trubar, S. Krelj, M. Pohlin, P. Dajnko, F. Metelko, J. Murkovič), ki so hoteli reformirati ali črkopis ali jezik, včasih pa oboje. Zanimiv je uvod učiteljem, v katerem Ž. primerjalno z drugimi slovan. jeziki razlaga fonetiko in navaja med drugimi glasovi tudi ć; od tod je razumljivo, da se je pogosto podpisoval Žnidarčić. Razvidna je tudi težnja po vseslovan. jeziku pod vplivom M. Majarja idr. Uvod je glede na tedanjo skromno izobrazbo učiteljev (od 1851 do izida te knjižice so se izobraževali v dveletnih tečajih) prezahteven in ni primeren za učbenik. Tako mu je pisal tudi F. Miklošič: »Vašo reformo bo le tisti razumel, ki ima ravno tako temeljito znanje jezikov kakor Vi« (I. Andoljšek, Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj II, 1976, 215).

Napisal je tudi brošuro Liturgični jeziki (1892) in Slovensko himno (1883, samozal.). Njeg. Briško budnico je uglasbil H. Volarič. – Psevd.: A. F. Ž., A. Ž., -čić., Gradenski, Ž. - Prim.: r. matice (ž. urad Prvačina); Gabršček I–II; Simonič; P. Plesničar, Istra (Zgb) 1935, št. 50/52 (s sliko); F. Koblar, Simon Gregorčič, 1962; B. Marušič, Jadranski kol 1965, 193–8; isti, Primorski čas pretekli, 1985, 334–42; L. Zorzut, KMD 1969, 102–3 (s sliko). – Slika: KGM 1924, 53. Andoljšek