Žnidarčič, Andrej (1835–1913)

Žnidarčič Andrej (Jakoslav), narodni buditelj in šolnik, r. 2. dec. 1835 v Gradišču nad Prvačino kmetu Antonu in Marijani r. Francetič, u. 31. jul. 1913 (op. ur.: 30. jul. 1913) v Šempetru pri Gorici. Gimn. je obiskoval 1849–57 v Gor., tam tudi študiral 1857–61 (posvečen 1860) bogoslovje (mdr. prof. Š. Kocijančič). Bil je kaplan od 1861 na Srpenici in 1864–8 v Kobaridu, vikar 1868–70 na Ponikvah (na Tolminskem), 1871–80 na Banjšicah in od 1880 v Gradnem v Brdih. Po upokojitvi 1908 je živel v Šempetru. V Višnjeviku pri Dobrovem v Brdih so mu 1971 odkrili spom. ploščo.

Povsod je deloval v duhu nar. probuje, gospod. napredka in izobraževanja. V Kobaridu sta ga podpirala dekan Andrej Jekše in župan I. Pagliaruzzi (oče pesnika Josipa-Krilana). V Brdih je oživil slov. nar. gibanje. V Gradnem je z vplivnimi občani 1882 ustan. in 28 let vodil nar. obrambno društvo Slovenski jez, ki se je upiralo organizaciji Lega nazionale, ker je vsiljevala Brdom ital. šolo. Jan. 1885 je objavilo izjavo (Soča 1885, št. 2), v kateri brani S. Gregorčiča pred Mahničevimi napadi in ga prosi, naj ne opusti pesnjenja. Za nar. probujo Slov. na Gor. in v Ben. Sji se je boril tudi s peresom. Začel je z dopisi v SG (1859, 155) in N (npr. 1860, 222–3), nadaljeval izdatno v clc S (npr. 1866, št. 86 o zedinjeni Sji), gor. Domovini (npr. 1867, št. 31–52 opis slov. ozemlja Slovenski klobuk) in Soči (npr. 1880 v rubriki Od beneške meje). Sodel. je tudi v mrb SU. Po ločitvi duhov ob volitvah v gor. dež. zbor 1889 se je pridružil A. Gregorčiču, dopisoval v Novo Sočo in od 1899 v Gorico. Pisal je o gospodar. in polit. razmerah na Gor., šolstvu, neenakopravnosti slov. jezika, zahteval priključitev Beneške Sje v upravnem in cerkv. oziru h Goriški, vojni 1866 in posledicah za Slov. Polit. je pripadal naprednim duhovnikom, kakršna sta bila npr. na Koroškem M. Majar in A. Einspieler.

Ko je izgubila Cerkev z novim ljudskošol. zakonom (1868) vrhovno vodstvo in nadzorstvo nad šolo, ne pa tudi vpliva nanjo, so štev. duhovniki tej brezbožni šoli nasprotovali. Ž. pa je z njo sodeloval, ker je vedel, da bo s šolo dvignil izobrazbo ljudstva in se z njo lahko uprl raznarodovanju. Že 1861 je ustan. na Srpenici zasilno ljud. šolo in v njej poučeval, 1869–76 je bil okrajni šol. nadzornik za Tolminsko. Na Banjšicah je sestavil priročnike za računstvo Ključ za poštevanje, razčitavanje i metrično mero (1873, samozal.), Pojasnilo »Ključa« (1873), Nauk o desetnih (decimalnih) razlomcih … (1875) in Abecednico s podobami za čitanje i čtetje (1873, samozal., ilustr. Ž.; to je 2. ilustr. slov. abecednik; ocena v SU 1874, 44), edini abecednik Primorske v tem času. Pomembna je v metodičnem pogledu, ker je izvirno zgrajena in prir. za bralni pouk po analit.-sintetični metodi, pa tudi zato, ker sodi Ž. med tiste slov. abecednikarje (P. Trubar, S. Krelj, M. Pohlin, P. Dajnko, F. Metelko, J. Murkovič), ki so hoteli reformirati ali črkopis ali jezik, včasih pa oboje. Zanimiv je uvod učiteljem, v katerem Ž. primerjalno z drugimi slovan. jeziki razlaga fonetiko in navaja med drugimi glasovi tudi ć; od tod je razumljivo, da se je pogosto podpisoval Žnidarčić. Razvidna je tudi težnja po vseslovan. jeziku pod vplivom M. Majarja idr. Uvod je glede na tedanjo skromno izobrazbo učiteljev (od 1851 do izida te knjižice so se izobraževali v dveletnih tečajih) prezahteven in ni primeren za učbenik. Tako mu je pisal tudi F. Miklošič: »Vašo reformo bo le tisti razumel, ki ima ravno tako temeljito znanje jezikov kakor Vi« (I. Andoljšek, Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj II, 1976, 215).

Napisal je tudi brošuro Liturgični jeziki (1892) in Slovensko himno (1883, samozal.). Njeg. Briško budnico je uglasbil H. Volarič. – Psevd.: A. F. Ž., A. Ž., -čić., Gradenski, Ž. - Prim.: r. matice (ž. urad Prvačina); Gabršček I–II; Simonič; P. Plesničar, Istra (Zgb) 1935, št. 50/52 (s sliko); F. Koblar, Simon Gregorčič, 1962; B. Marušič, Jadranski kol 1965, 193–8; isti, Primorski čas pretekli, 1985, 334–42; L. Zorzut, KMD 1969, 102–3 (s sliko). – Slika: KGM 1924, 53. Andoljšek

ŽNIDARČIČ Andrej, narodni buditelj, publicist, r. 2. dec. 1835 na Gradišču nad Prvačino, u. 31. jul. 1913 (op. ur.: 30. jul. 1913) v Šempetru pri Gor. Oče Anton, kmet, mati Marijana Francetič. Osn. š. je obiskoval v Renčah, gimn. v Gor. (1848–57). Prav tam je študiral bogoslovje (1857–61), posvečen je bil 23. sept. 1860. Novo mašo je bral na rodnem Gradišču 7. okt. 1860. Za to priložnost je slikar Josip Tominc poklonil gradiški cerkvi pet svojih cerkvenih podob. Leto dni zatem, ko je končal četrti letnik bogoslovja, je postal kaplan na Srpenici. Med leti 1864–68 je bil kapl. v Kobaridu, sledilo je službovanje na tolminskih Ponikvah (1868–70), v desetletju 1871–80 je bil vikar na Banjšicah, od tod pa je prišel v Gradno v Brdih. 22. okt. 1908 je stopil v pokoj in se preselil v Šempeter pri Gor. – Ž. se je kot publicist uveljavljal že v letih bogoslovja. V Slovenskem glasniku se je 1859 (str. 155) zavzemal za počastitev sv. Cirila in Metoda, nato se je oglašal v N, med drugim je objavil prispevek Slovenstvo na Goriškem (N 15. in 29. avg. 1860, str. 259–60, 276). V svojih dopisih je pri uveljavljanju prvin slov. narodnega programa pokazal večjo radikalnost kot Andrej Marušič, ki je veljal v šestdesetih letih za vodilno slov. polit. osebnost na Gor. V slov. tisk (N, ZD, Domovina) je dopisoval tudi s Srpenice in zlasti iz Kobarida. V Srpenici je zasnoval zasilno š., tu pa se je tudi bolj podrobno seznanil s problemi Beneške Slovenije in Rezije. V ZD (1. apr. 1864, str. 79–80) je v dopisu Od rezijanske meje pisal, da se slov. duhovniki v videmski nadškofiji ne morejo izobraževati »v svojem narodnem jeziku«. Predlaga, da bi se slov. kraji videmske nadškofije priključili goriški. Spomladi 1864 je prišel v Kobarid, kjer je našel veliko podporo pri dekanu Andreju Jekšetu in županu Izidorju Pagliaruzziju. Njegovo publicistično delo je dobilo poseben zalet, ko je pričel izhajati v Clc časnik Slovenec (1865–67). Ž. je opozarjal slov. bralce na narodnostne razmere v Beneški Sloveniji in se ponovno zavzemal, da se tamkajšnji Slovenci priključijo h goriškim, »kteri bodo serčno radi cerkveno (in politično) zvezo z Vami sklenili« (Slovenec, št. 1, 3. jan. 1866). Izkušnje iz vojne leta 1866, ko je zaradi poraza Avstrije prišla Beneška Slovenija v It., so Ž. prepričale, da se mora habsburška monarhija urediti na federalističen način in da se morajo slov. dežele zediniti v upravno celoto (zedinjena Slovenija). Svoj pogled na to temeljno vprašanje slov. polit. tistih let je pojasnil v obširnem članku Slovenski klobuk (Domovina 1867, št. 31–32, 34–36, 37–41, 44, 46-47, 50–52). 1867 je v časopisnem članku (Domovina 12. jul. 1867, št. 28) tudi pojasnil svoj predlog nove drž. meje med It. in Avstrijo. Slovence ob Nadiži seveda naj bi vključili v Avstrijo, It. pa naj bi zato dobila ustrezna ozemlja na Tirolskem. O plebiscitni odločitvi Beneških Slov. pa je na istem mestu sodil: »Gorje njemu, ki bi se bil predrznil naspotno glasovati.« Ker je propagiral idejo zedinjene Slov., se je vključil tudi v taborsko gibanje in bil kot vikar na Ponikvah podpisan na plakatu, ki je vabil na šempaski tabor (18. okt. 1868). Podpisal ga je kot edini duhovnik. - Okoli 1870 se Ž. za kakih deset let odtegne javnemu polit. življenju in v tisku se le poredkoma oglasi. V skladu z novo osnovnošol. zakonodajo je postal na Tolminskem okrajni šol. nadzornik (1869–76). Objavil je sledeče šol. učbenike: Ključ za poštevanje, razčitavanje i metrično mero (Gor. 1873), Pojasnilo »Ključa« (Gor. 1873), Abecednica s podobami za čitanje i čtetje (Clc 1873) in Nauk o desetnih (decimalnih) razlomcih (Lj. 1875; knjigo je podpisal kot Jakoslav Žnidaršič). Ž-ev abecednik je sicer drobna knjižica, »pomembna je v metodičnem pogledu, ker je izvirno zgrajena in prirejena za bralni pouk po analit.-sintetični metodi« (I. Andoljšek v SBL IV, 993). – Učbenike je pripravil za tisk, ko je bil vikar na Banjšicah, najverjetneje je zaradi mlado- in staroslovenskih sporov, ki so bili takrat tudi na Gor. dovolj ostri, ostajal ob strani dogodkov. 29. okt. 1880 je nastopil mesto vikarja v Gradnem. Znova se je oprijel javnega dela in dosegel 1882 ustanovitev katoliškega narodnega in političnega društva Slovenski jez (ustanovni občni zbor je društvo imelo 30. apr. 1882). Društvo je bilo zelo aktivno in delovalo kot narodnoobrambno zaradi it. vplivov, ki so v Brda prihajali iz Furlanije. V gonji proti pesniku S. Gregorčiču je Ž. ostal na pesnikovi strani. 1885 je Ž-evo društvo pripravilo veliko proslavo tisočletnice Metodove smrti. Nastopilo je zoper Lego nazionale in njeno dejavnost v zahodnih Brdih (protest zoper Legino šolo v Neblem 1903). 1887 je uredil in izdal Glasi »Slovenskega jeza« (1, Gor. 1887), 1. 1892 je izdal brošuro Liturgični jeziki. V času sloge, ki je vladala na Gor. do 1899, je bil na strani dr. Gregorčiča in Soče, po razkolu 1899 je ostal na dr. Gregorčičevi strani. – Ž. ima velik pomen za preprečevanje italianizacije Brd v zadnjih desetletjih 19. stol., prav tako za razvoj slov. društvenega življenja. Ž. je bil značilen predstavnik slov. duhovnikov, ki so zrasli in delovali v obmejnih predelih. Napisal je himno društva Slovenski jez (Briška budnica, uglasbil Hrabroslav Volarič). Klub starih gor. študentov mu je 26. sept. 1971 v Višnjeviku odkril spominsko ploščo. V Šempetru pri Gor. se po njem imenuje ulica. – Svoje prispevke je podpisoval s psevdonimom in kraticami: Jakoslav, Gradenski, A. Ž., A. F. Ž., A. F.-čić, -čić. Simonič (str. 608) omenja, da je Jakoslav Žnidaršič objavil v Lj. 1883 v samozal. Slovensko himno v spomin na potovanje avstrijskega cesarja po slov. deželah v letih 1882 in 1883.

Prim.: SBL IV, 993–94 in tam navedena liter. ; GorLtk 8/1981, 272; PrimN 10. febr. 1968.

B. Mar.