Žižek, Fran (1914–2008)

Žižek Fran, režiser in dramatik, v Mariboru r. 20. dec. 1914 krojaču Francu in Barbari r. Posl ter tu živi. Klas. gimn. je obiskoval 1925–34 v Mrbu, nato režiral po amater. odrih, da si je prislužil za študij. 1936 se je vpisal v Pragi na dram. odd. Drž. konservatorija (študij kmalu opustil) in na novinar. odd. Svobodne šole polit. ved, 1938 absolviral. Obenem se je udeleževal gled. vaj režiserja in skladatelja Emila F. Buriana, ki mu je dajal tudi manjše asist. naloge. Avg. 1938 se je vrnil v Mrb ter z brezposelnimi igralci in amaterji ustan. Neodvisno gledališče (gl. Ž-ovo izjavo v J 1938, št. 243) kot alternativo poklicnemu in nevezano na polit. stranke; zaradi leve usmerjenosti kmalu prepovedano. Sept. 1938 je prevzel umetn. vodstvo Mest. gled. v Ptuju. 1940 je bil vpoklican k vojakom, ob jsl kapitulaciji 1941 so ga v Goraždu (BiH) zajeli Nemci in odpeljali v vojno ujetništvo (Luckenwalde pri Berlinu, Stalag III/A); tu je za gojence jsl voj. šol pripravil oder z ročnimi lutkami (igrali aktualne tekste, npr. na 1. predstavi Kurenta na Dobravi, avtor Ž.). 1943, ko so ga izpustili, se je zaposlil v gled. v Žatcu (ČSSR). Tik pred koncem vojne 1945 se je vrnil v Mrb, zbral preživele igralce Neodvisnega gled., pritegnil nekaj novih in začel uprizarjati predstave po tovarnah; ob ustan. SNG Mrb se s skupino vključil v obnovljeni ansambel. Bil je režiser: od jeseni 1945 v SNG Mrb, od 1947 v lj. Drami, od 1951 ponovno v mrb Drami, 1956–78 na Radiu oz. RTV Lj. (do 1959 šef radij. režije, potem na televiziji; vmes 1956 vodja Gled. Slov. primorja v Kopru, 1964–7 ravnatelj mrb Drame), od 1978 prof. telev. režije na AIU v Lj. (že 1970–3 vodil tečaje), 1982 upokojen. – Priznanja: 1949 red dela s srebrnim in 1975 z zlatim vencem; Prešernova nagrada 1953 (za režijo Sodnika Zalamejskega P. Calderóna de la Barca) in 1979 (za telev. režije); nagrada vstaje slov. naroda 1969 (za besedilo in režijo telev. dramske kronike Napravite mi to deželo spet nemško) in 1971 (za telev. oddaje Teh naših petdeset let).

Prva njeg. opazna režija je bila 1937 Magda A. Remca v društvu Vzajemnost v Mrbu (Studenci). V Ptuju je rež. 15 predstav: 1938/9 predvsem slov. dela, 1939/40 pa je želel dati presek skozi svetovno dramatiko od Sofoklejevega Kralja Ojdipa do moderne psihoanal. drame E. G. O'Neilla Strast pod bresti (obe 1939), od slov. npr. Martina Krpana F. Levstika (dramat. Ž., 1940). V Ptuju je uveljavil nove umetn. tokove proč od konvencionalne tradicije, kar je kmalu naletelo na nasprotovanja. Odmev teh predstav je bil v veliko podporo slovenstvu v zamejstvu ob severni meji. Po vojni je režiral v mrb Drami (bil med vodilnimi režiserji mladega ansambla) svoja dram. dela, med njimi gotovo najbolj ljud. predstavo Miklove Zale (1946, 1947 na prostem; obj. 1953; prim. J. Koruza, Slov. knjiž. 1945–65, 1967), Vsemu navkljub (1948, odlomek v Obz 1947) in Otroci Apokalipse (1963), potem I. Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1946), M. Držić, Plakir (1950), W. Shakespeare, Romeo in Julija (1951), Othello (1954) in Hamlet (1967), Molière, Namišljeni bolnik (1952), Šola za žene (1953) in Tartuffe (1965), P. Budak, Metež (1953), A. Camus, Obsedno stanje (1955), B. Brecht, Gospod Puntila in njegov hlapec Matti (1956), Mati Korajža … (1962) in Dobri človek iz Sečuana (1964), S. Grum, Dogodek v mestu Gogi (1966); v Drami SNG Lj.: R. B. Sheridan, Šola za obrekovanje (1948), I. Potrč, Lacko in Krefli (1949), H. Ibsen, Stebri družbe (1951). Cenjen je bil tudi v gled. hišah, kjer je gostoval, mdr. v Stalnem slov. gled. v Trstu rež. M. Gorki, Vasa Železnova (1953) in v Mest. gl. lj. F. García Lorca, Mariana Pineda (1956). – V obsežnem režij. opusu so bila tudi operna dela, tako v Mrbu: G. C. Menotti, Amelija gre na ples (1960) in Medij (1961), G. Ph. Telemann, Pimpinone (1962), G. Viozzi, Allamistakeo (1962), K. Cipci, Doktor Petelin (libreto Ž., 1968), kakor tudi v Lj.: R. Savin-F. Širca, Matija Gubec (1973), R. Simoniti, Partizanka Ana (1977).

Gled. pot je začel z mrb Neodvisnim gled. Vzoroval se je pri Burianu, vendar je dal avantgardizmu domače poteze in ga navezal na slov. dramatiko. Režiral je klas. in moderna dela, domača in tuja, štev. slov. avtorjem pomagal do krstnih uprizoritev. Kot režiserja ga je odlikovala profesionalnost in odgovornost do dela, velik entuziazem pri ustvarjanju predstav, spoštovanje avtorja, smisel za slog in žanr predstave, za delo z mladimi igralci, dobro obvladovanje tehn. sredstev. Gled. je skušal približati občinstvu, kar mu je tudi uspelo. Zato pa je naletel na negodovanje pri kritiki.

Za Radio Lj. je (po kratkem študiju 1956 na radiu v Hamburgu) režiral svoji igri Goldoni (1957) in Mati v grobu tiho poje (1958) ter štev. druge: W. Shakespeare, Vihar (1957), B. Kreft, Velika puntarija (prir. Ž., 1957), K. Destovnik-Kajuh, Za kar sem umrl (prir. Ž., 1958) M. Gundermann, Odpustljivi greh (1958, 2. nagrada Jsl RTV za radij. igro), G. Weisenborn, Lovca na čaplje (1958), E. G. O'Neill, Elektra naj žaluje (1961), N. V. Gogolj in A. Adamov, Mrtve duše (1963).

Za delo na televiziji je bila dobra priprava poznavanje zvočnih možnosti radia. Bil je med pionirji slov. televizije, saj je postavil realizacijske osnove tako rekoč vseh telev. zvrsti. Za RTV Lj. je režiral telev. igre: O. Župančič, Noč na verne duše (1958, 1. slov. telev. igra), M. Begović, Brez tretjega (1958), H. Barbusse, Vojak v ognju (1959), G. Kaiser, Glasbena skrinjica (1960), A. T. Linhart, Matiček se ženi (1961), I. Cankar, Hlapec Jernej (1961, nagrada Sterijinega pozorja 1962), I. Torkar-B. Fakin, Jugoslavija ekspres (1962), M. Kmecl, Konec afere (1964, nagrada za režijo na II. tednu jsl radij. in telev. igre), Ž., Ipavci (1977, nadaljevanka v 4 delih); opere: R. Liebermann, Šola za žene (1959, 1. opera, posneta na lj. televiziji), G. B. Pergolesi, Zaljubljeni bratec (1965), K. Cipci, Doktor Petelin (libreto Ž., 1966, nagrada jsl RTV), G. Donizetti, Zvonček (1968), K. Weill, Sedem smrtnih grehov (1968), B. Blacher, Romeo in Julija (1975), A. Foerster, Gorenjski slavček (1982), M. Kozina, Ekvinokcij (1984, nagrada Zlata Praga na mednar. telev. fest. za režijo glasb. dramskih del), operni prizori Galerija opernih značajev (1981, serija). V Pragi je 1969 režiral opero Ljubimci R. Savina-F. Širca. Pripravil je štev. kvize: Poznaš svoj domači kraj (1960, 1. slov. telev. kviz), Slov. televizijska transverzala (1963), Neznana Talija (1968, nagrada Prešernovega sklada 1969), Poznate Jugoslavijo? (1987; Ž. avtor zamisli oz. scenarijev in režiser) ter 1. evroviz. prenos iz Jsle (Smučarski poleti iz Planice, 1960). – Na prostem je pripravil razl. proslave, mdr. Od Petovie do Ptuja (Ptuj 1969), Šestdesetletnica KPJ (Tacen 1979).

Dramatur. analize in razl. članke o gled. je obj. predvsem v GLLjD (1947/8: Nablocka pri delu), GL Stalnega slov. gled. v Trstu (1953/4: Vasa Železnova), GL SNG Mrb (1955/6: Drdovo »Igračkanje z vragom«; 1959/60: Glasba in dramsko dogajanje; 1964/5: Mariborska dramaturgija), GL Šentjakob. gled. Lj. (1979/80: Uvodna beseda; o igri Miklova Zala). – Biografija Moje delo je izšla v Dokumentih SGM 1986 (s slikami). – Prevajal je iz rušč., mdr. V. Katajev, Čudež v pustinji (v: Tri sovjet. enodejanke, 1946) in češč., npr. J. Mahen, Hajduk Janošik (1957; prim. Moder, SLNP).

Prim.: osebni podatki; arhiv. gradivo (AIU Lj.); Repertoar; SGL; D. Mevlja, Večer 1974, št. 294; 1984, št. 294 (oboje s sliko). – Intervjuji: Dnevnik 1969, št. 134 (M. Sattler), ITD 1977, št. 17 (M. Slana-Miros), Teleks 1979, št. 6 (rubrika Sodobniki, s slikami). Clemenz