Živic, Valentin Matija (1828–1917)

Živic (Shivitz, Šivić) Valentin Matija, konstruktor in izumitelj, r. 12. febr. 1828 v Skopem na Krasu kmetu Josipu in Ani r. Orel, u. 19. jun. 1917 v Trstu (grob ni ohranjen). Politehniko je štud. na Dunaju, 1848 se tu kot član akad. legije udeležil marčnih dogodkov, 1850 diplomiral. Do 1855 je bil tehn. risar pri raznih industrijah (Karl Specker, Dunaj; Bolzano; J. Körösi, Andritz pri Gradcu), nato se vrnil v Skopo, načrtoval in vodil manjša tehn. dela po Krasu (stavbe, ceste, vodnjake), ob tem se seznanil in sodeloval s tvrdko Righetti iz Trsta, zlasti s sinom inž. Giovannijem Righettijem. Z inž. izpitom 1859 pri stavbnem uradu v Trstu si je pridobil pravico do samost. dela v Primorju, zaradi šovinist. pritiska pa moral obdobno prevzemati vsakovrstna dela, tudi zemljemerska (npr. izmere parcel v Podgradu v Slov. Istri, trasiranje proge Trst–Ajdovščina, 1872; narise za vknjižbo zemljišč izvajal v sloven.). Bil je tudi uradni cenilec za odškodnine pri gradnji železnic (Reka–Zgb, po Slavoniji) in za požarne škode (1881 gledališče v Splitu, otok Krf). 1873 je ustan. podjetje Schivitz & Comp. (družabnika ing. Morath in Frid. Schnabl), ki je trgovalo s tehn. predmeti, načrtovalo in gradilo tovarne, mline, vodovode ip. (gl. Leuchs Adressbuch, knj. 16, Nürnberg 1896–902, 21). Največji podvig je izvedba celotnega vodovoda na Cetinju 1890–1; prejel je odlikovanje črnogorskega Danilovega reda IV. 1898 je podjetje prepustil družabniku Schöffmannu.

Veliko se je ukvarjal s tehnol. vprašanji, arhiv patentnega urada na Dunaju (Oesterr. Patentamt) hrani enajst Ž-evih patentov: odprto ognjišče za koks (1868), vodna turbina (1870), kalorifer (1871), črpalka za vino (1878), stroj za drobljenje koksa (1888), razprševalec žvepla (1892), ustnik za trtno škropilnico (1892), ročna škropilnica proti peronospori (1892, komercialno najuspešnejša), izpopolnjeni ustnik za škropilnico (1895), plug za težko dostopne terene (1903), ventil za izenačevanje pritiskov (1903).

Pionirskega pomena je Ž-jevo ukvarjanje z letalstvom, četudi njegov model ni vzletel nikoli. Ko so kovači Bavčarji 1866–9 v Lokavcu pri Ajdovščini preskušali svoje, prvo pri nas znano letalo, je Ž. v neposredni bližini gradil žago, kar odpira domnevo, da se je ob njih navdušil za letalstvo. Sprva je gradil modele ptičjih oblik (»kalupe«), polagoma si izoblikoval svoj koncept: v balonih in letalih ni videl prihodnosti, marveč v »letalnikih«, ki bi s tehn. sredstvi (s kroženjem, ne z mahanjem s krili) kar najbolj posnemali ptičji let. Ko je Jiři Wellner, češki pionir aerodinamike, obj. svojo zamisel helikopterja z lopatičastimi rotorji na vodoravnih oseh (Zft d. oesterr. Ingenieur u. Architektenvereines … Dunaj 1893, št. 50), je Ž. videl v njej uresničenje lastne, dotlej manj izdelane zamisli. Wellnerjevo idejo je torej prevzel, spreminjal in razvijal skoraj do smrti. Javno podporo za razvoj svojih letalnikov je začel iskati spomladi 1909. 21. dec. je imel v Trg. izobraževalnem društvu v Trstu predavanje o letalstvu in svojih načrtih (gl. E 1909, št. 357). Prikazal je model, navdušil občinstvo in 17. jan. 1910 je bilo ustan. delničarsko društvo Konzorcij za izdel. in izkoriščanje od V. Ž-a izumljenega … aëropterja; preds. je prevzel Gustav Gregorin. Marca so že razpošiljali tiskana plačilna navodila (gl. arhiv odseka za zgod. Nar. in štud. knjižn. Trst), zbrali 600 kron, z njimi plačali model in poskuse v tovarni A. Metlikovic pri sv. Andreju v Trstu. Poskusi niso izpolnili pričakovanj in patentni urad na Dunaju ni odobril modela, zato je delničarsko društvo avg. 1911 razpadlo. Vendar je Ž. nadaljeval s poskusi do 1. svet. vojne, ki mu je ob pomanjkanju denarja in visoki starosti onemogočila nadaljevanje. O svojem letalskem konstruiranju je pisal mdr. v E (1911, št. 175, 208, 229; 1914, št. 166), Vjesniku Udruženja civ. tehnika kraljevina Hrv. i Slavonije (1914) ter v brošuri Navigazione aerea qual mezzo di trasporto (Trst 1911, samozal.).

Ž. se je zavzemal za nar. pravice Slov. v Trstu, sodeloval z Iv. Dolinarjem (pri E), I. Nabergojem (šolstvo) idr. 1884 bil izvoljen za odbornika 5. volil. okraja trž. okolice, se v mestnem svetu »z redko neustrašenostjo« potegoval za slov. šolstvo in nar. pravice (E 1917, št. 173), bil 1886 ponovno izvoljen, a so polit. spletke dosegle razveljavitev. Bil je med ustan. slov. čitalnice v Skopem (1866) in Rojanu, CMD, Del. podpornega društva v Trstu, časnika E in član društva E, član trž. Sokola, Kmetij. družbe za Trst in okolico, Trž. posojilnice in hranilnice (1891) in njen prvi ravnatelj.

Prim.: m. matice (ž. urad sv. Anton Novi, Trst); SN 1910, št. 30; S 1911, št. 144; E 1917, št. 173; S. Sitar, Življenje in tehnika 1982, št. 10–12, 1983, št. 3; isti, Dnevnik 1983, št. 327 (s sliko), 329; isti, Letalstvo in Slovenci, I, 1985 (s sliko); isti, Sto slov. znanstvenikov, zdravnikov in tehnikov, 1987, 51–2 (s sliko). – Slika: neznani avtor, portret, olje, močno poškodovana (v priv. lasti; fotorekonstrukcija v arhivu SBL). Sitar

ŽIVIC Valentin Matija, inženir-politehnik, podjetnik, izumitelj, aktiven v narodnostnem in polit. življenju primor. Slovencev, r. 12. febr. 1828 v Skopem na Krasu, u. 19. jun. 1917 v Trstu. Izhaja iz stare svobodnjaške in vseskozi narodnostno zavedne družine, oče Josip (1797–1879), kmet, mati Ana Orel (1808–1870), starša osmim otrokom, Valentin prvorojenec. Politehniko je študiral na Dunaju, kjer se je 1848 udeležil marčne revolucije, bil je tudi član akademske legije, po obnovi polit. režima se je moral začasno zateči domov, nato se je vrnil na Dunaj in 1850 končal študij politehnike. V letih 1851–55 je služboval kot tehnični risar in načrtovalec v industriji na Dunaju, v Bolzanu in Gradcu. 1855 se je vrnil domov; ker ni mogel dobiti državne službe, se je preživljal s samostojnim načrtovanjem ter izvajanjem tehničnih del, posebej še stavb, cest, vodnjakov in napajališč. Svojo dejavnost je širil po Krasu in naposled prenesel v Trst, kjer je sprva sodeloval z gradbenikoma očetom in sinom Righetti. 1859 je opravil inž. izpit in si pridobil pravico do opravljanja samostojnih inž. del v Primorju. Odslej pa vse do smrti je stalno živel v Trstu. Že zgodaj je naletel na it. ekonomsko konkurenco, ki jo je spremljal narodnostno-polit. šovinizem. Ker je zavzel do teh pojavov borbeno stališče, je moral ob pomanjkanju gradbeniških del v mestu prevzemati zemljemerska dela v širši okolici, tako je izvajal parcelne izmere v Podgradu v slov. Istri, pri čemer si je nakopal težave zaradi dosledne uporabe slov., kljub temu pa mu je cesarska pisarna 1872 poverila trasiranje projekta za ozkotirno železnico Trst-Ajdovščina. Nadaljeval je z zemljemerskim delom na Goriškem in Tržaškem, začasno se je zaposlil v tržaški plinarni, ki je bila v lasti franc. delničarske družbe. Sodeloval je pri preurejanju vodovoda v Krminu in se zavzemal za vodno preskrbo Trsta po modernih načelih in iz kraških podtalnih virov. Uveljavil se je tudi kot cenilec odškodnin pri gradnji železnice Reka-Zagreb in požarne škode (gledališče v Splitu 1891, Krf). – 1873 je ustanovil skupaj z inž. Morathom ter F. Schnablom podjetje Živic in drugi (Shivitz & Comp.) s sedežem v Trstu, Zonta 5, s trgovino s tehničnimi predmeti in podjetje za načrtovanje ter gradnjo tovarn, mlinov, vodovodov itn. Največji podvig tega podjetja je bila gradnja prvega vodovoda v Cetinju v letih 1890–91. Po smrti žene Katarine 1898 je tedaj že 70-letni Ž. podjetniško dejavnost prepustil zvestemu partnerju Schoeffmannu. Ob inženirsko-podjetniški je razvil tudi obsežno izumiteljsko dejavnost in je avtor 11 avstr. patentov: odprto ognjišče za koks (prijava 1868), vodna turbina (1870), kalorifer (1871), črpalka za vino (1878), stroj za drobljenje premoga (1888), razprševalec žvepla (1892), ustnik za škropilnico za trto (1892), ročna škropilnica proti peronospori (1892, Ž-čev komercialno najuspešnejši patent), plug za težko dostopne terene (1903), ventil za izravnavanje pritiskov (1903). S temi patenti sodi Ž. med najuspešnejše slov. izumitelje pred prvo svet. vojno. – Posebnega pomena je Ž-čevo inovacijsko delo na področju letalstva. Ko so napredni kovači Bavčarji izdelovali in preskušali v Lokavcu pri Ajdovščini v letih 1866–69 prvo pri nas znano letalo, je Ž. gradil v istem kraju vodno žago. Prav verjetno je to spodbudilo njegovo letalsko delo, v začetku predvsem teoretska razmišljanja in modelne poskuse. Do 1893 pa si je že izdelal lasten koncept leteče naprave: opustil je misel na aerostatične naprave (balone in zrakoplove), pa tudi na aerodinamične naprave s poševno vleko nosilnih ploskev skozi zrak, in se navduševal za naprave, ki bi se lahko dvigale in spuščale navpično, lahko pa bi tudi lebdele v zraku. V ta namen je izoblikoval zamisel za nekakšen helikopter, ki pa naj bi imel rotorje na vodoravnih oseh (!). 1893 je videl v glasilu avstr. inž. in arhit. projekt za takšno napravo, delo dr. Jirija (Georga) Wellnerja, univ. prof. v Brnu in enega takratnih vodilnih teoretikov letalstva v Avstro-Ogrski. Zaradi podobnosti svoje zamisli z Wellnerjevim načrtom je nadaljeval z delom na tem projektu tudi potem, ko ga je sam avtor opustil. Posvetil se je predvsem načrtovanju rotorja in se pri tem toliko oddaljil od Wellnerjevih predvidevanj, da se je rešil epigonstva. Konec 1909 je zamisel za svoj »letalnik« predstavil na predavanju v slov. Trgovskem izobraževalnem društvu v Trstu, kjer je demonstriral tudi delovanje modela in tako navdušil občinstvo, da se je ogrelo za podporo delniškemu društvu za razvoj in izdelovanje takšnih naprav ter njihovo izrabo v javnem prometu. To je bila nedvomno prva delniška družba te vrste na svetu. 1911 je s 600 kronami financirala industrijski poskus z Ž-čevim rotorjem, temu poskusu pa naj bi sledila izdelava pravega letalnika. Poskus v tovarni Metlikovic pri sv. Andreju v Trstu je sicer potrdil vzgonsko delovanje rotorja, vendar pa je bilo do izdelave leteče naprave na tej osnovi še daleč (kljub mnogim poskusom v svetu to še do danes ni uspelo). Tako se je delniška družba, ki ji je predsednikoval dr. Gustav Gregorin, sredi 1911 osula. Neuspeh je doživel tudi s poskusom patentne zaščite letalnika, ki tako ni postal njegov dvanajsti patentno zaščiteni izum. Vsemu navkljub je Ž. v najskromnejših razmerah nadaljeval poskuse z modeli, vendar sta mu vojna in visoka starost onemogočili pomembnejše napredovanje. Ž. je o svojem letalskem delu objavil tudi več člankov: E 25. jun. 1911 in 16. jul. 1914, Vijesnik – glasilo združenja civilnih tehnikov kraljevine Hrvaške in Slavonije 1914 ter v brošuri Navigazione aerea qual mezzo di trasporto, Trst 8. sept. 1911, ki jo je izdal v samozaložbi. S svojim naivnim poskušanjem, da bi s tehnologijo iz srede 19. stol. razrešil probleme helikopterskega letenja, ki jih je privedla v fazo uporabne izrabe šele letalska tehnika sredi 20. stol., je Ž. požel tudi nemalo kritike naprednejših sodobnikov, sedaj pa gleda slov. letalska zgod. v njem starosto svojega pionirskega obdobja. – Kot borec za narodnostne pravice in ekonomski obstoj Slov. v Trstu je Ž. sodeloval z najvidnejšimi slov. osebnostmi iz tedanjega trž. polit. življenja: Ivanom Dolinarjem, Gustavom Gregorinom, Ivanom Nabergojem, Štefanom Nadliškom idr. 1884 je bil izvoljen za odbornika V. volilnega okraja trž. okolice (Opčine, Trebče, Padriče, Bazovica) in se v mestnem svetu z »redko neustrašenostjo« boril za slov. šolstvo in narodnostne pravice. 1886 je bil ponovno izvoljen, a volitve so bile razveljavljene, polit. spletke pa so preprečile Ž-čevo ponovno izvolitev. Sodeloval je pri ustanavljanju in delovanju slov. čitalnic v Rojanu in drugod, trž. Sokola, Delavskega podpornega društva, polit. društva Edinost z istoimenskim glasilom, Kmetijske družbe za Trst in okolico ter Tržaške posojilnice in hranilnice, ki ji je postal 1891 prvi ravn. Ž. se je zavedal pomembnosti ekonomskega dejavnika za enakovredno delovanje in obstoj Slov. v Trstu, ta motiv je bil tudi glavno gonilo njegove inovativne in še posebej letalske dejavnosti.

Prim.: Oglasi in zapisi o poslovno-inž. dejavnosti v Soči 1872, 1873, E v letih 1880–93; o letalski dejavnosti E od 1909 do 1914, pa tudi SN 8. febr. 1910 in S 26. jun. 1911; o izvolitvi za trž. odb. E 1884–86; biografski posmrtni zapis E 24. jun. 1917; obširen prikaz Ž-čevega življenja in dela: S. Sitar, M. Ž., Življenje in tehnika 1982, št. 10 (str. 8–17), 11 (8–19), 12 (12–23); 1983, št. 3 (12–22); feljton istega avtorja Tudi Slovenci so hoteli leteti, Dnevnik nov.-dec. 1983, in nadaljevanka Dvanajst patentov inž. Živica, Galeb 1983–84, št. 1–5; pomembno mesto pa je Ž. odmerjeno tudi v knjigi S. Sitar, Slovenci in letalstvo 1, Lj. 1985 (posebej str. 103–14 in 403–05); SBL IV, 979–80.

SAS