Žitnik, Gašper, palatinski grof (okoli 1535–1585)

Žitnik (Sitnik, Sittnickh) Gašper, pravnik, r. ok. 1535 v Ljubljani in u. 1585 v Gradcu; verj. je bil sin lj. meščana Gašperja Ž-a (Schittnigh, Sytnigkh), ki je bil med 1541–52 večkrat član mestn. zunanjega sveta. Ž. se je 14. apr. 1555 vpisal na dunaj. univ. (štipendiat Brikcija Preprosta), marca 1560 dosegel artistični bakalavreat, jun. 1563 magisterij; kdaj je bil prom. za dr. iur., ni znano. Učil je na artistični fak., od 1566 kot prof. etike, 1567 bil dekan fak. prav tam, 1569 predstojnik nadvojv. kolegija (gl. rkp Acta facultatis artium V – 1559–616, fol. 3 v, 45 v, 71 r, 83 r, 134 v, univ. arhiv Dunaj), od 1570 do smrti svetnik notranjeavstr. vlade v Gradcu. 12. jul. 1571 je bil imenovan za palatinskega grofa (comes palatinus) s pooblastilom: imenovati notarje, pozakoniti nezakonsko rojene, potrjevati posvojitve, odpuščati izpod zaščite in podložništva, proglaševati polnoletnost. Verj. so pripomogli do tega imenovanja cerkv. krogi, saj jim je bil Ž. blizu že po imenovanju za papeškega protonotarja. Kot vladni svetnik je večkrat prihajal na Kranjsko, verj. tudi zaradi protirefor. akcij graške vlade. Dež. stanovi notranjeavstr. dežel, ki so se pritoževali zoper zatiranje in preganjanje evangeličanov s strani vladnih organov, so posebej omenjali med preganjalci tudi Ž-a. Takratni dež. knez nadvojvoda Karel je Ž-ovo delovanje brez dvoma cenil, ob več priložnostih mu je k plači naklonil še posebne nagrade.

Z Lj. je Ž. ostal ves čas v zvezi. 1582 je mestn. magistratu poslal bakrorez Lj., za kar se mu je mesto oddolžilo s tovorom črnikalca. Sploh je bil baje ljubitelj vina, kajti večkrat si je izposloval dovoljenje za prost uvoz laških vin (tudi 3 in več tovorov letno). Zveze Ž-ove družine z Lj. niso prenehale niti po njeg. smrti. Ko se je 1596 por. njegova hči z Mich. Poniquarjem v Gradcu, je lj. magistrat poklonil za ženitovanje tovor prosečana. – Ž-ova sestra Uršula, por. z lj. meščanom Lenartom Hrenom, je bila mati poznejšega lj. škofa Tomaža Hrena. Ž. je imel odločilen vpliv na nečakovo vzgojo: 1568 ga je vzel k sebi na Dunaj, pozneje poslal v samostan Admont in nato v jezuitske šole v Gradec. Hren mu je v svoji zbirki posvetil tri prigodnice, dve voščilnici za r. dan ob novem letu 1581 in 1585 (drugo v imenu hčerke Marije) ter sapfično pesem ob svojem odhodu v Padovo febr. 1585 (gl. T. Hren, Libellus poematum št. 1, 41, 54, obj. v ZZ 1897, 611–2, 648, 654–5).

Kot študent na Dunaju in tudi pozneje je Ž. zlagal latin. prigodne pesmi, mdr. Jacobu Straussu (v: Vitus Iacobaeus, Carmen gratulatorium in honorem … I. S., Dunaj 1558), ob vrnitvi cesarja Maksimilijana II. (In auspicatum et felicem adventum … ib. 1563), na čast grofu N. Zrinjskemu kot branitelju Sigeta: Epicedion in Illmum Comitem N. Z … (v: Ferenc Črnko, Historia Sigheti totius Sclavoniae fortissimi propugnaculi …, ib. 1568), ob poroki (Jan. Ubermanna 1562, J. Reuchelija 1563) ali smrt (Luke iz Dobrepolja Agathopediusa, Gutenfelderja 1562) prijateljev.

Prim.: Dolski arhiv, fasc. 75, 127 (DAS); osnutek Ž-ove biogr., sest. od Herolds-Ausschuss d. Dt. Wappenrolle, Berlin (po podatkih MALj in Steierm. Landesarchiva, Gradec; kopija v arhivu SBL); Gruden 819; Hoff III, 122; Erberg (1975, 14, 108); Pohlin 51; Valvasor II, 350; P. Radics, Argo 1894, 139–40; F. Kaučič, LZ 1896, 220–1; V. Thiel, Regesten zur Gesch. d. Beamtenschaft …, Jb. d. herald. Ges. »Adler«, Dunaj 1911, zv. 21, 124 sl.; Die Matrikel d. Univ. Wien, III, Dunaj 1959, 109; P. Simoniti, Sloveniae scriptores Latini … 1972; isti, Humanizem na Slov., 1979. – Slika: Martin Rota, portret, 1574 (bakrorez, grafična zbirka, OeNB Dunaj). Vlč.