Žigon, Stevo (1926–2005)

Žigon Stevo, igralec in režiser, r. 8. dec. 1926 v Ljubljani krojaču Štefanu in Mariji r. Sel, živi v Beogradu. Obiskoval je lj. I. realno gimn. od 1937, maturiral 1945. Febr. 1942 je postal član SKOJ, 1943–5 v koncentr. taborišču Dachau. 1946 se je vpisal na AIU (prof. I. Levar) v Lj., 1946–8 študiral na Drž. gled. inštitutu v Leningradu (LGTI; prof. Leonid S. Vivien), diplomiral 1951 (Marchbanks v Kandidi G. B. Shawa) na Pozor. akad. v Bgdu. 1948 je bil angažiran v Jsl dram. pozorištu (vodja B. Stupica) v Bgdu in tu ostal do upokojitve 1982. 1976 je bil selektor za Sterijino pozorje v Novem Sadu. – Priznanja: 1951 medalja zaslug za narod; 1963 sedmojulijska nagrada SR Srbije za Robespierra (G. Büchner, Dantonova smrt); 1970 zlata arena za Marka (film Oxygen, rež. M. Klopčič); 1974 red dela z zlatim vencem.

V Jsl dram. pozorištu v Bgdu je odigral štev. vloge, predvsem iz evrop. dramatike: Maks (I. Cankar, Kralj na Betajnovi, 1949), Hamon (Sofoklej, Antigona, 1950), Hipolit (J. B. Racine, Fedra, 1952), Don Jere (R. Marinković, Glorija, 1956), Franz (J. P. Sartre, Zaprti v Altoni, 1960), Higgins (G. B. Shaw, Pygmalion, 1963, tudi rež.), Don Kihot (M. Krleža, Maškarada, 1963), dr. Križovec (isti, V agoniji, 1965), Ivanov (A. P. Čehov, Ivanov, 1966), Adujev (I. Gončarov, Navadna zgodba, 1969) idr. – Ob bogatem igralstvu se je posvečal tudi režiji in se uveljavil v razl. jsl gled. s predstavami: W. Shakespeare, Hamlet (1971, igral še nasl. vlogo), isti, Othello (1977, igral Jaga), F. M. Dostojevski, Mladenič (1975, tudi dramatiziral; nagrada B. Stupice za rež.; vse v Jsl dram. pozorištu v Bgdu), M. Gorki, Otroci sonca (1973 v Somboru; 1974 diploma Združenja dramskih umetnikov Srbije), N. V. Gogolj, Revizor (1978), J. S. Popović, Rodoljubi (1981, oboje v Zrenjaninu), B. Nušić, Sumljiva oseba (1983 v Mostarju), A. P. Čehov, Platonov (1982), Shakespeare, Sen kresne noči (1983), M. Crnjanski, Roman o Londonu (1987, vse tri v Srp. nar. pozorištu v Novem Sadu) idr. V SZ je zelo uspel z režijo v Malem teatru v Moskvi (M. Krleža, V agoniji, 1979) in v Boljšom dram. teatru v Leningradu (B. Nušić, Žalujoči ostali, 1984).

Nastopal je v telev. igrah (ok. 70 vlog, 31 glavnih): F. Schiller, Kovarstvo in ljubezen (1960), H. Ibsen, Hedda Gabler (1961), M. A. Bulgakov, Beg (1968, vse RTV Bgd), M. Matković, Primer maturanta Wagnerja (1977, RTV Zgb); v nadaljevankah: D. Marković, Odpisani in Vrnitev odpisanih (1974, 1976), R. Cvetičanin, 7 sekretarjev SKOJ (1981), D. Krunić, Zgodbe iz delavnice (1982), M. Vitezović, Vuk Karadžić (1987, vse RTV Bgd). – Igral je v pribl. 30 filmih (7 glavnih vlog), za Mladena (Rondo, Z. Berković) je 1966 prejel diplomo na film. festivalu v Pulju.

V slov. gled. je igral v materinem jeziku samo dvakrat: 1946 v Drami SNG Lj. vlogo Časa (W. Shakespeare, Zimska pravljica) in 1970 v Drami SNG Mrb Robespierra (G. Büchner, Dantonova smrt). Ocenjevalci so mu priznavali profesionalnost, izdelanost in artistično dovršenost, slovenšč. pa »boljšo kakor v nekaterih slov. filmih« (B. Trekman, NRazgl 1970, 640). – Več je v slov. gled. režiral, npr. v lj. Drami: G. B. Shaw, Pygmalion (1971), M. Gorki, Otroci sonca (1975), R. B. Sheridan, Šola za obrekovanje (1983); v Stalnem slov. gled. v Trstu: M. Gorki, Barbari (1975) in V. N. Gogolj, Ženitev (1982). – Precej je igral v slov. filmih oz. sodel. s slov. režiserji: Branko Medan (Vrnil se bom, rež. J. Gale, Sarajevo 1957), Ujetnik (Kala, A. Hieng 1958), Stevo (Pet minut raja, Sarajevo 1959), Zapoljski župnik (Idealist, 1976; oba rež. I. Pretnar), Hans Binder (X-25 javlja, F. Čap, 1960), Joannes (Amandus, 1966), Prošt in Prelat (Veselo gostüvanje, 1984, oba rež. F. Štiglic), Stari Piškav (Deseti brat, V. Duletić, 1982). – Na RTV Lj. je igral v telev. igrah, mdr. J. Bleiweisa (A. Slodnjak in M. Kmecl, Zorenje in boji mladega Levstika, 1981), ter nadaljevankah: I. Ribič, VOS II (1971) in D. Jančar, Primož Trubar (1987).

Ž. je učenec ruske gled. šole, po končanem študiju pa so nanj v veliki meri vplivali gled. ustvarjalci M. Dedinac, M. Milošević, T. Tanhofer in ne nazadnje B. Stupica. Zanimal se je predvsem za Shakespeara, Dostojevskega in Gogolja, za rusko kulturo sploh. Čeprav ga je do igralstva privedlo navdušenje za slov. poezijo, je v gled. nastopal skoraj izključno v shrv. jeziku. - Prim.: osebni podatki; Repertoar; SGL; 20 godina rada Jsl dram. pozorišta, Bgd 1968; Slov. film 1946–1981, 1981; France Štiglic, 1983, 166, 169. – Intervjuji: Dnevnik 1969, št. 127 (T. Tršar); Večer 1984, št. 285 (M. Jevtić); Maske 1988/9, št. 10/11 (R. Lazić; s seznanom režij); Bazar, Bgd 1990, št. 652 (M. Kosanović; vsi s sliko). Clemenz