Žigon, Franc (1863–1936)

Žigon Franc, filozof in teolog, r. 12. nov. 1863 v Ajdovščini krojaču Petru in Uršuli r. Repič, u. 21. maja 1936 v Gorici. Po gimn. in bogoslovju 1884–7 v Gor. je bil 1887 ord., nato do 1890 kaplan v Gor. (na Placuti). Kot gojenec Avguštineja je 1890–1 štud. teologijo na univ. na Dunaju, 1892 dosegel doktorat z dis. Quaestiones introductoriae in epistolas S. Pauli. 1891–902 je supliral osnovno bogoslovje in dogmatiko v gor. bogoslovju, kjer je bil tudi študijski prefekt, knjižničar in ekonom. Po ustanovitvi stolice za filozofijo in osn. bogoslovje na tem zavodu je oboje kot prof. predaval do upok. Bil je tudi prosinodalni eksaminator za župnijske izpite, cenzor knjig in branilec zakonske vezi pri cerkv. sodišču. 1915–8 je s škofom F. B. Sedejem in celotnim bogoslovjem prebil begunstvo v Stični, kjer so nadaljevali s poukom, nato se vrnil v Gor. – Prejel je naslova častni konzistorialni svetnik in častni kanonik.

Takoj po končanem študiju se je poglobljeno lotil nekaterih najtežjih in najbolj prepornih filoz. in teol. vprašanj: o bistvu in biti, o razmerju med božjim delovanjem v duši in človekovo svobodo. Prvi Ž-ovi knjigi De scientia media seu Thomismi cum Molinismo concordia (Gor. 1893) je kritik F. Schmid prisodil »častno mesto med zastopniki molinizma« (Katholik, Strasbourg, 1893, 364). V dopolnilo in obrambo je Ž. napisal razpravi Die hinreichende Gnade Gottes u. die freie Schuld d. Menschen bei der aktuellen Sünde (ib. 1894) in Die wirksame Bewegung Gottes u. die Freiheit d. Menschen (ib. 1896). O bistvu in biti Zur Lehre d. hl. Thomas von Wesenheit u. Sein je pisal v Jb. f. Philosophie u. spekulative Theol. (Freiburg, Švica 1904–5), oceno sholastične teorije o času Das Aevum pa obj. v Philosophisches Jb. (Fulda 1908).

Z oceno Občne metafizike F. Kovačiča se je oglasil v KO (1905); po sodbi urednika je pokazal nenavadno poznavanje filoz. vprašanj in literature. V isti reviji je obj. članek O slov. filoz. nazivoslovju in posebej o analogiji (1906). V vojnih in povojnih letih je snoval obsežnejšo knjigo o božjem delovanju in človekovi volji Divus Thomas arbiter controversiae de concursu divino (Gor. 1923). Kritika je nekaj Ž-ovih ugotovitev sprejela, drugih pa ne (BV 1924, 177), zato si je vztrajno prizadeval z novimi razpravami pojasnjevati in dopolnjevati svoje gledišče, razpravljal z A. Ušeničnikom (BV 1924, 307–10 in odg. na str. 310–2).

Zoper kritika J. Stuflerja se je oglasil v reviji Divus Thomas (Freiburg 1924), kjer je tudi njegova razprava Der Begriff der Caritas beim Lombarden u. d. hl. Thomas (1926). Kritiku R. Petroneju (Divus Thomas commentarium … Piacenza 1925, 297) je odg. s prispevkom De motione divina animadversiones (ib. 1925), v reviji Ephemerides theol. lovanienses (Belgija 1928) obj. članek Gratia operans et cooperans iuxta S. Thomam; tu je pisal še o knjigi Marina Sola De motione divina (1931). Nekak sklepni pregled tega vprašanja je razprava Providentia divina et peccatum (ib. 1933, 1935).

Ž-ovo znanstveno delo dokazuje, da je bil izredno bistrega uma, oster logik, ki je mislil jasno, dosledno in tudi nasprotnike zavračal zlasti tako, da je v njihovih izvajanjih odkrival logične hibe. Njegovo poznavanje del Tomaža Akvinskega je bilo naravnost izjemno, dobro je poznal dela tudi drugih teologov o istih vprašanjih. Tuji kritiki so Ž-u priznavali izreden razum (R. Petrone, o. c.), njegovo razpravo o času pa je J. Dindinger ocenil kot edino logično možno (Philosoph. Jb. 1911, 396). Ker je pisal v tujih jezikih, je dosegel tudi mednar. odmev.

Prim.: r. matice (ž. urad Ajdovščina); osebni podatki; J. Lesar, VBV 1916, 84–5; S 1936, št. 117; Izseljenski vestnik – Rafael 1936, 60; Folium eccl. Goritiensis 1936, 134; J. Janžekovič, Č 1938/9, 227, 228; Dictionnaire de theol. cath., Tables générales, Pariz 1951, 873; F. Verbinc, Filozofski tokovi na Slov., 1970; M. Smolik, BV 1976, 218. A. U., prir. Slk.

ŽIGON Franc Leopold, filozof in teolog, r. 12. nov. 1863 v Ajdovščini krojaču Petru in Uršuli Petrč (iz Vrhpolja), u. 21. maja 1936 v Gorici. Po osnovnem šolanju v domačem kraju je sred. š. dovršil, ves čas kot odličnjak, na nem. gimn. v Gor. (odtod sijajno obvladanje nemščine!). Študij teologije je v letih 1884–87 opravil v gor. centralnem bogoslovju in bil 31. jul. 1887 v Gor. posvečen v duhovnika. Tri leta, do 1890, je kot kaplan služboval na Placuti v Gor. Nadškof A. Zorn (gl. čl. v tem sn.) ga je poslal na višje študije v Avguštinej na Dunaj, kjer je bival od 30. sept. 1890 do 22. sept. 1891. Za doktorja bogoslovja je na dunajski U promoviral z disertacijo Quaestiones introductoriae in epistolas S. Pauli 20. febr. 1892. Od 1891 do 1902 je bil suplent fundamentalke in dogmatike v gor. bogoslovju namesto dr. A. Gregorčiča (PSBL I, 478–82), ki je bil poslanec v dežel. zboru in v dunajskem parlamentu. Obenem je bil v semenišču študijski prefekt, knjižničar in tri leta ekonom. Po ustanovitvi katedre za filoz. (s fundamentalko) v gor. bogoslovnem učilišču 1902 je kardinal J. Missia (PSBL II, 442–45) poveril to stolico dr. Ž., ki je poslej oboje predaval do upokojitve. Medvojna leta 1915–18 je ob nadškofu Sedeju in z gor. bogoslovnim semeniščem prebil kot begunec v Stični in tu poučeval do povratka v Gor. Delal je tudi na duhovnem področju kot spovednik, bil branilec zakonske vezi pri cerkv. sodišču, prosinodalni eksaminator za župnij. izpite in škof. cenzor knjig. Prejel je naslov častnega konzistorialnega svetnika in častnega kanonika. – Dr. Ž. je bil plodovit pisatelj: pisal je slov., nem. in latin. članke in razprave v raznih revijah, povsod gladko, jasno in koncizno. – Njegov priljubljeni predmet je bil problem o odnosu milosti in svobodne volje, o bistvu in biti in o drugih najtežjih in najbolj prepornih filoz. in teol. vprašanjih. Njegovo prvo in v nekem smislu temeljno delo je bilo De scientia media seu Thomismi cum Molinismo concordia (Gorica 1893). Kritik F. Schmid je temu delu prisodil »častno mesto med zastopniki molinizma« (Katholik, Mainz 1893, 364). Nadaljeval je z razpravama Die hinreichende Gnade Gottes und die freie Schuld des Menschen bei der aktuellen Sünde (Katholik, Mainz 1894) in Die wirksame Bewegung Gottes und die Freiheit d. Menschen (ibid. 1896). O bistvu in biti je pisal v Zur Lehre des hl. Thomas von Wesenheit und Sein (Jahresbericht für Philosophie und spekulative Theologie, Freiburg, Švica, 1904–05). Oceno sholastične teorije o času je podal v Das Aevum (Philosophisches Jahrbuch, Fulda 1908), kar je pohvalno odmevalo v nem. filozofsko-teol. prostoru. – V slov. jeziku se je oglasil v KO z oceno Občne metafizike F. Kovačiča in je po sodbi urednika pokazal nenavadno poznavanje vprašanj in literature. Posebne zasluge ima za slov. filoz. nazivoslovje, ki ga je obdelal v razpravi O analogiji in slovenskem filozofskem nazivoslovju (KO 1906, 188–93). Knjiga o božjem delovanju in človekovi volji Divus Thomas arbiter controversiae de concursu divino (Gor. 1923), ki jo je zasnoval v vojnih in povojnih letih, je sprožila živahen odmev. Določene ugotovitve so bile sprejete, druge ne (BV 1924, 177), razpravljanje je nadaljeval posebej s tedaj vodilnim slov. filozofom A. Ušeničnikom (BV 1924, 307-10 in odg. na str. 310–12). V reviji Divus Thomas (Freiburg 1924) je najprej odgovoril kritiku J. Stuflerju, dve leti kasneje, 1926, pa je objavil razpravo Der Begriff der Caritas beim Lombarden u. d. hl. Thomas. S prispevkom De motione divina animadversiones je odgovoril kritiku R. Petroneju (Divus Thomas commentarium ... Piacenza 1925, 297). Objavljal je tudi v reviji Ephemerides theol. lovanienses, in sicer članek Gratia operans et cooperans iuxta S. Thomam (1928) ter oceno o knjigi Marina Sola De motione divina (1931). Svoje poglede je zaokrožil v razpravi Providentia divina et peccatum, ki jo je objavil prav tam 1933 in 1935. – Kot filozof in teolog je bil Ž. jasen in precizen, oster logik, ki je tudi pri nasprotnikih odkrival logične hibe in jih dosledno zavračal. Izjemno je bilo njegovo poznavanje del Tomaža Akvinskega in drugih teologov o istih vprašanjih, zato je žel priznanje tudi pri kritikih (npr. R. Petrone, o.c. ali pri J. Didingerju v Philosophisches Jahrbuch 1911, 336). Njegova znanstvena dela so imela mednar. odmev. – Na polit. polju je bil v predvojni dobi pristaš dr. A. Gregorčiča in se kot »starin« ni v vsem strinjal z »mladini«, vedno pa je nastopal odkrito in pošteno in dosegal iskreno spoštovanje tudi pri drugače mislečih. – V narodnem pogledu je bil vselej zaveden Slovenec, znal pa je poiskati stike tudi z It. in imel med njimi iskrene prijatelje.

Prim.: Rojstna in krstna knjiga župnije Ajdovščina 1863; Žigon F., SBL IV, 970–71 z liter. ; J. Lesar, VBV 1916, 84–85; S 1936, št. 117, str. 3, ponatis v Izseljenski vestnik – Rafael 1936, št. 90, 60; Folium ecl. Gorit. 1936, 134.

Kralj