Žigon, Franc (1863–1936)

Žigon Franc, filozof in teolog, r. 12. nov. 1863 v Ajdovščini krojaču Petru in Uršuli r. Repič, u. 21. maja 1936 v Gorici. Po gimn. in bogoslovju 1884–7 v Gor. je bil 1887 ord., nato do 1890 kaplan v Gor. (na Placuti). Kot gojenec Avguštineja je 1890–1 štud. teologijo na univ. na Dunaju, 1892 dosegel doktorat z dis. Quaestiones introductoriae in epistolas S. Pauli. 1891–902 je supliral osnovno bogoslovje in dogmatiko v gor. bogoslovju, kjer je bil tudi študijski prefekt, knjižničar in ekonom. Po ustanovitvi stolice za filozofijo in osn. bogoslovje na tem zavodu je oboje kot prof. predaval do upok. Bil je tudi prosinodalni eksaminator za župnijske izpite, cenzor knjig in branilec zakonske vezi pri cerkv. sodišču. 1915–8 je s škofom F. B. Sedejem in celotnim bogoslovjem prebil begunstvo v Stični, kjer so nadaljevali s poukom, nato se vrnil v Gor. – Prejel je naslova častni konzistorialni svetnik in častni kanonik.

Takoj po končanem študiju se je poglobljeno lotil nekaterih najtežjih in najbolj prepornih filoz. in teol. vprašanj: o bistvu in biti, o razmerju med božjim delovanjem v duši in človekovo svobodo. Prvi Ž-ovi knjigi De scientia media seu Thomismi cum Molinismo concordia (Gor. 1893) je kritik F. Schmid prisodil »častno mesto med zastopniki molinizma« (Katholik, Strasbourg, 1893, 364). V dopolnilo in obrambo je Ž. napisal razpravi Die hinreichende Gnade Gottes u. die freie Schuld d. Menschen bei der aktuellen Sünde (ib. 1894) in Die wirksame Bewegung Gottes u. die Freiheit d. Menschen (ib. 1896). O bistvu in biti Zur Lehre d. hl. Thomas von Wesenheit u. Sein je pisal v Jb. f. Philosophie u. spekulative Theol. (Freiburg, Švica 1904–5), oceno sholastične teorije o času Das Aevum pa obj. v Philosophisches Jb. (Fulda 1908).

Z oceno Občne metafizike F. Kovačiča se je oglasil v KO (1905); po sodbi urednika je pokazal nenavadno poznavanje filoz. vprašanj in literature. V isti reviji je obj. članek O slov. filoz. nazivoslovju in posebej o analogiji (1906). V vojnih in povojnih letih je snoval obsežnejšo knjigo o božjem delovanju in človekovi volji Divus Thomas arbiter controversiae de concursu divino (Gor. 1923). Kritika je nekaj Ž-ovih ugotovitev sprejela, drugih pa ne (BV 1924, 177), zato si je vztrajno prizadeval z novimi razpravami pojasnjevati in dopolnjevati svoje gledišče, razpravljal z A. Ušeničnikom (BV 1924, 307–10 in odg. na str. 310–2).

Zoper kritika J. Stuflerja se je oglasil v reviji Divus Thomas (Freiburg 1924), kjer je tudi njegova razprava Der Begriff der Caritas beim Lombarden u. d. hl. Thomas (1926). Kritiku R. Petroneju (Divus Thomas commentarium … Piacenza 1925, 297) je odg. s prispevkom De motione divina animadversiones (ib. 1925), v reviji Ephemerides theol. lovanienses (Belgija 1928) obj. članek Gratia operans et cooperans iuxta S. Thomam; tu je pisal še o knjigi Marina Sola De motione divina (1931). Nekak sklepni pregled tega vprašanja je razprava Providentia divina et peccatum (ib. 1933, 1935).

Ž-ovo znanstveno delo dokazuje, da je bil izredno bistrega uma, oster logik, ki je mislil jasno, dosledno in tudi nasprotnike zavračal zlasti tako, da je v njihovih izvajanjih odkrival logične hibe. Njegovo poznavanje del Tomaža Akvinskega je bilo naravnost izjemno, dobro je poznal dela tudi drugih teologov o istih vprašanjih. Tuji kritiki so Ž-u priznavali izreden razum (R. Petrone, o. c.), njegovo razpravo o času pa je J. Dindinger ocenil kot edino logično možno (Philosoph. Jb. 1911, 396). Ker je pisal v tujih jezikih, je dosegel tudi mednar. odmev.

Prim.: r. matice (ž. urad Ajdovščina); osebni podatki; J. Lesar, VBV 1916, 84–5; S 1936, št. 117; Izseljenski vestnik – Rafael 1936, 60; Folium eccl. Goritiensis 1936, 134; J. Janžekovič, Č 1938/9, 227, 228; Dictionnaire de theol. cath., Tables générales, Pariz 1951, 873; F. Verbinc, Filozofski tokovi na Slov., 1970; M. Smolik, BV 1976, 218. A. U., prir. Slk.