Žemlja, Jožef (1805–1843)

Žemlja (Schemla) Jožef, pesnik, r. 10. febr. 1805 na Selu pri Žirovnici (Gorenj.) posestniku Jožefu in Alenki r. Resman, u. 15. sept. 1843 na Ovsišah pri Podnartu. Gimn. (1817–23), filozofijo (1823–5) in bogoslovje (1825–9) je obiskoval v Lj., 1829 bil ord. Kaplan je bil 1830–2 v Žužemberku in 1833–7 v Dolenj. Toplicah, do pomladi 1843 vikar v Ambrusu, nato na Ovsišah, kjer ima spominsko ploščo.

Pesniti je začel 1826–7 kot Metelkov učenec. Iz 1827 je pesem v metelčici Zahvala učenikam slov. jezika (avtograf v Ilešičevi zapuščini, NUK, Ms 2/61), kjer po zgledu Vodnikove Ilirije oživljene slavi Metelka, poje hvalo M. Ravnikarju in Jakobu Zupanu, napovedujoč veliko prihodnost slovenščini. Iz tistega časa (Marn XIX, 2–3) naj bi bile še: Človeško življenje, Ljubljanske gospé in njih hčére, Pijanec ino njegova žena, Godec, Ni ga več, Poletni večer; slednja, datirana Pri Janšovim ulnjaku 15. jun. 1828, je izšla v IB 1828, št. 26 z vzporedno prepesnitvijo v nem. Na Kastelčevo in Zupanovo povabilo se je pridružil KČ, kjer so izšle pesmi: Gorenec, Dolenec (1832), 28. jutro vel. travna 1828 (1833), Luna, kancona Samota (1848). Največje Ž-jevo delo je »povest v pesmi« Sedim sinov (samozal. 1843; ponatis N 1848, št. 32–36; oc. Carn. 1843, 364); končal jo je še v Ambrusu. Najprej jo je ok. 1841 dal natisniti v Zgbu, a jo zaradi tiskovnih napak pustil zapleniti (Vraz, Djela V, Zgb 1877, 321), nato jo je izdal v Lj., kjer pa je cenzura njen izid zavlekla. Zgod. snov iz 13. stol. je povzel po članku v Gajevi Danici ilirski (1835, št. 4, 22–4) z naslovom Sedem sinov Mikićevih, metrično obliko po stancah v Prešernovem Krstu, drugega Prešernovega vpliva ni najti. S sonetom Odziv iz Krajne (IB 1841, 9) je odgovoril na Poziv u kolo ilirsko P. Stoosa (Danica ilirska 1840, št. 4) in se pridružil gajici. Med zadnjimi izvirnimi pesmimi je Novim slovenskim Novicam (N 1843, 37). Njegovih pesmi se je malo ohranilo, liter. zapuščina pa izgubila.

Nekaj pesmi je tudi prevedel: iz angl. Th. Graya Elegijo, pisano na nekem vaškem pokopališi (obj. v knjižici Sedim sinov, 1843; prim. I. Maver, Odmevi angl. in amer. poezije v skupnem slov. lit. prostoru do 1945, mag. delo, 1987, str. 67–70, tipkopis na Fil. fak. v Lj.), iz ital. sonet Ant. Bindoccija Nekrivnost (IB 1837, 161; isti avtor navdihnil Ž-ja k odi: IB 1843, 65–6), iz shrv. Ognjeslava Utješenovića Ostrožinskega Jek od Balkana (IB 1843, 45–6). Iz nem. je anon. prev. knjigo J. Jonkeja Krajnski čbelarčik (1836), v nem. pa napisal članek Die Kirchenglocken in Krain (IB 1838, 17–8, 21–3).

V izvirnih pesmih se je Ž. tesno naslanjal na V. Vodnika, poveličeval gorenj. pokrajino in njene ljudi, rad se nagibal k mislim na smrt in minljivost vsega posvetnega. V razmišljujočih snoveh je uporabljal tudi klasične prispodobe. Čeprav se je ob ilirizmu vnemal za slovansko bratstvo in slogo (»da vseh Slovanov eden je le dom« – uvod v Sedim sinov), je v jeziku zvest sloven. Med vsemi Metelkovimi učenci tega desetletja je imel največ pesniškega daru, ni pa imel moči,da bi ga – živeč v kulturno gluhi sredini – razvil (A. Gspan, Cvetnik II, 360).

Psevd.: * *, J. Sh. g. r., Krajničan. - Prim.: r. matice (ž. urad Breznica); Juventus Labac. 1818–23; Album academicorum (NUK); Bibl JLZ I, VII; Marn XIX, 1–10; Simonič 188; Zssl II; N 1843, 48; A. Fekonja, SN 1879, št. 150 (dopisi S. Vraza); J. Wester, SČ 1934, 97–8; L. Legiša, SJ 1938, 102; F. Kidrič, LZ 1939, 129–33; F. Petrè, Poizkus ilirizma pri Slov., 1939; Č. Zorec, GG 1967, št. 82; A. Gspan, Cvetnik slov. umetnega pesništva do srede XIX. stol., II, 1979, 108–25, 360–74. Kr.