Željeznov - Kokalj, Marijana (1898–1964)

Željeznov-Kokalj Marijana, književnica, v Ljubljani r. 14. jul. 1898 odvetniku in pisatelju Alojziju in Mariji r. Omersa ter u. 25. sept. 1964. Osn. šolo je obiskovala pri uršulinkah v Lj., zasebni franc. licej Notre Dame de Sion 1910–6 v Trstu (usposoblj. izpit iz franc. in nemšč. opravila 1917 v Lj.), 1918 maturirala na trž. gimn., 1920 prejela zrelostno spričevalo v Lj. Učila je v Lj. na žen. realni gimn. (1920–4, nadomestna učit.), v Bogojini (1924–6) in Kropi (1926). Študirala je 1926–30 franc. in shrvašč. na štiriletni VPŠ v Bgdu (diploma 1930, prof. izpit 1933). V Bgdu se je 1927 poročila z rus. emigrantom prof. Ivanom Željeznovom. Po vrnitvi v Lj. bila prof.: od 1930 na učiteljišču (honorarno do 1940), od 1933 na mešč. šoli v Mostah, od 1945 na VII. gimn. do invalid. upokojitve 1947.

Prozo, predvsem črtice in polit. socialne satire, je med vojnama obj. v listih: Jutranje novosti (1923, št. 267: Ženska volilna pravica), NDk (1924, št. 235: Komunistka Nadja), ŽS (1925: Mati; Božična slika – odlomek iz neobj. romana Otroci sence; 1930: Ti in jaz), tržaškem NG (1927: Brat in sestra, Gospa Milka, Plašč), ŽiS (1933, knj. 14: Ljubezen, Bol; 1934, knj. 15: Zadrega – vse iz zbirke črtic Miniature). Za Prosveto (Chicago) je napisala povest o slov. izseljenki v Ameriki Darinka (1930, št. 245–66, zanjo prejela nagrado lista). Knjižno je izšel roman Brezdomci (1930; oceni: A. Gaber, SN 1931, št. 11; J. Vandot, Odmevi 1931/3, knj. 1, 87–88), v katerem je pretežno v »Cankarjevi maniri« opisala pretresljive soc. razmere ruskih plemiških emigrantov v Bgdu. – Poezijo, dokaj epigonsko (Župančič, Kosovel), je obj. mdr. v Gr (1924: Dekle poje), ŽS (1924: Samo še nekaj dni; 1926: S. Kosovel; od 1924 tudi štev. aforizme), Mladinskem listu (Chicago, 1936: Ljudsko mnenje; 1937: Tudi slika časa, Tudi življenje). – V 30-ih letih je pisala poezijo in prozo za otroke mdr. v GN, Glasnik Podmlatka Crvenog krsta (Bgd), Mlado J, Našo radost, Razore, Zk, Žiko. Knjižno sta izšli pesniška zbirka Dušanove uganke (Bgd 1928, samozal.) in enodejanka v verzih Sanje (1933; i. 1. upriz. na lj. učiteljski vadnici).

Večjo vrednost kot leposlovje ima njena publicistika. Obravnavala je vprašanja v zvezi z žensko emancipacijo, npr.: Ženska vzgoja in izobrazba (ŽS 1930), Reforma žen. učiteljskih šol (GN 1935, št. 55), Še o reformi … (ib. št. 68), Razmišljanje o žen. pravu glasa (Pravda, Bgd 1936, št. 11.501), Žena u književnosti (ib., 1937, št. 11.641). Da bi zbudila večje zanimanje za izobraževanje žensk, je v ŽS predstavljala življenje in delo znanstvenic in umetnic, npr. filozofinj K. Atanasijević (1931, 1934–5; tudi v La femme slave 1933 in GN 1935, št. 152) in A. Sodnik (1933), pisateljic M. K. Baškirčeve (1931), C. Zuzorić (1931), A. Praček-Krasne (1932) in A. Karlin (1933; oceni potopisa Der Todesdorn … in romana Der Götze), slavistke Lj. S. Janković (1932; tudi v NDk 1926, št. 262 in J 1931, št. 146). Pisala je še o drugih vprašanjih, npr. socialnih in kulturnih: o Prekmurju (NDk 1924, št. 115, 139; 1926, št. 187; Gr 1925; S 1925, št. 121; 1926, št. 13), podlistek Mlada Indija (NDk 1926, št. 190, 196, 209, 218, 223; 260 – Tagore v Bgdu; ŽS 1930 – Gandhi o ženi), Južna Srbija (NDk 1926, št. 262), Iz srb. lirike (J 1930, št. 74), Nacionalni momenti (Pohod 1933, št. 32; o potrebnosti poučevanja franc. in ne le nem. jezika), Glagolica, cirilica, latinica (ib., št. 46), O kultu in legendarnosti sv. Save (Razori 1939/40).

Prim.: osebni podatki z bibl; Bibl JLZ (pod Kokalj-Željeznov); VPŠ u Bgdu, Bgd 1930; Stalež šolstva …, 1934, 31; GN 1936, št. 105; Z. Pirnat, Bibl del slov. pisateljic do konca 1935, 1936. – Zapuščino hrani sin Dušan (Lj). Buttolo