Železnikar, Ivan (1839–1892)

Železnikar Ivan, časnikar, r. 28. dec. 1839 v Stiški vasi pri Cerkljah kmetu Luku in Barbari r. Polajnar, u. 26. jan. 1892 v Ljubljani. Po osn. šoli v Kopru (rejenec strica Ivana Ž-ja, župnika v bližnjem Ospu) je obiskoval klas. gimn. 1850–8 v Lj. 1858 se je vpisal na pravo na Dunaju, a bil zaradi pomanjkanja do 1860 domači učitelj v trgov. družini V. Zeschka (gl. čl.) v Lj. Študij je nadaljeval 1860–3, vendar ga ni končal. Bil je notar. pripravnik 1863–4 pri J. A. Schitzu na Dunaju, 1865–81 pri F. Rateju v Slov. Bistrici; vmes je bil od maja do srede jul. 1871 ur. pri SN v Mrbu, 1872–3 korespondent pri banki Slovenija v Lj., jan.–jul. 1874 občin. tajnik v Sevnici. Po Jurčičevi smrti 1881 sta SN urejala I. Tavčar in P. Grasselli, s 1. jan. 1882 pa so nastavili Ž-ja, ki je na tem mestu ostal do smrti (1884–7 podpisan kot izdajatelj in odg. ur.).

Ž. je bil za A. Tomšičem in J. Jurčičem tretji slov. poklicni časnikar. Začel je s krajšimi prispevki za N (1858–60), kot študent agitiral za mladoslov. politike (prim. Vošnjak, 1982², 92–3), po preselitvi v Slov. Bistrico 1865–7 vneto sodel. pri S (Clc) in se oglašal v SGp (vsaj do 1868). Ko so v Mrbu 1868 ustanovili SN, je bil Ž. med najzvestejšimi dopisniki, po smrti ur. A. Tomšiča (1871) začasno vodil ur. delo. Ker je šel v polit. in nacionalni bojevitosti po mnenju oportunističnih prvakov predaleč, je moral ur. mesto pri SN prepustiti previdnejšemu Jurčiču, 1882 pa ga je spet prevzel.

Težišče njeg. dela pri SN je v štev. člankih (šifrirano in anon.): političnih, Ž-jevi so uvodniki brez naslova, ki imajo na vrhu le ime kraja in datum; podlistkih, mdr. dovtipni (1881–4), v katerih je s kozerijsko bodljikavim sarkazmom slikal svoje agitatorstvo; serija Nedeljska pisma (1882, št. 195 – 1891, št. 261, občasno), ki so se mu včasih zelo posrečila; Charles Nodier (1886, št. 4–6; tudi kot uvod v knj. Ch. Nodier, Ivan Zbogar, 1886); Mrtveci leta 1891 (1891, št. 298); polemikah, npr. Nedeljsko pismo (SN 1887, št. 264), v katerem je branil rusofilske dopise v SN Iz Rusije oz. Pisma iz Rusije, ki jih je napadal zlasti S. Osrednja nit je vse prej kot oportunistična; zagovarjal je radikalno polit. smer in jo tudi uveljavljal, dokler je mogel. Nemalokrat pa so bile kompromisarske sile, ki so odločale pri SN, močnejše od Ž–jevih doslednih programskih prizadevanj. – Obogatil je tudi slov. humorist. tisk: ur. je polmesečnike Sršeni (1871, Ž. ustan. in izd.), Škrat (1884) in Brus (1889–91, Ž. ustan. in izd.; prim. anon. čl. Brus pred porotniki, SN 1891, št. 53). V vseh treh listih, ki jih je večinoma pisal sam, je neizprosno smešil tedanje slov. polit. razmere.

Ž–jevo časnikarstvo je bilo tesno povezano s politiko (več let je bil član lj. občinskega odbora, sodeloval pri narodnih in kult. društvih), goreče je zagovarjal mladoslovenstvo in tedanjo polit. naprednost. Pri ur. SN je bolj ali manj sodel. z I. Tavčarjem, ki je kot »gospodar hiše« in vodja starejše slov. liberalne buržoazije tudi sicer odločal o polit. smeri SN in nanjo vplival. Jezik v SN se je pod Ž-jem občutno spremenil. Ni se zatekal k ljudski sloven. kakor prejšnji ur. (Tomšič, Jurčič, Tavčar), temveč je prevladal duh tujih jezikov. V uvodnikih in polit. člankih mrgoli shrv. izposojenk. Ker je veliko pisal, je občutno vplival na časnikar. slovenščino, tako da je pravzaprav začetnik in tvorec tistega neprijetnega in togega, nepristnega jezika, ki je bil poslej vrsto let značilen za slov. časnikarstvo (prim. A. Breznik, Jezik naših časnikarjev in pripovednikov, 1944). Sicer pa se je med Ž-jevim ur. SN izdatno povečal, predvsem vsebinsko in v oglasnem delu.

Literarni publicistiki se je približal s prispevki v LZ, npr. V. Mandelcu v spomin (1888), Osapska dolina (1888). Uredil je V. Zarnika ISp I (1888, napisal predgovor in življenjepis; 1889 v KMD obj. tudi čl.: Dr. V. Zarnik, oče taborov slovenskih) in Novo pesmarico (1889; 1910² izšla z naslovom Slovanska pesmarica; zbirka najbolj znanih sloven., hrvat., srb., bolgar., češ., polj. in ruskih pesmi; uvod napisal Ž.; prim. V. Smolej, SR 1950, 211). Prevedel je burko J. N. Nestroya Danes bomo tiči (prvič upr. 1873 v Lj.). – Psevd.: Alfa, Delta, I. Ž., s., S., Ž.

Prim.: r. matice (ŠkALj); družinski arhiv pri vnukinji Ivi Železnikar v Lj.; Glaser IV; Hribar I; Lončar, 149; Prijatelj, SKSZ; Razst SN; Repertoar; Simonič; Vošnjak; I. Lavrenčič, Zgodovina cerkljanske fare, 1890, 145–6; V. Holz, Spomini … (Trst) 1892, 122–6; A. Funtek, LZ 1892, 117–8; SN 1892, št. 20–3, 32; 1893, št. 75 (s sliko); J. Dolar, Kron 1936, 39–40 (s sliko); F. Vatovec in B. Teplý, Stoletnica SN, 1968, 20–2. – Slika: Razst SN. Vtc.