Žaucer, Pavle (1914–1986)

Žaucer Pavle, partiz. ime Matjaž, agronom in polit. delavec, r. 18. dec. 1914 na Janževi Gori pri Selnici ob Dravi malemu posestniku Pavlu in Rozaliji r. Pipuš, u. 31. okt. 1986 v Ljubljani. Klas. gimn. je obiskoval v Mrbu (mat. 1934), nato štud. agronomijo v Zgbu (dipl. 1940). Do apr. 1941 je delal v laboratoriju Tovarne dušika Ruše. Že kot gimnazijec se je opredelil za napredno delavsko gibanje, 1932 bil sprejet v SKOJ, 1936 v KPJ. V Zgbu je deloval v Akad. klubu Triglav in Klubu štud. pacifistov. V času španske drž. vojne je ileg. vodil prostovoljce čez mejo v Karavankah, Kamniških Alpah in bližini Mrba (zaradi tega bil zaprt). 1938–40 je tudi organiziral narodnoobrambne tabore.

Ob okupaciji je bil z materjo zaprt in izseljen v Srbijo (Vračevšnica pri Gor. Milanovcu; mater so 1944 ubili četniki), kjer je med izseljenimi Slov. organiziral odbore OF in odhode v partizane. Poleti 1941 se je tudi sam pridružil partizanom v Takovskem bataljonu, bil pomočnik komisarja v Čačanskem odredu, po formiranju slov. čete I. Cankar nov. 1941 postal njen komisar. Jeseni je sodeloval v boju za Užiško republiko, nato se s preživelimi slov. borci vključil v I. prolet. udarno brigado. 1941/2 se je kot četni politkomisar udeležil legendarnega igmanskega marša, do okt. 1942 bil v zaščitni četi NOV in POJ v Foči, nato poslan v Sjo v GŠ, od tod na Štajersko. Od nov. 1942 do jun. 1943 je bil sekretar kor. okrožja, nato član PK KPS za sev. Sjo. 1943 je bil na Kočevskem zboru izvoljen v Slov. NOO, 1944 se udeležil zasedanja SNOS v Črnomlju. Od marca 1944 do kapit. Nemčije je bil sekretar oblastnega komiteja KPS za Kor.

Od maja 1945 do marca 1947 je bil polit. aktivist na Kor., nato v Lj. delegat Min. za zun. zadeve, svetnik in načelnik v Predsedništvu vlade FLRJ, kjer je obravnaval vprašanja Trsta in cone B. Okt. 1947 je postal pomočnik kmetij. ministra in direktor Uprave drž. posestev. Po objavi kominformske resolucije je bil poleti 1948 poslan v ČSSR in Poljsko zaradi repatriacije naših vajencev, študentov in štipendistov. Jeseni 1948 je bil svetnik veleposlaništva FLRJ na Dunaju in 1948–50 veleposlanik v Haagu. 1950–1 je bil glavni direktor kemične industrije LRS, 1951–3 sekretar OK ZKS v Slovenj Gradcu, 1953–4 predstavnik vlade FLRJ pri Vojni upravi cone B v Kopru. 1954 je bil imenovan za direktorja Kmetij. inšt. Sje in ga vodil do 1958. Na novo je organiziral njegov sestav, program in delo ter si prizadeval za sistematično vodeno strok. in razisk. delo. Uspešno je organiziral selekcijsko službo v poljedelstvu in vrtnarstvu ter rodovniško knjigovodstvo v živinoreji. Uvajal je akcije za varstvo rastlin, prirejal seminarje za dopolnilno izobraževanje kmetovalcev in strokovnjakov ter uvedel vrsto ukrepov za izboljšanje pridelovalnih in rejskih postopkov. O tem je tudi pisal mdr. v SPor (1957, št. 44: V službi kmetijstva), SocK (1958: Organizacija kmetij. službe, s sodelavci; 1960: Reforma kmetij. šolstva v Sji). Bil je republ. in zvezni poslanec, 1958 izvoljen za preds. rep. zbora Skupščine SRS, 1963 za sodnika Ustavnega sodišča SRS, 1974 upokojen.

Bil je preds. ZIT Sje in Jsle (1958–66), vodil reorganizacijo društev in področnih zvez inž. in tehnikov na ravni federacije, organiziral zvezni kongres inž. in tehnikov v Lj. (1961), kongres tehniških strokovnjakov (1961) in srečanje občinskih društev inž. in tehnikov (1962). Pod njegovim vodstvom je ZIT Sje priredila 1. in 2. simpozij tehniške besede (1960, 1962). Bil je tudi član CK KPS oz. ZKS, GO Zveze borcev in GO OF oz. SZDL, do smrti preds. oz. častni preds. Skupnosti kor. partizanov (Lj.), od 1981 tudi častni preds., častni član Zveze kmetij. inž. in tehnikov Sje in Jsle, Zveze združenj borcev NOV, častni občan več občin na Štajer. in Kor. Do smrti je ostal povezan s kor. zamejci. Bil je podpreds. Kluba kor. Slov. v Lj., 1981 pobudnik in od tedaj preds. sosveta Gašperjeve bralne značke, 1967–82 preds. uredn. odbora Vestnika kor. partizanov. – Odlikovanja: partiz. spomenica 1941, redovi: bratstva in enotnosti z zlatim vencem (1945), zaslug za narod s srebrnimi žarki (1947), za hrabrost (1951), narodne osvoboditve (1953), republike z zlatim vencem (1974), jsl zastave z lento (1983). Prejel je štev. priznanja, diplome in plakete, mdr. zlati znak OF, Drabosnjakovo priznanje (1985), Petkovo priznanje (1986). Od 1984 je bil član Sveta federacije.

Ž. je veliko pisal predvsem o svojih sodelavcih, borcih, soborcih, o dogodkih iz NOV, razvoju partizanstva na Kor., predvojnem štud. gibanju v Zgbu, o Slov. v Srbiji, boju Cankarjeve čete za Užiško republiko, pohodu prek Romanije in Igmana, povojnem delovanju kor. organizacij. Objavljal je predvsem v Vestniku kor. partizanov, Slov. vestniku, Kor. fužinarju, NRazgl in Komunistu. S sodelavci je ur. mdr.: Koroška pota (1978), K. Prušnik-Gašper, Gamsi na plazu (1974; nem. 1981, shrv 1981), Koroški Slov. v Avstriji včeraj in danes (1984). K nekaterim kor. publikacijam je napisal spremne besede. Dal je pobudo za postavitev več partiz. spominskih znamenj (Topla pod Peco 1975, Obretanovo 1979, Kotmara vas 1980).

Prim.: družin. arhiv žene Andrine (Lj.); arhiv Kmetij. inšt. Sje (DAS); podatki Komisije SRS za odlikovanja (Lj.); arhiv Zveze združenj borcev NOV (Lj.); EJ; SBibl; Bibl: Kor. fužinar 1953, št. 4 (s sliko); F. Adamič, Nova proizvodnja 1974, 218 (s sliko); Delo 1974, št. 293 (s sliko), 1984, št. 293 (s sliko) in 1985, št. 45 (s sliko); Slov. vestnik 1984, št. 51 (s sliko); M. Ribičič, Vestnik kor. partizanov 1984, 151–5; isti, NRazgl 1985, 8; M. Suhodolčan, Bibl NOB in faš. nasilja na Kor., 1985; I. Tratnik, Borec 1985, 45 (s sliko); M. Šturm, Kor. kol 1985, 199–200 (s sliko); – nekrologi 1986: M. Ribičič, Delo št. 257 (s sliko), O. Kastelic, Dnevnik, št. 299, D. Druškovič, NRazgl, 672–3; – M. Suhodolčan, Bibl P. Žaucerja-Matjaža, Vestnik kor. partizanov 1987, 63–154; – Univerza pod Peco, 1988, 7–11 (s sliko); Vestnik kor. partizanov 1989, 66–81. Adč.