Žargi, Rado (1918–1993)

Žargi Rado, infektolog, r. 21. jan. 1918 v Kostanjevici na Krki sodnemu uradniku Jakobu in Alojziji r. Bratina, živi v Ljubljani. I. real. gimn. je obiskoval 1932–9 v Lj., medicino štud. 1939–42 v Lj. in 1943–5 v Padovi. Prom. je bil 1969 v Lj. z dis. Endemični serozni meningitis z neznanim izvorom v Sji (obj. po odlomkih). 1945 je nastopil službo zdravnika pripravnika na Infekcijski kliniki v Lj. 1951 je opravil specializacijo iz infektologije, 1970 je bil imenovan za predstojnika oz. direktorja infekcijske klinike (do 1987) ter za predstojnika katedre za inf. bolezni in epidemiologijo. Na Med. fak. je bil 1966 izvoljen za doc., 1970 za izr. in 1974 za red. prof. za infekcijske bolezni, 1988 upokojen. Izpopolnjeval se je na domačih in tujih klinikah, bil štipendist franc. vlade v Parizu in Lyonu (tu 1957 pridobil naziv Assistant Etranger) ter ital. vlade v Rimu in Neaplju (1978).

Udeležil se je mnogih strok. sestankov in kongresov doma in v tujini (referati so izšli v kongr. zbornikih): Zgb 1963, Bgd 1965, 1983, Vranjska Banja 1965, Portorož 1968, 1983, 1987, Prvi kongres infektologa Jsle, Sarajevo 1971 (Echovirus tip 30 [Enterovirus] uzročnik sporadičnih slučajeva seroznog meningitisa, z M. Mozetičem), Inter. kongres ČSSR, Štrbske Pleso 1971 (Prodromalstadium der Zeckeencephalitis, z. M. Bedjaničem) in Velike Karlovice 1972 (Gramnegativne bakterije kot povzročitelji septičnih stanj, z M. Marolt–Gomišček), Congress of infectious diseases, Praga 1977 (The first cases of autohtone tularemia in Slovenia, z J. Bedernjakom), VII. inter. congress of infectious and parasitic diseases, Varna 1978 (Clinical data and late sequels of the patients with tick-borne meningoencephalitis treated at the clinic for infectious diseases Lj. in the years 1970–5 and 1977, s soavtorji) in štev. drugih. – Je član več strok. organizacij. – Odlikovan je bil z redom dela s srebrnim vencem (1965), dela z zlatim vencem (1979) in zaslug za narod s srebrnimi žarki (1987).

Ukvarja se z infektologijo, s posebnim poudarkom na boleznih osrednjega živčevja, ki se pojavljajo endemično v Sji. Proučeval je tudi vlogo mikroelementov v diagnostiki pri registraciji stopnje bolezni in pri prognozi. Rezultate tega dolgoročnega raziskovanja, ki prinašajo izboljšanje možnosti za spoznavo in napoved pri različnih infekcijskih boleznih, je že uspel uporabiti tudi v praksi. – Poleg rednih pedag. obveznosti na Med. fak. je predaval tudi na podipl. študiju, srednjih med. strok. šolah, na terenu, radiu in televiziji ter bil mentor pri mnogih dis. in mag. 1947–9 je bil sodni izvedenec iz infektologije. Deloval tudi v karantenski komisiji Rep. komiteja za zdravstvo, zlasti dejavno 1972 ob epidemiji koz v Jsli. Tedaj je poleg cepljenja v Sji in organizacije karantenske službe v rep. merilu skrbel za epidemiološko povezavo z Bgdom in pomagal v bolnišnici kozavih bolnikov v Djakovici.

Objavil je nad 80 znanstv.-strok. prispevkov, mdr. v: ZstV (1949: Recidiv ošpic; 1953: Primer leptospiroze Australis, Atipična virusna pneumonija, Epidemija škrlatinke 1949–52; 1957: Naše izkušnje v diagnostiki in terapiji tuberkuloznega meningitisa; 1958: Klinični pogledi na epidemiologijo poliomielitisa v l. 1956 v Sji; 1964: K problematiki virusnega hepatitisa, Kakšen pomen ima določanje glukuronske kisline v serumu v diferencialni diagnostiki hepatitisa; 1970: Serozni meningitis in analiza likvorja), Ärztl Fortbil (1967: Unsere Erfahrungen mit Corticosteroiden in der Therapie der Hepatitis), Tavčarjevih dnevih (1970: Importacije tropskih in drugih redkejših bolezni), Med Razgl (1973: Iz zapiskov iz časa epidemije črnih koz v Jsli l. 1972; 1977: Osnovne smernice antimikrobne terapije; 1984, supl. 8: Slov. terminologija na področju infektologije, z A. Radšel–Medvešček).

Prim.: osebni podatki; podatki Komisije SRS za odlikovanja (Lj.); ULj, II, III/2; Obj. Univ. v Lj. 1963, št. 33, 228–30. – Slika: arhiv SBL. Bögel