Žakelj, Anton (1816–1868)

Žakelj Anton, psevd. Rodoljub Ledinski, pesnik in zapisovalec ljudskih pesmi, r. 14. okt. 1816 v Ledinah nad Idrijo kmetu Urbanu in Ani r. Ažbè (iz družine v Dolenčicah v Poljanski dolini, v kateri se je pozneje rodil slikar Anton Ažbè), u. 26. apr. 1868 v Velikem Trnu nad Leskovcem (grob uničen ok. 1885, ko so gradili novo cerkev sv. Duha). Osn. šolo je obiskoval v Idriji, gimn. 1829/30 (1. razred.) v Lj., 1830–3 v Karlovcu in 1833–5 (5.–6. razr.) v Novem mestu. Kje je bil v šol. l. 1835–6, ni znano. V Lj. je študiral 1836/7–1837/8 filoz. na liceju in teologijo 1838–42 (ord. 1842).

Najprej je bil beneficiat in domači učitelj na gradu barona Alojza Gusiča v Gradcu pri Črnomlju, nato kaplan, večkrat premeščan: od 1845 v Ribnici, od 1848 pri Fari na Blokah (vzel k sebi mater, ki je u. 5. jan. 1850, stara 70 let), od 1850 v Dobrniču, od 1853 v Mirni Peči, od 1857 v Poljanah nad Škofjo Loko (opozorila, da bo odstranjen iz duš. pastirstva, če se ne bo ogibal gostiln, ni upošteval), od 1861 v Sv. Križu (zdaj Podbočje pri Kostanjevici), od 1864 v Sostrem in od 1866 v Velikem Trnu.

Bil je zelo načitan in jezikovno izobražen (poleg jezikov iz šole je obvladal še franc., it. in nekatere slovanske jezike), po značaju dobrodušen, a nemiren, po Marnu (XVII, 42, 53) »Prešeren-duhoven« (zavrnitev: Grafenauer II, 185). Že od karlovških let je bil usmerjen v ilirsko jezikovno in kulturno gibanje, si dopisoval s S. Vrazom (prim. I. Prijatelj, ČZN 1910, 294, 298–301, 381–2), bil zelo aktiven član Čitavnega zbora v semenišču (predvsem naročal in propagiral ilirski tisk). Apr. 1841 se je tudi osebno seznanil z Vrazom in rus. slavistom I. I. Sreznjevskim, ki sta obiskala lj. bogoslovce, ko sta potovala na Kor. in v Rezijo.

V 2. letniku liceja je napisal pesem ob godu svojega prof.: Gospodu Janezu K. Kersniku (24. jun. 1838, poseben tisk; prim. A. Pirjevec, SJ 1941, 172). V 2. letniku bogoslovja je bil Metelkov učenec in gotovo dobil tudi od njega pesniške pobude. Širši javnosti se je predstavil v Carn. z lirsko pesmijo Slavulj in roža (1841/2, 1; skupaj z nem. prevodom: Nachtigall und Rose); v njej po Prešernovem zgledu opeva pomembnost pesniškega poklica; tu je prvič uporabil psevd. Rodoljub Ledinski in ga obdržal vse življenje. Večino pesmi je obj. v N. Lirske so: Pesem v setvi (1844, 57), Zaničevavcam pevcov (1845, 153), Pepelnična (1846, 33), Enako naključje (1855, 384), Opravljivcu (1855, 328; zanimiv primer repatega soneta), Sonet (1855, 408; Komur še véra …), Ob vôdi (1856, 310), Sonet (1856, 358; Ljubezni Bog …), Tolažba (1856, 322). Lirski sta tudi razmišljujoča pesem Človečji sléd (Koledarček slovenski … za 1856) in priložnostna hvalnica Pesem o blagoslovljênji nóviga vélikega altarja sv. Lavrencija na Raki (ZD 1867, 199). Manj je pripovednih (vse v N): Udovec (1855, 308; trivialna burleska po zgledu ribniških šaljivk), Živa roža (1855, 392; v njej mrgoli čudnih besed, mdr.: verh slapadi, jasnica, jerin, šepot, varún, vertún, razsaj, objotno srce), Angel in déte (1858, 198). Veliko pesmi je za N prevedel ali prepesnil: Razne pota (1845, 121; svoboden prevod pesmi J. P. Hebla Der Wegweiser, napisana v aleman. narečju; prim. K. Štrekelj, DS 1901, 438–40), Vdova siroti (1846, 81; svobodna prepesnitev po M. Delarju), Prokletje (1852, 165; avtor ruski pesnik E. T. Rozen), A. Grün, Cvetje in petje (1855, 344), Misli in žêlja (1855, 324; prevod iz Puškina), Vilkôvo (1856, 262, 266, 270); prepesnitev daljše pesnitve romantika F. Gaudyja Des Sapiecha Rache, česar pa Ž. pri objavi ni navedel; T. S. Grabowski jo je pomotoma imel za Ž-jevo izvirno stvaritev in je o njej objavil študijo Słowiénski poemat na tle polskiem (Krakov 1913; prim. J. Šlebinger, LZ 1913, 344–5).

Večina njegove poezije ni bila obj.; na očitek F. Levca (LZ 1884, 250), da so Ž-evo zapuščino sežgali, je odgovoril J. Marn (Jezičnik XXIV, 90), da se je ohranila. Do obljubljene objave ni prišlo, zapuščina pa je prešla od Marna k A. Kalanu in končno s pomočjo V. Steske v ŠkALj. Iz nje je A. Slodnjak uvrstil v Gspanov Cvetnik (II, 1979) pesmi: Sonet (Sem vajen bil …), Triglav, Sonet (»In vino veritas!«), Blegaš, Poletna noč, Misli in Sršen. V spremni besedi (417–9) Slodnjak pripominja: »Ostanki njeg. zapuščine, iz katerih je V. Steska izbral tekstov za celo knjigo (okrog 70 pesmi), ki pa kljub dvakratnemu poizkusu ni izšla, pričajo, da bi bil mogel Ž. obogatiti naše slovstvo. Kar je v ŠkALj njeg. tekstov, nas najbolj vznemirjajo fragmenti dveh sonetnih vencev, več izpovednih in domoljubnih sonetov, poizkus ironične avtobiografije v verzih Življenjepis učenega kosa, pesmi o naravnih pojavih (Blegoš, V Bledu, Poletna noč), humoristična verzificirana pripoved Le mimo! in pripovedno ali aforistično zaokroženi epigrami.« – Zanimivost v zapuščini je pripovedna pesem Rokovnjača oz. Matijon in Kljukec (tedaj sloveča rokovnjača), žal je ohranjenih le začetnih 22 verzov, ni pa tam Ž-evega epigrama na A. Grüna kot zatiralca slov. podložnikov, ki ga je ohranil F. Levec (S. Rutar, NUK, Ms 395, 281). – Ž. je v poeziji precej uspešen, kadar v duhu ljudske in Prešernove pesmi poje v preprostem jeziku, v izvirni misli in pristnem čustvu. Verjetno je prvi rabil pesn. obliko ritornelov in kancon. Zapolnil je pesn. vrzel 1854–8, nekako med prvim in drugim Janežičevim SG.

Tudi za pisanje proze je imel velike načrte, saj je s prvega službenega mesta 5. sept. 1843 pisal Kastelcu, naj mu nujno posodi iz lic. biblioteke avtobiogr. S. Pellica Le mie prigioni in Manzonijev roman I promessi sposi, da se bo iz njiju učil pisati prozo, a obj. je le zgodbo Pobratimstvo (N 1856, 277, 281–2), ki mu jo je povedal nekdo v Karlovcu in temelji na resničnem dogodku iz leta 1838 blizu Srebrnika v Bosni. Priredil je orient. pravljico Kralj in možaka poštenjaka (Cvetnik, 1865; prevod izvirnika Tai und Scherik oder Vertrauen und Freude je našel v antologiji Palmblätter, ki sta jo 1787–1800 izd. J. G. Herder in A. J. Liebeskind; prim. V. Steska, S 1892, št. 217).

Najpomembnejši je Ž. kot zapisovalec ljudskih pesmi, zlasti tistih, ki mu jih je zapela mati Ana. Domnevati je mogoče, da je bilo najmanj 7 zv. zapisov. Ohranjen je le eden: Naródne krájnske pesmi (zapisane v Doleh, 26. avg. 1838; zv. ima oznako Th. G.; NUK, inv. št. 5/52); vsebuje pesmi: Zvesta deklica, Marija na svetih Vošárjih, Marija z Jelenta, Zidar v Ljubnim, Mlada Mojca (Škofjeloški razgledi 1956, 209), Cigàn in Alenčica, Nežica in Fántovska. Zvezek Naródne krájnske pesmi ino balade (zapisane v Ledinah, 3. sept. 1838; zv. ima oznako Th. C) je bil shranjen v nekdanjem lj. Marijanišču, a zdaj ni v evidenci. V njem je bil mdr. prvotni zapis Mlade Bréde (obj. ga je J. Šilc v DS 1913, 278–9; s spremno besedo); drugo redakcijo je Ž. pripravil 1841 za zbornik nar. blaga Pamjatniki i obrazcy narodnago jazyka i slovesnosti … (Petrograd, I–IV, 1852–6, ur. I. I. Sreznjevski), tretji zapis je obj. v KČ 1848 (skupaj z ljubezenskimi Zvésta déklica, Nuna Uršica in Mlada Zôra; vse brez podpisa), četrtega pa v Koledarčku slovenskem … za 1856. – Po tedanji navadi je Ž. ljudske pesmi »olikal«, razširil in jim celo spremenil ritem. Tipičen primer je prav Mlada Breda, ki ima v 1. zapisu 143 verzov, v 2. redakciji 166, v 3. že 180, v 4. pa kar 235. Varianta v KČ oz. njen ponatis v SNP je prevedena v nemšč. (A. Grün, N 1853, 21–2, 25–6, 29–30, vzporedno v slov.; L. Pesjak, Slavische Blätter, Dunaj, 1865, 473–9) in rušč. (neki B. B. oz. V. V. iz Saratova, Russkaja beseda, Moskva, 1857, 147 sl.). Podobno »olikani« je Ž. obj. še ljubez. pesmi Minica (N 1856, 250) in Ribičeva ljubica (N 1858, 190). V rkp pa je ostala Čudna rožica.

Prim.: r. matice, pisma in osebni dokumenti (ž. u. Ledine); zapuščina (NUK in ŠkALj); V. Steska: rkp Ž-eve biografije, prepis pesmi in sliki r. hiše (DAS, Priv. A IV); Status animarum (arhiv ž. Zavratec); Album academicorum (NUK, Ms 654); Bibl JLZ; Glaser III, 72–3; Grafenauer II, 184–9; Zssl II; Marn XVII, 42–54; SNP I, 164–8, 180–2, 291, 321; II, 168; N 1868, 145; F. Petrè, Poizkus ilirizma pri Slovencih, 1939; R. Nahtigal, SJ 1940, 28–44; J. Dolenc, Loški razgledi 1956, 205–16; Slovenska književnost, 1982. - Spominska plošča na r. hiši (od 1953). Dolenc