Žakelj, Anton (1816–1868)

Žakelj Anton, psevd. Rodoljub Ledinski, pesnik in zapisovalec ljudskih pesmi, r. 14. okt. 1816 v Ledinah nad Idrijo kmetu Urbanu in Ani r. Ažbè (iz družine v Dolenčicah v Poljanski dolini, v kateri se je pozneje rodil slikar Anton Ažbè), u. 26. apr. 1868 v Velikem Trnu nad Leskovcem (grob uničen ok. 1885, ko so gradili novo cerkev sv. Duha). Osn. šolo je obiskoval v Idriji, gimn. 1829/30 (1. razred.) v Lj., 1830–3 v Karlovcu in 1833–5 (5.–6. razr.) v Novem mestu. Kje je bil v šol. l. 1835–6, ni znano. V Lj. je študiral 1836/7–1837/8 filoz. na liceju in teologijo 1838–42 (ord. 1842).

Najprej je bil beneficiat in domači učitelj na gradu barona Alojza Gusiča v Gradcu pri Črnomlju, nato kaplan, večkrat premeščan: od 1845 v Ribnici, od 1848 pri Fari na Blokah (vzel k sebi mater, ki je u. 5. jan. 1850, stara 70 let), od 1850 v Dobrniču, od 1853 v Mirni Peči, od 1857 v Poljanah nad Škofjo Loko (opozorila, da bo odstranjen iz duš. pastirstva, če se ne bo ogibal gostiln, ni upošteval), od 1861 v Sv. Križu (zdaj Podbočje pri Kostanjevici), od 1864 v Sostrem in od 1866 v Velikem Trnu.

Bil je zelo načitan in jezikovno izobražen (poleg jezikov iz šole je obvladal še franc., it. in nekatere slovanske jezike), po značaju dobrodušen, a nemiren, po Marnu (XVII, 42, 53) »Prešeren-duhoven« (zavrnitev: Grafenauer II, 185). Že od karlovških let je bil usmerjen v ilirsko jezikovno in kulturno gibanje, si dopisoval s S. Vrazom (prim. I. Prijatelj, ČZN 1910, 294, 298–301, 381–2), bil zelo aktiven član Čitavnega zbora v semenišču (predvsem naročal in propagiral ilirski tisk). Apr. 1841 se je tudi osebno seznanil z Vrazom in rus. slavistom I. I. Sreznjevskim, ki sta obiskala lj. bogoslovce, ko sta potovala na Kor. in v Rezijo.

V 2. letniku liceja je napisal pesem ob godu svojega prof.: Gospodu Janezu K. Kersniku (24. jun. 1838, poseben tisk; prim. A. Pirjevec, SJ 1941, 172). V 2. letniku bogoslovja je bil Metelkov učenec in gotovo dobil tudi od njega pesniške pobude. Širši javnosti se je predstavil v Carn. z lirsko pesmijo Slavulj in roža (1841/2, 1; skupaj z nem. prevodom: Nachtigall und Rose); v njej po Prešernovem zgledu opeva pomembnost pesniškega poklica; tu je prvič uporabil psevd. Rodoljub Ledinski in ga obdržal vse življenje. Večino pesmi je obj. v N. Lirske so: Pesem v setvi (1844, 57), Zaničevavcam pevcov (1845, 153), Pepelnična (1846, 33), Enako naključje (1855, 384), Opravljivcu (1855, 328; zanimiv primer repatega soneta), Sonet (1855, 408; Komur še véra …), Ob vôdi (1856, 310), Sonet (1856, 358; Ljubezni Bog …), Tolažba (1856, 322). Lirski sta tudi razmišljujoča pesem Človečji sléd (Koledarček slovenski … za 1856) in priložnostna hvalnica Pesem o blagoslovljênji nóviga vélikega altarja sv. Lavrencija na Raki (ZD 1867, 199). Manj je pripovednih (vse v N): Udovec (1855, 308; trivialna burleska po zgledu ribniških šaljivk), Živa roža (1855, 392; v njej mrgoli čudnih besed, mdr.: verh slapadi, jasnica, jerin, šepot, varún, vertún, razsaj, objotno srce), Angel in déte (1858, 198). Veliko pesmi je za N prevedel ali prepesnil: Razne pota (1845, 121; svoboden prevod pesmi J. P. Hebla Der Wegweiser, napisana v aleman. narečju; prim. K. Štrekelj, DS 1901, 438–40), Vdova siroti (1846, 81; svobodna prepesnitev po M. Delarju), Prokletje (1852, 165; avtor ruski pesnik E. T. Rozen), A. Grün, Cvetje in petje (1855, 344), Misli in žêlja (1855, 324; prevod iz Puškina), Vilkôvo (1856, 262, 266, 270); prepesnitev daljše pesnitve romantika F. Gaudyja Des Sapiecha Rache, česar pa Ž. pri objavi ni navedel; T. S. Grabowski jo je pomotoma imel za Ž-jevo izvirno stvaritev in je o njej objavil študijo Słowiénski poemat na tle polskiem (Krakov 1913; prim. J. Šlebinger, LZ 1913, 344–5).

Večina njegove poezije ni bila obj.; na očitek F. Levca (LZ 1884, 250), da so Ž-evo zapuščino sežgali, je odgovoril J. Marn (Jezičnik XXIV, 90), da se je ohranila. Do obljubljene objave ni prišlo, zapuščina pa je prešla od Marna k A. Kalanu in končno s pomočjo V. Steske v ŠkALj. Iz nje je A. Slodnjak uvrstil v Gspanov Cvetnik (II, 1979) pesmi: Sonet (Sem vajen bil …), Triglav, Sonet (»In vino veritas!«), Blegaš, Poletna noč, Misli in Sršen. V spremni besedi (417–9) Slodnjak pripominja: »Ostanki njeg. zapuščine, iz katerih je V. Steska izbral tekstov za celo knjigo (okrog 70 pesmi), ki pa kljub dvakratnemu poizkusu ni izšla, pričajo, da bi bil mogel Ž. obogatiti naše slovstvo. Kar je v ŠkALj njeg. tekstov, nas najbolj vznemirjajo fragmenti dveh sonetnih vencev, več izpovednih in domoljubnih sonetov, poizkus ironične avtobiografije v verzih Življenjepis učenega kosa, pesmi o naravnih pojavih (Blegoš, V Bledu, Poletna noč), humoristična verzificirana pripoved Le mimo! in pripovedno ali aforistično zaokroženi epigrami.« – Zanimivost v zapuščini je pripovedna pesem Rokovnjača oz. Matijon in Kljukec (tedaj sloveča rokovnjača), žal je ohranjenih le začetnih 22 verzov, ni pa tam Ž-evega epigrama na A. Grüna kot zatiralca slov. podložnikov, ki ga je ohranil F. Levec (S. Rutar, NUK, Ms 395, 281). – Ž. je v poeziji precej uspešen, kadar v duhu ljudske in Prešernove pesmi poje v preprostem jeziku, v izvirni misli in pristnem čustvu. Verjetno je prvi rabil pesn. obliko ritornelov in kancon. Zapolnil je pesn. vrzel 1854–8, nekako med prvim in drugim Janežičevim SG.

Tudi za pisanje proze je imel velike načrte, saj je s prvega službenega mesta 5. sept. 1843 pisal Kastelcu, naj mu nujno posodi iz lic. biblioteke avtobiogr. S. Pellica Le mie prigioni in Manzonijev roman I promessi sposi, da se bo iz njiju učil pisati prozo, a obj. je le zgodbo Pobratimstvo (N 1856, 277, 281–2), ki mu jo je povedal nekdo v Karlovcu in temelji na resničnem dogodku iz leta 1838 blizu Srebrnika v Bosni. Priredil je orient. pravljico Kralj in možaka poštenjaka (Cvetnik, 1865; prevod izvirnika Tai und Scherik oder Vertrauen und Freude je našel v antologiji Palmblätter, ki sta jo 1787–1800 izd. J. G. Herder in A. J. Liebeskind; prim. V. Steska, S 1892, št. 217).

Najpomembnejši je Ž. kot zapisovalec ljudskih pesmi, zlasti tistih, ki mu jih je zapela mati Ana. Domnevati je mogoče, da je bilo najmanj 7 zv. zapisov. Ohranjen je le eden: Naródne krájnske pesmi (zapisane v Doleh, 26. avg. 1838; zv. ima oznako Th. G.; NUK, inv. št. 5/52); vsebuje pesmi: Zvesta deklica, Marija na svetih Vošárjih, Marija z Jelenta, Zidar v Ljubnim, Mlada Mojca (Škofjeloški razgledi 1956, 209), Cigàn in Alenčica, Nežica in Fántovska. Zvezek Naródne krájnske pesmi ino balade (zapisane v Ledinah, 3. sept. 1838; zv. ima oznako Th. C) je bil shranjen v nekdanjem lj. Marijanišču, a zdaj ni v evidenci. V njem je bil mdr. prvotni zapis Mlade Bréde (obj. ga je J. Šilc v DS 1913, 278–9; s spremno besedo); drugo redakcijo je Ž. pripravil 1841 za zbornik nar. blaga Pamjatniki i obrazcy narodnago jazyka i slovesnosti … (Petrograd, I–IV, 1852–6, ur. I. I. Sreznjevski), tretji zapis je obj. v KČ 1848 (skupaj z ljubezenskimi Zvésta déklica, Nuna Uršica in Mlada Zôra; vse brez podpisa), četrtega pa v Koledarčku slovenskem … za 1856. – Po tedanji navadi je Ž. ljudske pesmi »olikal«, razširil in jim celo spremenil ritem. Tipičen primer je prav Mlada Breda, ki ima v 1. zapisu 143 verzov, v 2. redakciji 166, v 3. že 180, v 4. pa kar 235. Varianta v KČ oz. njen ponatis v SNP je prevedena v nemšč. (A. Grün, N 1853, 21–2, 25–6, 29–30, vzporedno v slov.; L. Pesjak, Slavische Blätter, Dunaj, 1865, 473–9) in rušč. (neki B. B. oz. V. V. iz Saratova, Russkaja beseda, Moskva, 1857, 147 sl.). Podobno »olikani« je Ž. obj. še ljubez. pesmi Minica (N 1856, 250) in Ribičeva ljubica (N 1858, 190). V rkp pa je ostala Čudna rožica.

Prim.: r. matice, pisma in osebni dokumenti (ž. u. Ledine); zapuščina (NUK in ŠkALj); V. Steska: rkp Ž-eve biografije, prepis pesmi in sliki r. hiše (DAS, Priv. A IV); Status animarum (arhiv ž. Zavratec); Album academicorum (NUK, Ms 654); Bibl JLZ; Glaser III, 72–3; Grafenauer II, 184–9; Zssl II; Marn XVII, 42–54; SNP I, 164–8, 180–2, 291, 321; II, 168; N 1868, 145; F. Petrè, Poizkus ilirizma pri Slovencih, 1939; R. Nahtigal, SJ 1940, 28–44; J. Dolenc, Loški razgledi 1956, 205–16; Slovenska književnost, 1982. - Spominska plošča na r. hiši (od 1953). Dolenc

ŽAKELJ Anton (Rodoljub Ledinski), pesnik in zapisovalec ljud. pesmi, r. 14. okt. 1816 v Ledinah pri Idriji, u. 26. apr. 1868 v Velikem Trnu nad Leskovcem. Oče Urban, posestnik, mati Ana Ažbe. Noben njegov potret ni znan, njegov grob je bil uničen ob gradnji nove cerkve sv. Duha. Normalko je obiskoval v Idriji, 1. razr. gimn. v Lj. 1829/30, nato nekaj let gimn. v Karlovcu, 5. in 6. razr. v Novem mestu, licej 1836–38 in bogoslovje 1838–42 v Lj. Ordiniran 6. avg. 1842, postal je beneficiat in domači učitelj na gradu barona Gusiča v Gradcu pri Črnomlju do 1845, nato kaplan v Ribnici do 1848, ko je bil prestavljen na Bloke. Tu je vzel k sebi bolno mater, ki je u. 5. jan. 1850, stara 70 let. Tega leta je bil premeščen v Dobrnič, 1853 pa v Mirno Peč; 1857 je dobil dekret za Poljane nad Škofjo Loko z opozorilom, da bo odstranjen iz žup. pastirstva, če se ne bo ogibal gostiln. Ker se je kljub temu veliko zadrževal v gostilni, so ga 1861 spet prestavili k Sv. Križu pri Kostanjevici, nato 1864 v Sostro, zadnja postaja je bil 1866 Veliki Trn pri Leskovcu. Bil je zelo načitan in jezikovno izobražen, poleg jezikov iz šole je obvladal še franc., it. in slovan. jezike. Po značaju je bil dobrodušen, a nemiren, po Marnu »Prešeren v duhovskem oblačilu«. – Ž. je bil od karlovških let usmerjen v ilirsko jezikovno in kult. gibanje in si z Vrazom dopisoval od 1838 do konca študija. Bil je zelo aktiven član čitalnega zbora v semenišču, ki je predvsem naročal in propagiral ilirski tisk. Apr. 1841 se je tudi osebno seznanil z Vrazom in Sreznjevskim, ki sta spotoma (namenjena na Koroško in v Rezijo) obiskala lj. bogoslovce. – V 2. letn. liceja je napisal pesem ob godu prof. Janeza Kersnika, ki je izšla kot poseben tisk 24. jun. 1838 (A. Pirjevec, SJ IV, 1941, 172). V 2. letn. bogoslovja je bil Metelkov učenec in je gotovo dobil tudi od njega pesniške pobude. V Carn. 1842, 1 je objavil pesem Slavulj in roža, po Prešernovem zgledu pa obenem tudi nem. prevod; tu je prvič uporabil psevd. Rodoljub Ledinsiki, ki ga je obdržal vse življenje. Nato je 15 let objavljal v Bleiweisovih Novicah: Pesem o setvi (1844, 57); Razne pota (1845, 121) je svoboden prevod pesmi J. P. Hebla Der Wegweiser v nem. alemanskem narečju (Štrekelj, DS 1901, 438–40); Zaničevavcam pevcov (153); Pepelnična (1846, 33); Vdova siroti (81) je svobodna prepesnitev po M. Delarju; Prokletje (1852, 165) je prevod pesmi ruskega pesnika E. Th. Rozena; Vdovec (1855, 308) je nastal po ribniških žaljivkah; Misli in želja (324) je prevod iz Puškina; Opravljivcu (328) je zanimiv primer repatega soneta (sonetto con la coda); Cvetje in petje (344) je prevod nem. pesmi A. Grüna; Enako naključje (344); Živa roža (392), v kateri mrgoli čudnih besed: verh slapadi, jasnica, jerin, šepot, varun, vertun, razsaj, objotno srce; Sonet (Komur že vera...) (402); Vilkovo (1856, 262, 266, 270), ki je prepesnitev daljše pesnitve nem. romantika Franza Gaudyja Des Sapiecha Rache, kar Ž. ni navedel in je zavedel S. T. Grabowskega, da jo je štel kot Ž-evo izvirno stvaritev in objavil o njej študijo 1913 (J. Šilc, LZ 1913, 334); Ob vodi (310); Tolažba (322); Sonet (Ljubezni Bog...) (358); Angel in dete (1858, 198). V Bleiweisovem Koledarčku za leto 1856 je obj. Človečji sled (ponatis v Janežičevem Cvetniku). Zadnja Ž-eva objava je Pesem o blagoslovljenji nóviga vélikega altarja sv. Lavrencija na Raki (ZD 1867, 199). – Večina Ž-eve poezije pa ni bila objavljena. Na Wiesthalerjev očitek (LZ 1884, 250), da so Ž-evo zapuščino zažgali, je odgovoril Marn (Jezičnik XXIV, 90), da se je ohranila; do obljubljene objave ni prišlo, ampak je zapuščina od Marna prešla v roke A. Kalana in končno preko V. Steske v ŠkALj. Iz nje je objavil Anton Slodnjak v Gspanovem Cvetniku 2, 1979, 217–20: Sonet (Sem vajen bil..), Triglav, Sonet (In vino Veritas...), Blegaš, Poletna noč, Misli, Sršen. V spremni besedi k tem objavam S. pripominja: »Ostanki njegove zapuščine, iz katerih je Viktor Steska izbral tekstov za celo knjigo (73 pesmi), ki pa kljub dvakratnemu poizkusu ni izšla, pričajo, da bi bil Ž. mogel obogatiti naše slovstvo. Kar je v Nadškofijskem arhivu njegovih tekstov, nas najbolj vznemirijo fragmenti dveh sonetnih vencev, več izpovednih in domoljubnih sonetov, poizkus ironične avtobiografije v verzih Življenjepis učenega kosa, pesmi o naravnih pojavih (Blegoš, Bled, Poletna noč), humoristična verzificirana pripoved Le mimo! in pripovedno ali aforistično zaokroženi epigrami.« – Zanimivost v njegovi zapuščini je pripov. pesem Rokovnjača oz. Matijon in Kljukec (tedaj sloveča rokovnjača), žal je ohranjenih le začetnih 22 verzov. V zap. ni Ž-evega epigrama, ki je naperjen proti A. Grünu zatiralcu njegovih slov. podložnikov in ga je ohranil Levec (S. Rutar, NUK Ms. 395, 281). – Ž. je v poeziji precej uspešen, kadar v duhu ljudske in Prešernove pesmi poje v preprostem jeziku, v izvirni misli in pristnem čustvu. Verjetno je prvi rabil pesn. obliko ritornelov in kancon. Zapolnil je vrzel med prvim in drugim Janežičevim SG. – Tudi za pisanje proze je imel velike načrte, saj je s prvega služb. mesta 5. sept. 1843 pisal Kastelcu, naj mu nujno posodi iz lic. biblioteke Pellicove Le mie prigioni in Manzonijeve I promessi sposi, da se bo iz njiju učil pisanja proze. A objavil je le zgodbo Pobratimstvo (N 1856, 277, 281), ki mu jo je povedal neki bosanski rojak v Karlovcu in temelji na resničnem dogodki iz 1838 blizu Srebrnika v Bosni. Priredil je orient. pravljico Kralj in možaka poštenjaka (Janežičev Cvetnik 1865, 156). Izvirnik Tai und Scherik der Vertrauen und Freude je našel v zbirki Palmblätter, ki sta jo izdajala 1787–1800 Herder in Liebeskind (V. Steska, Slovenec 1892). - Najpomembnejši je Ž. kot zapisovalec ljudskih pesmi, zlasti tistih, ki mu jih je zapela njegova mati Ana Ažbe iz znane družine Ažbetovih v Dolenčicah v Poljanski dolini, ki je dala kasneje znanega slikarja Antona (gl. čl.). V Vrhovnikovi zap. v NUK je zvezek z oznako Th. G. in napisom: Naródne krájnske pesmi. Zapisane v Doleh 26. velkiga serpana 1838. Ant. Žakelj. (Zvesta deklica, Marija na svetih Vošarjih, Marija z Jelenta, Zidar v Ljubnim, Mlada Mojca, Gigan in Alenčica, Nežica, Fantovska). Še en zvezek z oznako Th. G. je bil v nekdanjem Marijanišču, iz katerega je J. Šilc v DS 1913 obj. prvotni zapis Mlade Brede. Kaže, da je teh zvezkov z zapisi ljud. pesmi bilo najmanj 7. - V 5. zv. KČ 1848 je Ž. objavil brez podpisa ljud. pesmi Zvesta deklica, Nuna Uršiča, Mlada Zora in Mlada Breda. Po tedanji navadi (prim. Prešeren: Lepa Vida) je pesmi »olikal«, razširil in celo spremenil ritem. Tipičen primer je balada Mlada Breda, ki šteje v 1. zapisu 3. sept. 1838 143 verzov, redakcija za Sreznjevskega 1841 ima 166 v., za Čbelico že 180 v., a v Bleiweisovem Koledarčku za leto 1856 jo je raztegnil na 235 vrstic. A. Grün jo je iz KČ prev. v nem. jezik in Bleiweis jo je s prevodom vred ponatisnil v N 1853. V nemšč. jo je prev. tudi Luiza Pesjakova (Slawische Blätter 1865). Sreznjevski jo je obj. v zborniku petrogr. akademije Pamjatniki 1852–56. Neki B. B. iz Saratova jo je prev. v rušč. in obj. v časniku Russkaja Beseda 31. jan. 1857 (Nahtigal, SJ IV). – Podobno »olikani« je Ž. objavil še ljud. pesmi Minica (N 1856, 250) in Ribičeva ljubica (N 1858, 190), Čudna rožica pa je ostala v rkp.

Prim.: Župn. arh. Ledine (pisma in listine); župn. arh. Zavratec (Status animarum); ŠkALj (Ž-eva zapuščina); AS Priv. A IV (V. Steska tipkopis Ž-eve biografije, 36 str., prepis Ž-evih pesmi in 2 fotogr. Ž-eve roj. hiše); N 1868, 145; Album academicorum, NUK Ms 654; Ž-ev rkp. NUK 5/52, Ms 796; J. Marn, Jezičnik XVII, 42–54; K. Glaser III, 72–73; K. Štrekelj, SNP I, št. 103, 114, 234, 275; II, 1354; DS 1900, 438–40; I. Prijatelj, ČZN VII, 1910, 298–301, 381; I. Grafenauer, Zgod. slov. slovstva II, 184–89; J. Šilc, DS 1913, 278–79; S. T. Grabowski, Slow. poemat na tle Polskiem, Krakow 1913, 66; J. Šlebinger, LZ 1913, 334–35; F. Petrè: Poizkus ilir. na Slov., 1939, 155; R. Nahtigal, SJ III, 1940, 28–44; J. Dolenc, A. Ž., dipl. naloga na FF, 1956, str. 44, rkp. (odlomek obj. Loški razgledi III, 1956, 205–16); L. Legiša, ZSS II, 1959, 168, 173; A. Gspan, Cvetnik 2, 217–20, opombe A. Slodnjaka 417–22; SBL IV, 930–32.

Dolenc