Žagar, Bogdan (1901–1972)

Žagar Bogdan, gozdar, r. 31. marca 1901 v Klancu pri Kozini učitelju Mihaelu in Frančiški r. Brus (Wrus), u. 15. dec. 1972 v Ljubljani. V Idriji je 1912–7 in 1918–20 obiskoval realko, vmes vojaško šolo v Pragi. Ital. oblasti so 1920 očeta odpustile iz službe, družina se je preselila v Brežice. Ž. je štud. gozdarstvo v Zgbu in 1924 dipl.; 1927 je v Bgdu opravil drž. izpit za samostojno vodstvo gozd. gospodarstva. 1925–36 je bil okrajni gozd. referent v Crikvenici, 1936–9 pomočnik upravitelja pri Drž. gozdni upravi v Boh. Bistrici, 1939–44 referent na gozd. odseku banske uprave v Lj. Od 1941 je sodeloval z OF, bil marca 1944 zaprt, avgusta odpeljan v Dachau, od tam v Allach, jun. 1945 se je vrnil v Lj. Do 1953 je delal v Min. za gozdarstvo LRS idr. na vodilnih mestih. Konec 1953 je bil imenovan za direktorja Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo (IGLIS) in ga vodil do upok. 1966. – Na gozd. odd. FAGV je bil od 1955 hon. predavatelj in od 1958 hon. izr. prof. za predmet organizacija gozdnega in lesnega gospodarstva. 1951 je organiziral strok. izpite za starejše gozd. inž. in tehnike in jih kot preds. komisije vodil do upokojitve. Akt. je sodeloval na strok. srečanjih, proučeval organ. gozdarstva in sodelovanje med gozd. raziskovalnimi zavodi v Švici, Avstriji, Nemčiji in Italiji. Sodeloval je v več telesih Gozd. zveze Sje in Jsle ter pri izvedbi nacionalizacije lesnoindustr. podjetij. – Odlikovanja: partiz. spomenica 1941, red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in dela z zlatim vencem (1965); zaslužni član ZIT gozdarstva in lesarstva.

Med obema vojnama in po osvoboditvi si je prizadeval predvsem za gojitev, gospodarjenje in varstvo gozdov, zlasti pred požari na Krasu. O tem in o urejanju zasebnih gozdov, o razisk. delu v gozdarstvu, mehanizaciji in racionalizaciji v gozdarstvu ter o izobraževanju gozdarjev je pisal v časopise, mdr.: GozdV (1948: O gozdnih požarih; 1952: O snežnih plazovih v LRS; 1957: Raziskovalno delo v gozdarstvu in lesnem gospodarstvu; 1960: Borba proti gozdnim požarom), Ekonom. revija (1951: Kako je z našim gozdnim gospodarstvom), NRazgl (1954: Nekaj problemov iz gozdnega in lesnega gospodarstva), Les (1956: IGLIS v lastni stavbi; 1961: Smernice za uspešnejše znanstvenorazisk. delo v lesnoindustr. dejavnosti), SocKiG (1962: O strokovni izobrazbi uslužbencev gozdar. stroke, Pomen gozdov pri prostorni ureditvi naše pokrajine; 1963: Pogled na gozdno razisk. delo v letu 1962). S soavtorji je napisal knjigo Gozd na krasu Slov. Primorja (1963).

Ž. je bil priznan in upoštevan strokovnjak. Pod njegovim vodstvom se je IGLIS uveljavil v Jsli in tujini. Skrbel je za tesno povezanost inšt. z Biot. fak. ter z gozdnogospodar. in lesar. delovnimi organizacijami. Posebej je zaslužen za izgradnjo Gozdar. inšt. v Lj. in za organizacijo razisk. dela v gozdarstvu. Od ust. Tehn. muzeja se je zavzemal za ohranitev dediščine, ureditev muzejskih zbirk in arhivov gozdarske, lesarske in lovske stroke.

- Prim.: osebni podatki; m. matice (Mat. urad mesta Lj.); arhiv IGLIS in Biot. fak. (Lj.); Objave Univ. v Lj., 1958, št. 13, 47–50; 1959, št. 18, 85–8; K. Kobe–Arzenšek, GozdV 1971, 277–8 (s sliko); M. C(igler), GozdV 1973, 23–4; Šumar. enc., Zgb 1987². Adč.

ŽAGAR Bogdan, gozdar, r. 31. mar. 1901 na Klancu pri Kozini, u. 15. dec. 1972 v Lj. Oče Mihael, učitelj, mati Frančiška Brus. Osn. š. je obiskoval v roj. kraju in v Kozini, nato realko v Idriji (1912–17, 1918–20), vmes pa vojaško š. v Pragi. Ko so it. oblasti odpustile očeta, se je 1920 družina preselila v Brežice. Ž. se je 1921 vpisal na Gospodarsko-gozdarsko fak. v Zgbu, kjer je 1924 diplomiral za inž. gozdarstva, 1927 pa je v Bgdu opravil drž. strok. izpit. Služboval je kot okrajni gozdar v Crikvenici, kjer je vodil pogozdovanje juž. pobočij Velebita (1925–36), nato je bil pomočnik upravitelja Drž. gozdne uprave v Bohinjski Bistrici ter referent na odseku za gozdarstvo Banske oz. Pokraj. uprave v Lj. (1939–44). Od 1941 je sodeloval z OF, bil mar. 1944 zaprt, avg. odpeljan v Dachau, od tam v Allach, jun. 1945 se je vrnil v Lj. Po osvoboditvi je bil referent, načelnik in nato pomočnik ministra za gozdarstvo vlade LRS, kjer je vodil sektor organizacije gozdarske strok. službe. Konec 1953 je bil imenovan za dir. Inštituta za gozdarstvo in lesno gospodarstvo (IGLIS) in ga vodil do upokojitve (1966), medtem pa je tudi predaval na odd. za gozdarstvo in lesarstvo Fak. za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo, oz. Biotehniške fak. U. v Lj., sprva od 1955 kot predavatelj, 1958 pa je bil izvoljen za honorarnega izred. prof. za predmet organizacija gozdnega in lesnega gospodarstva. 1951 je organiziral in nato do upokojitve vodil strokovne izpite za gozdarske inženirje in tehnike ter skrbel za strok. izpopolnjevanje, sodeloval pri organiz. gospodarstev, posvetovanj in strok. prireditev, z referati se je udeleževal mednarodnih srečanj. Prizadeval si je za pogozdovanje in varstvo gozdov, zlasti pred požari na Krasu. Tako je skoro dve desetletji sodeloval z Zavodom za pogozdovanje Krasa v Sežani. O raziskovalnem delu in izobraževanju je napisal več razprav in drugih prispevkov, ki jih je objavil v GozdV: O gozdnih požarih (1948), O snežnih plazovih v LRS (1952), Raziskovalno delo v gozdarstvu in lesnem gospodarstvu (1957), Borba proti gozdnim požarom (1960); v ER: Kako je z našim gozdnim gospodarstvom (1951); v NRazgl: Nekaj problemov iz gozdnega in lesnega gospodarstva (1954); v reviji Les: Inštitut za gozdarstvo in lesno gospodarstvo v lastni stavbi (1956), Smernice za uspešnejše znanstvenoraziskovalno delo v lesnoindustrijski dejavnosti (1961); v SocKiG: O strokovni izobrazbi uslužbencev gozdarske stroke (1962), Pomen gozdov pri prostorni ureditvi naše pokrajine (1962), Pogled na gozdno raziskovalno delo v letu 1962 (1963). S soavtorji je napisal knjigo Gozd na krasu Slovenskega Primorja (1963). – Ž. je posebej zaslužen za izgradnjo gozdarskega inštituta in za organizacijo raziskovalnega dela v gozdarstvu in lesarstvu. Skrbel je za tesno povezavo z gozdnogospodar. in lesar. organizacijami, programsko pa z raziskovalci Biotehniške fak. v Lj. Bil med soustanovitelji Gozdarskega in lesarskega muzeja TMS v Bistri pri Vrhniki ter se zavzemal za ohranitev dediščine, zbirk in arhivov gozdarske, lesarske in lovske stroke. Nosilec je Spomenice 1941, Reda bratstva in enotnosti s srebrnim vencem (1954) ter Reda dela z zlatim vencem (1965).

Prim.: Arhiv IGLIS in Biotehn. fak. ; K. Kobe-Arzenšek, GozdV 1971, 277–78 s sl. ; M. C.(igler), GozdV 1973, 23–24; SBL IV, 919.

Adč.