Slovenski biografski leksikon
Žabkar Lojze, pri krstu Jože, redovniško ime Alojzij, pesnik, r. 5. jan. 1910 na Mikotah pri Raki gozdnemu čuvaju Alojzu in Mariji r. Pevec, u. 23. jun. 1983 v Ljubljani. Klas. gimn. je obiskoval 1923–31 v Lj. Po maturi je stopil v križniški red, noviciat opravil 1931–2 na Dunaju. Štud. je teologijo in filozofijo 1932–4 na jezuitski univ. v Innsbrucku, 1934–7 teologijo v Lj. (ord. 1936). Bil je kaplan v Metliki (1937–8), ravnatelj Vajeniškega doma v Lj. (1938–41), kaplan (okt. 1941–3) in župnik v Črnomlju (1943–1969), potem do smrti župnik v Kropi. – Že od dij. let je bil družbeno aktiven, zlasti v Innsbrucku je spoznal moderno sociologijo. Kot krščan. socialist je sodel. pri Delavski pravici in njeni prilogi Polet, že od začetka delal v OF, predvsem v črnomalj. okolišu, kjer je mdr. pomagal organizirati partiz. šolstvo in ustanoviti versko komisijo pri SNOS (febr. 1944). Družbeno je deloval tudi po osvoboditvi, npr. kot soustan. (1949) in član duhovniškega CMD. Svoje javno duhovniško delo je potrjeval z govorniškimi nastopi, npr. Predavanje o 400-letnici slov. knjige (Organiz. vestnik CMD 1951), Cerkev med NOB na osvobojenem ozemlju (KMD 1984) in s štev. strok. ali priložnostnimi čl. (Družina, Nova pot idr.). – Odlikovanji: 1959 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem, 1974 red za narod s srebrnimi žarki.
Pesmi in kratko prozo je začel objavljati v lit. listu klas. gimn. Žar (mdr. pesmi V tihem lesu, 1930/1; Večerna hrepenenja, 1931/2; psevd. Kmetov Joža, Slavka; 1930/1–1932/3 tudi sourednik), nadaljeval 1930–40 v listih DS, Kres, M, Naša zvezda, Rast, Vigred, po vojni v Novi poti, Glasniku Slov. duh. društva idr. Čeprav je imel že pred vojno pripravljeni zbirki pesmi Metlika, mesto ob Kolpi (1937) in Dnevi na jugu (1938), je samostojno zbirko obj. šele 1981: Brevir moj v travi (spremna beseda B. Paternu; ocene: D. Voglar, Borec 1982, 411–2; M. Košir, Dnevnik 1981, št. 349; M. Novak, Delo 1981, št. 297; ista, ib. 1983, št. 43; T. Bohinc, Glasnik Slov. duh. društva 1982, 33–4; B. Štih, Dnevnik 1982, št. 42), zanjo prejel 1983 Kajuhovo nagrado. Zbirka je izbor Ž-jeve partiz. poezije in kaže izrazite poteze NOB. Prepletajo se impresije z domovinsko tematiko, znana zunanja dogajanja z globokimi osebnimi doživetji kritičnih trenutkov sredi Bele krajine in na Dolenjskem, posamezne ljudske usode in junaštva. Poezijo prevevajo iskrena vera, zaupanje v pravičnost življenja in plemenitost preprostih ljudi. Formalno se nagiba k razvezujoči pesniški obliki, verz je tekoč in oprt na rimo. Pripravljal je še zbirko Zbudil bom jutranjo zarjo (2. del partiz. pesmi) in Železna vezenina (pesmi iz Krope).
Prim.: osebni podatki; Bibl JLZ; SBibl; J. Grgič, Delo 1983, št. 149 (s sliko); M. Gregorčič, Večer 1983, št. 57 (s sliko); B. Kocjan, Družina 1983, št. 30; J. Gregorič, KMD 1984, 122–3 (s sliko). – Intervju: Glas 1980, št. 33/4 (D. Sedej). – Slika: arhiv SBL. Pibernik
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine