Zusner, Vincenc (1804–1874)

Zusner Vincenc, nemški pesnik, r. 17. jan. 1804 v Škofji Loki očetu Gašperju in Mariji Ani r. Sigert, u. 12. jun. 1874 v Gradcu. Gmotne razmere družine so se toliko poslabšale (oče menjaval poklice, od častnika, uradnika do kmetovalca), da je moral nadarjeni Z. svojo željo po šolanju zatreti. Šel je v uk za trg. vajenca (h komu in kam ni znano), pri tem se zanimal za prodajne izdelke, zlasti za loščilo, ki ga je nameraval izboljšati. Da bi bil neodvisen, je sprejel mesto pisarja na graščini Gross Söding pri Voitsbergu (blizu Gradca), v prostem času se ukvarjal s poskusi. 1825 se je preselil v Gradec, ustanovil podjetje, ki je izdelovalo takšno loščilo, ga uspešno prodajal do Neaplja, Carigrada in celo v Brazilijo. 1844 je podjetje prodal ter se kot premožen zasebnik posvetil pesnjenju v nem., izpopolnjevanju izobrazbe in učenju jezikov, mdr. srbskega in ruskega.

Kdaj je začel pesniti, ni znano, vsekakor razmeroma pozno. Prvenec mu je obj. Der Aufmerksame v Gradcu (1828, št. 53) in nato še 1832–41 prinašal njegove pesmi, potem IB (1840, 1841, 1847) in Carn. (1840–4), zgb listi AgZg, Croatia in Luna, A. Schmidtov Orpheus na Dunaju ip. Izdal je pesn. zbirke: Gedichte (Dunaj 1842; Schaffhausen 1858², 1871³ dopolnjena; oc.: Car. 1842, št. 13), Neuere Gedichte (Dunaj 1853), Im Walde (Schaffhausen 1862; oc.: BK 1862, 188; Car. 1862, 189). – V sloven. sta nekaj pesmi prev. L. Toman (Zora 1852) in J. Cimperman (B 1874); Toman je Z-ja v opombi hvalil in nagovoril: »… vrli rojak, če so vaše citre se tujcem glasile tak ljubko – ah kak bi slavjanske, bratovske srca ganile!« – Veliko pesmi je bilo uglasbenih (v oporoki določil letne nagrade najboljšim komponistom), za 1882 jo je npr. prejel Hans v. Zois (za Z-jevo Einst hat' ich einen Freund), pesem Licht am Fenster, ki jo je uglasbil Adolf Müller, pa so veliko izvajala tedanja pevska društva. Z-jeva preprosta, razpoloženjska ip. lirika, z ljubeznivimi orisi narave (drevo, roža, žuboreči potok itd.) se ni posebej vzorovala pri kakšnem uveljavljenem nem. pesniku (prej morda pri F. Prešernu, gl. pesem Wohin? – Preš. bibl jo navaja kot prevod – ali S. Jenku), marveč je nadarjenemu samouku vrela v nezahtevnem verzu iz romantičnega srca, kar je ustrezalo okusu tedanjega časa. Nem. sočasna kritika ga je zelo naklonjeno sprejemala, lit. zgod. ga npr. vzporejala s Hyacintom Schulheimom, le da je Z-ju priznavala večjo nadarjenost.

Za mlado slov. literaturo se je zanimal ne le kot rojak, marveč tudi spričo graškega kult. ozračja (Stiria je npr. 1843–8 prinašala razl. sestavke tudi iz slov. sveta), morda osebnih znanstev (L. Toman?), manj pa pod vplivom akad. kroga v Gradcu, ki Z-ja nikjer ne omenja. V nem. je prev. pet Prešernovih pesmi: Vrh sonca sije … (Der Aufmerksame 1833, št. 138), Hčere svet (ib. 1838, št. 82 in Gedichte, 1871), Mornar (Neuere Gedichte 1853), Moto (ib.) in Ukazi (ib.; gl. tudi LZ 1910, 58–63). Prev. je še slov. ljud. pesem Danica (iz KČ 1848), a jo za nekaj verzov okrajšal (Neuere Gedichte, 1853; L. Toman je neokrnjeno prev. in obj. v reviji Magnet, Gradec 1850), iz srbščine Nesrećna devojka (D. Aufmerksame 1833, št. 101) in iz ruščine dve Puškinovi pesmi (IB 1838, št. 43, anon.; 1840, št. 9). Z. je za A. J. Schlechterjem ob K. Melzerju prvi prevajalec Prešerna (za pesnikom samim) v nem.; izkazal se je za spretnega prevajalca, pesnikov izvirnik je kar dobro posnel po vsebini in obliki. Ljubljančan H. Penn, prizadeven prevajalec in popularizator Prešerna v nem., je npr. Z-jev prevod Mota le malo »popravil« (SBL II, 299). Trditev (F. Kidrič, LZ 1910, 59), da je Z. krenil med tiste rojake, ki so z argumenti kozmopolitizma zagovarjali svoj udobni položaj pod okriljem nem. kulture in nedelavnost na dom. ledini, potrjuje Z-jeva pesem In der Fremde (D. Aufmerksame 1836, št. 109 in v zbirkah) ter dokazuje, da ni bila krivična. – Šifra: Z***r.

Prim.: r. matice Škofja Loka (ŠkALj); ADB; Bibl JLZ 7; Wurzbach; Zssl II; Oesterr. illustr. Zg 1854, št. 146 (s sliko); LT 1874, št. 133, 138; F. Brümmer, Deutsches Dichterlexikon, 1877; isti, Dichter u. Prosaisten d. 19. Jhg., Leipzig 1885; A. Schlossar, Steiermark im deutschen Liede II, Gradec 1880, 113–4, 353; isti, Hundert Jahre dt. Dichtung in Steiermark 1785–885, Dunaj 1898, 121–3; J. Bratina, LZ 1908, 703–4; J. Glonar, LZ 1910, 125–8; F. Kidrič, ib. 58–63; L. Pintar, ib. 101–2; J. W. Nagl, Z. Zeidler, E. Castle, Deutsch-Oesterr. Literaturgesch., Dunaj 1914, 938 (s sliko); A. Schlossar, Tagespost (Gradec) 1929, št. 16; J. Volc, Podkoren, 1938, 23. – Slika: V. Z., Neuere Gedichte, 1853; Karl Lacher, doprsni kip, bron (pokopal. sv. Petra, Gradec). N. P.