Zupet, Janez (1944–2016)

Zupet Janez, prevajalec, r. 16. okt. 1944 v Ljubljani; brat Franca-Krištofa (gl. čl.), živi v Vipavi. Po lj. klas. gimn. (1956–63) je v Lj. štud. 1963–72 primerjalno jezikoslovje na Fil. fak. in od 1966 bogoslovje na Teol. fak., 1972 dipl., 1971 bil ord. Od 1972 uči franc. in angl. na Srednji verski šoli v Vipavi. Sodeloval je pri prevodu Uvoda v Sv. pismo Nove Zaveze H. Cazellesa (1979) in Uvoda v Sv. pismo Stare Zaveze (1982), prev. uvode in opombe v jubilejno Sv. pismo Nove Zaveze (1984). Sicer je prev. filoz. ali teološke knjige: J. H. Newman, Vodi me, dobrotna luč (1979 anon.), B. Pascal, Misli (1980, dopolnjena 1986², prejel Sovretovo nagrado), Th. Merton, Luč nevidne Resnice (1981), Martin Buber, Princip dialoga (1982, pril. revije 2000), Svetopisemski vodnik (1984, soprevajalec), S. Kierkegaard, Bolezen za smrt (1987), Ch. Foucauld, Pisma in zapiski (1989). Prispeval je uvod v dramo I. Mraka Biblični ciklus (1985), piše članke v Družino, revijo 2000, Božje okolje idr. Od 1986 je urednik zbirke MD Religiozna misel. - Prim.: r. matice Lj.-bolnica (ŠkALj); osebni podatki; Delo 1981, št. 95; 1987, št. 258 (s sliko); Dnevnik 1981, št. 110. – Upodobitev: F. Zupet-Krištof, 1979 (olje). - Slika: arhiv SBL. Slk.

ZUPET Janez, duhovnik, prof., prevajalec, r. 16. okt. 1944 v Lj., živi v Vipavi. Oče Alojzij, organist, mati Ana Lončar. Osn. š. v Horjulu (1951–56), klas. gimn. v Lj. (1956–63), študiral na Filoz. fak. v Lj. (1963–72), absolviral anglistiko, diplomiral iz indoevropskega primerjalnega jezikoslovja 1972. Študiral bogoslovje na Teol. fak. (1966–72), posvečen v duhovnika v Lj. 1971. Od 1972 poučuje franc. in angl. na Škof. gimn. v Vipavi. – Sodeloval je pri prevodu Uvoda v Sveto pismo Stare Zaveze H. Cazellesa (1979) in Uvoda v Sveto pismo Nove Zaveze (1982), prevedel uvode in opombe v jubilejno Sveto pismo Nove Zaveze (1984). Prevedel je tudi filozof. in teol. knjige: J. H. Newman, Vodi me, dobrotna luč (1979); B. Pascal, Misli (1980, dopolnjena izdaja 1986). Postal je član Društva slov. književnih prevajalcev in prejel 1981 Sovretovo nagrado za prevod Pascalovih Misli. Intervju z Ognjiščem jun. 1981. – Nadaljnji prevodi: Th. Merton, Luč nevidne resnice (1981); Martin Buber, Princip dialoga (1982, priloga revije 2000); Svetopisemski vodnik (1984, soprevajalec); S. Kierkegaard, Bolezen za smrt (1987); Ch. Foucauld, Pisma in zapiski (1989). Prispeval je uvod v dramo I. Mraka, Biblični ciklus (1985), piše članke v Družino, revijo 2000, Božje okolje idr. Od 1986 je ur. zbirke Moh. družbe Religiozna misel. Prevedel je iz lat., franc., angl. več zvezkov Cerkvenih dokumentov. Bil je tudi soprevajalec in lektor prevoda velikega Katehetskega leksikona, ki je pravkar (maj 1992) izšel v Lj. - Sedaj sodeluje pri prevajanju Svetega pisma Stare Zaveze: 1. in 2. Kroniška knjiga, 1. in 2. Knjiga kraljev, Jeremija, Ezekiel in Visoka pesem. Njegov prevod Visoke pesmi bo posebej izšel pri Ognjišču v Kopru. Za Marijino kongregacijo bogoslovcev in duh. v Lj. pripravlja prevod Pripovedi ruskega romarja (anonimni avtor).

Prim.: Roj. matice Lj. – bolnišnica (ŠkALj); osebni podatki; SBL IV, 906–07; Delo 1981, št. 95; 1987, št. 258 s sl. ; Dnevnik 1981, št. 110; Ognjišče 1981 jun. – Upodobitev: Franc Zupet-Krištof, 1979 (olje).

T. P.