Zupanec - Sodnik, Anica (1892–1978)

Zupanec-Sodnik Anica, slikarka, r. 21. marca 1892 v Ljubljani trgovcu Urbanu Zupancu in Ani r. Branke, u. 20. jan. 1978 na Golniku (pokopana v Lj. na Žalah), sestra Alme Sodnik (gl. čl.). Po osn. šoli in 1904–7 (3 razr.) meščan. šoli pri uršulinkah v Lj. je obiskovala učiteljišče (matura 1911); hkrati se učila slikarstva pri P. Žmitku (1908; pod njeg. vodstvom izdelala prva tihožitja, figuralne podobe in krajine) in R. Jakopiču (1908–11). Štud. je slikarstvo: 1911/2 na ženski akademiji v Münchnu (prof. E. Burmester in A. Weisgerber, ki je odločilno vplival na njen slikar. razvoj), 1912/3 na umetnoobrtni šoli v Pragi (prof. K. Rašek) in 1913/4 na mednar. akad. v Firencah (prof. A. Giacometti; pod njeg. vplivom začela uporabljati pestrejšo in svetlejšo barvno lestvico); tu je štud. tudi kiparstvo, ki ga kasneje ni gojila (le pri slikanju figuralnih kompozicij uporabljala na hitro zgnetene figurice, ki jih je razpostavljala v namišljeni prostor). Od 1914 je živela v Lj. (po poroki s komercialistom Jožefom Sodnikom 1922 se podpisovala Zupanec-Sodnik), občasno tudi v letoviški hiši blizu Omišlja na otoku Krku, kjer je preživela drugo svet. vojno. – Bila je članica: Društva slov. umetnikov (vsaj od 1909) oz. DSLU; dopisna SAZU (izvoljena 1976).

Razstavljala je prvič 1909 v Lj. (z Društvom slov. umetnikov). Samostojne razstave: Trst ok. 1920 (zbirka vojnih slik z bojišč na soški fronti, olja; hrani voj. muzej na Dunaju), Sušak 1941 (prekinjeno zaradi zač. vojne), Lj. 1944 (salon Kos), 1952 in 1954 (obe v Mlad. knj. v prehodu Nebotičnika). Sodel. je na štev. skupinskih razstavah DSLU in drugih združb po Sji, Jsli in v tujini (prim. M. Juteršek, Razst. katalogi umet. razstav v Sji od 1945, Likovna revija 1961/3). Posmrtna pregledna razstava je bila 1985 v Kranju (besedila v kat.: B. Jenčič, S. Mikuž in M. Bor = V. Pavšič; s slikami in reprod.).

Čeprav je bila dokaj mlajša sodobnica impresionistov, so nekatere še v It. nastale podobe nedvomno odvisne od slikarstva P. Gauguina, nekaj aktov pa je v pointilistično neoimpres. stilu; vendar ostajajo ta dela v primerjavi s celotnim opusom le zanimivi eksperimenti. Med motivi so najpogostejši portreti: Elka Koder (1918/9), Alma Sodnik (1920), M. Jama (1924), Oče (1925, zadnja dva sama označila kot pleneristična), Avtoportret (1930), Portret filozofa (= F. Veber, reprod. M 1932, 126), Cila (1935/6), Jojo (1938/9), Hči Anuša (1939, vse olje) idr. Po 1930 je značilen realistični poudarek oz. »poimpresionizem«. Pri slikanju krajin, predvsem na otoku Krku, v okolju, ki ji je narekovalo široke poteze in živahnejšo barvitost (npr. Starinarnica v Omišlju (1937), Omišalj I, Omišalj II, se je z veliko pronicljivostjo in previdnostjo izognila pasti, da bi bile njene »marine« zgolj »razglednice«, ustvarila je pejsaže, ki kažejo »vso tipičnost in poetičnost« otoka. Štev. so tihožitja: Lokvanja (1930/1), Mirta (1953), Cvetoči kaktus (1960); interieri: Ženska narodna noša (1930), Stari porcelan (1933), Interier (1960, vse olje) idr., s skrbno izbranimi in razpostavljenimi predmeti (cvetje, starine, dragocenosti, folklorne posebnosti). Dela odlikujeta formalno bogastvo in globoka humanistična vsebina, kakor tudi doumljivost in dopadljivost, ki sta pritegnili gledalce.

Prim.: osebni podatki; ELU; Nova doba 1923, št. 141; A. Gaber, SN 1931, št. 160; K. Dobida, M 1932, 152–4 (s sliko in reprod.); vm, J 1944, št. 160 (s sliko); Tov 1947, 217; SPor 1952, št. 66; F. Šijanec, Sod. slov. lik. umetnost, 1961; L. Menaše, Evrop. umetnostnozgod. leksikon, 1971; LSAZU 1976 (1977), 100–2; S. Mikuž, LSAZU 1978 (1979), 97–100; J. Zadnikar, Delo 1976, št. 85; S. Mikuž, Delo 1978, št. 18 (vse s sliko); F. Zalar, Dnevnik 1978, št. 23. Zdč.