Zupančič, Beno (1925–1980)

Zupančič Beno (Benjamin), pisatelj in politik, r. 22. marca 1925 v Sisku strojniku Benjaminu in Tereziji r. Ogorevc, u. 28. avg. 1980 v Ljubljani. 1935 se je družina preselila v Lj., kjer je Z. od 1936 obiskoval III. drž. gimn. (matura 1945). Od začetka je sodel. v mladin. organizaciji OF, 1942 bil aretiran in interniran v taboriščih Gonars in Treviso-Monigo. Po kapitul. It. se je jeseni 1943 vrnil v Lj., nadaljeval šolanje in sodel. pri ileg. Narodni zaščiti. Po vojni je študiral slov. in ruski jezik s knjiž. (diploma 1950) na Fil. fak. v Lj. Bil je ur. od 1945 lista Mladina (od 1946 odg.), od 1947 v zal. Mlad. knj. in od 1949 CZal (od 1951 direktor), od 1958 direktor Čas. zal. podjetja LdP, potem poklicni politik: od 1959 sekretar Rep. sekretariata za kulturo in znanost, od 1961 preds. sveta za kulturo in član Izvrš. sveta SRS, od 1963 podpreds. Izvrš. sveta SRS, od 1967 v Bgdu gener. sekretar Zvezne konference SZDL Jsle, od 1971 poslanec Skupščine SFRJ, od 1974 podpreds. Skupščine SRS (hkrati član skupščin. komisije za mednar. odnose in delegat družbenopolit. zbora) in od 1978 podpreds. Rep. konference SZDL Sje. Opravljal je še štev. družbenopolit. dolžnosti: 1947–9 član CK Ljudske mladine Sje, 1967–74 član odb. za zunanjo politiko v Zboru narodov Skupščine SFRJ, 1974–8 član komisije CK ZKS za idejno-polit. vprašanja in član komisije Skupščine SRS za mednar. odnose, 1978 delegat na XI. kongresu ZKJ idr. – Bil je član Društva slov. pisateljev od 1952 (1953–7 tajnik, 1957–8 preds.), PEN in odbora za nagrade AVNOJ 1975–7. – Odlikovanja: medalja zaslug za narod (1949), red republike s srebrnim (1965) in z zlatim (1975) vencem. – Nagradi: Prešernova (1958 za roman Sedmina), Župančičeva (1975 za roman Grmada).

Kratko prozo je pisal že med vojno v gimn., prvič obj. v listu Obisk (1942, 72: Gospod Janez in špiritizem), po vojni v Mladini, MR, NRazgl, NS, NSd oz. Sd idr. Knjižno so izšle novele Štirje molčeči in druge zgodbe (1951; ocene: H. Grün, Beseda 1951/2, 153–5; J. Kos, NS 1951, 1120–5; I. Potrč, NOja 1952, 73–4) ter Veter in cesta (1954; ocene: J. Kos, Beseda 1954, 276–94; K. Kovič, LDk 1954, št. 142; I. Potrč, NSd 1954, 687–98; B. Štih, SPor 1954, št. 152). V zgodnji kratki prozi se je pokazal kot izrazit nadaljevalec slov. socialnega realizma, kar potrjuje izbor snovi in problemov. Upodablja namreč malega človeka v navzkrižju družb. in zgod. premikov. Pogosti motivi medvojne lj. ilegale in taborišč. življenja izvirajo tako iz osebne izkušnje kakor iz najširših dogajanj pri nas. Kot pripovednik pa je skušal svet in življenje upodabljati v odprtem prostoru, zato se je loteval družb. aktualnosti svojega časa. Ob čisto vojnih temah (Iz zapiskov rejca malih živali, Plakat iz ljubezni, Štirje molčeči, vse v prvi knjigi) se najpogosteje pojavlja povojna snov. Čeprav je v načinu pisanja veliko zunanje opisnosti, se večina novel loteva globljih človeških vprašanj, zlasti etičnih problemov in psih. dilem, osebnih stisk, ki jim je bil človek izpostavljen v prelomnem času. Značilni sta noveli Pogreb in Veselica (obe v knjigi Veter in cesta), ki govorita o smislu in nesmislu, o veri in neveri, o sreči in razočaranju ljudi iz NOB in o revoluciji.

Prehod od novele k romanu je opravil z novelističnim potopisom Mrtvo morje (1956), poslej pa napisal vrsto romanov o Lj. v vojnem in povojnem obdobju. Sedmina (1957, 1965, spr. beseda H. Glušič-Krisper; 1975, spr. beseda F. Zadravec; 1979, spr. beseda F. Vurnik, s ponatisi literarnozgod. oznak: A. Slodnjak, F. Zadravec, M. Mejak in J. Kos; ocene: J. Gradišnik, JiS 1957, 87–9; B. Rudolf, NRazgl 1957, 434; M. Šega, SPor 1957, št. 122) je zaradi mnogih značilnosti sinonim Z-evega pisanja. V njem je strnjena pripoved o lastni generaciji sredi okupirane Lj. v zgodnjem obdobju ileg. dela, ko se je začela diferenciacija prebivalstva. Poudarjeno je odločanje za idejo odpora, nasproti temu pa stoji neopredeljen pasivni predmestni sloj. S pozitivno idejo in heroičnim junakom je Sedmina značilen primer nadaljevanja socialist. realizma v drugi povojni generaciji. V nadaljnjem razvoju pa se je Z. vsaj formalno gibal v območju modernejših pisat. pristopov. Problemsko je ostajal v okvirih, ki jih je postavil do Sedmine, toda hotel je zaostriti kritičnost do posameznika in družbenih pojavov, pri čemer je rad zahajal v ironijo in anekdotičnost in tako ostajal v mejah humanist. kritike. V romanu Meglica (1966, spr. beseda Z.; oceni: J. Snoj, NRazgl 1966, 438–9; J. Šifrer, Sd 1966, 1040–2), mozaični zgodbi o enem samem dnevu 1962, kaže Lj. skozi drobne dogodke in doživetja oseb razl. slojev, a obrobnih položajev. Pripoved je grajena na detajlu, ki postaja pomembnejši od glavnega toka. Čeprav v nekaterih besedilih čutimo avtobiogr. prvine, smemo predvsem za roman Plat zvona (1970, 1975, spr. beseda M. Mejak; ocene: D. Poniž, Prostor in čas 1971, 206–7; D. Rupel, NRazgl 1970, 460; J. Šifrer, Sd 1971, 313–5) trditi, da je izrazito naravnan v osebno Z-evo življenje v najzgodnejšem času otroštva, ko je družina živela zdomsko življenje na Hrv. in v obsoteljskem svetu; zaradi spomin. čustvenih primesi je v njem nekaj več liričnosti. Roman Potres (1971; oceni: A. Inkret, Tov 1971, št. 28; D. Rupel, NRazgl 1971, 371) ohranja princip fragmentarne pripovedi, le da so osebe izrisane ostreje, vendar tudi to pot s posmehljivim podtonom. Izrazitejšo epsko zgradbo najdemo v romanu Golobnjak (1972; ocena: A. Inkret, NRazgl 1973, 118), ki jo opredeljuje trodelnost (Golobnjak, Paternoster, Mesto); prav tako je glavni prip. tok pretežno osredotočen na eno samo osebo, ki pa jo Z. posreduje skozi ločene življ. plasti. Opazno je vnašanje novih sestavin analitične pripovednosti, npr. citatov, obsežnih opomb, fiktivnih junakovih zapisov, poročil. Tehnična perfekcija detajla in spremljajočega eruditstva sta dosegla vrh v romanu Grmada (1974, 1975, 1986, spr. beseda A. Inkret, biobibl D. Sedej; ocene: A. Inkret, NRazgl 1975, 96–7; D. Rupel, Delo 1974, št. 302; J. Snoj, Delo 1975, št. 44), čigar vsebin. substanca je zajeta v motu: Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru (Kohelet). V bistvu gre za izraziteje obdelan ljubez. motiv, čeravno spet znotraj znanega časovnega okvira, vojnega in povojnega časa, le da so posamezne družbeno kritične resonance ostrejše in se še posebej dotikajo poniglavosti povojnih karieristov. Svoje romanopisje je sklenil z obsežnim delom Noč in dan (1977, 1980; ocene: F. Bohanec, TV–15, 1978, št. 48; A. Inkret, NRazgl 1978, 362; F. Benhart, Sd 1979, 773–83), ki ga je mogoče brati kot roman-epopejo (A. Inkret), v njem pa se je vrnil k temi iz Sedmine, torej k svoji generaciji in jo znova pospremil na njeni heroični poti skozi lj. ilegalo, likvidacije, taborišča, ki jih prestaja glavna oseba Jošt, skozi partiz. akcije, junaštva in groze, vse do majske svobode in sprejema v Lj. Zajeta so usodna leta slov. zgod. 1941–5 in kot doslej reflektirana skozi usode malih ljudi. Zbirka kratkih zgodb za kratke čase Zlati prah (1979; ocene: A. Arko, Sd 1980, 108–9; F. Bohanec, Delo 1980, št. 231; A. Zorn, NRazgl 1980, 135) zaključuje Z-evo pripovedništvo; je dragocen mozaik intimnih človeških usod, kaže pa vse poglavitne pisat. odlike (J. Mušič na ovoju knjige). – Izbor novel in črtic: Veter in cesta (1985, spr. beseda H. Glušič, ur. T. Pavček).

Pisal je tudi kratko mladinsko prozo in jo obj. v Pionir. listu, npr. Jablanov vrabec (1951, št. 3/4). Knjižno je izšlo Popotovanje na Tongatabu (1954, psevd. Janez Morski Volk, ilustr. M. Bizovičar), Deček Jarbol (1959, 1965; prev. v štev. jezike), Koromindija doma (1971), 105 lubenic (1972, vse ilustr. J. Ciuha) in Luka (1981, ilustr. M. Bizovičar; prim. M. Idrizović, Otroška in mladin. književnost, 1984, 282–5).

Kulturno-polit. publicistika je povezana z njeg. profesionalnim polit. delom. Veliko je forumsko nastopal, se redno odzival dnevni publicistiki in poglobljeno analit. pisal zlasti o razmerju med politiko in kulturo, nenehno razčlenjeval odnose med kulturo inteligence in kulturo delav. razreda. Govore, referate, članke, razprave, pogovore in polemike je zbral v knjigah: Delavci in kultura (1975), Politični zapiski 1971–2 (1975), Za kulturno življenje (1975), Po meri našega človeka (1977; prim. F. Forstnerič, Delo 1980, št. 237), Kultura včeraj in danes (1979). Kult. polit. članki so obj. tudi v razl. jezikih, mdr. v shrv Kritika kulture (Bgd 1977, prev. B. Ančić). Del teh zapisov je močno dnevno aktualen, del pa je poglobljeno segel do bistvenih vprašanj slov. naroda v socialist. procesu. Nesporno mu gredo zasluge, da je odprl razpravo o problemu slovenšč. v javni rabi, kar je privedlo do posvetovanja v Portorožu (1979) in do znamenitih portor. sklepov (prim. Z-evo uvodno poročilo … v: Posvet Slovenšč. v javnosti, 1979, Portorož).

Štev. so dnevniški zapiski s potovanj: Piramide (Kol Prešernove družbe 1956), Popotnik v sinajskem pesku (Obz 1957), Clevelandski vtisi (Slov. kol 1978). Knjižno so izšla Popotovanja (1976), ki zajemajo Bližnji vzhod (1956–7, 1966) in Ameriko (Čile 1967, ZDA 1972, 1974, z bibl).

Napisal je tudi nekaj lit. kritik, npr. A. France, Bogovi so žejni (ps. bz; LDk 1952, št. 16), M. Lalić, Zlo proljeće (LdP 1955, št. 1), D. Ćosić, Koreni (LdP 1955, št. 43), isti, Deobe (NSd 1961), J. Kozak, Balada o ulici (Knjiga 1957), V. D. Dudincev, Človek ne živi samo od kruha (NSd 1958), H. H. Kirst, Tovarna oficirjev (NSd 1962) ter čl. o književnikih, npr. o S. Meliharju (Delo 1964, št. 257), J. Vidmarju (NRazgl 1965, 390), C. Vipotniku (ib. 1972, 486), I. Cankarju (Živi Cankar, Dnevnik 1976, št. 123; Cankar in mlad človek, v: Vrhnika, prečuden kraj, 1976, 1977).

Radij. igra Popotovanje z Odisejem je bila izvedena na Radiu Lj. (1979), nekaj prip. del pa je bilo prir. za razl. medije, mdr. za RTV Lj. kot telev. igre: Deček Jarbol (izved. 1969, prir. M. Ogorelec), Pogreb (izved. 1972, prir. V. Frantar) in Zadnja šolska naloga (izved. 1977; po novelah Življenje za smrt ter Brez naslova in junaka, prir. M. Klopčič) ter radij. igra Veselica (izved. 1978, prir. Z. in V. Frantar). Film Veselica (1960, scenarij Z., rež. J. Babič) je posnet po istoimen. noveli, Sedmina (1969, scenarij in rež. M. Klopčič) pa po istoim. romanu (prim. S. Šimenc, Sd 1981, 799–808).

Iz shrv je prev. mdr.: Ž. Jevtić in E. Štajner, Vzhodnoevropske dežele (1955), D. Radosavljević, Pregled gospod. razvoja jan.-maj 1955 (1955) in S. Vukmanović, Ekonomski problemi Jsle (1955).

Uredil je knjige: L. Kuhar-Prežihov Voranc, Doberdob, Jamnica, Požganica in Samorastniki (1956, s C. Vipotnikom), Jugoslovenska revolucionarna proza (Skopje 1959, Z. pripravil slov. izbor) in Oton Joupantchitch (Uzès, Francija, 1978, z M. Alynom).

Njeg. dela so doživela veliko prev., npr. shrv: Pozdravi Mariju (=Sedmina, Bgd 1958, prev. in spr. beseda D. Vučenov), Izmaglica (Bgd 1968, prev. G. Janjušević), Gromada (Bgd 1976, spr. beseda T. Čolak, prev. R. Njeguš), Pomen (Novi Sad 1979, spr. beseda A. Inkret; biobibl F. Dobrovoljc; prev. G. Janjušević in D. Vučenov); alban.: Beni të fala Marijes (Priština 1960, spr. beseda D. Vučenov, prev. V. Shita); češki: Pohřební hostina (Praga 1964, prev. in spr. beseda F. Benhart), Večírek (Praga 1964, izbor novel), Zvony před bouří (Praga 1978), Holubník (Praga 1984, spr. beseda in prev. F. Benhart); ruski: Pominki (=Sedmina, Moskva 1964, spr. beseda S. Babeniševa, prev. N. Vagapova), Nabat (Moskva 1985, spr. beseda N. Maslenikova, prev. O. Kutasova); nemški: Ein Gruss für Maria (=Sedmina, Berlin 1965, prev. B. Antkowiak-Sparing), Sturmglocken (Berlin 1975, prev. ista); eston.: Peied (=Sedmina, Tallin 1967, prev. A. Raid); litov.: Atminimai (=Sedmina, Vilnius 1967, prev. M. Subatavičiene); madž.: Szellemidézés (=Sedmina, Budimpešta 1967, prev. I. Bodrits), Vészharang (=Plat zvona, Novi Sad 1972, prev. isti); beloruski: Trohfazny tok (1968, prev. J. Semjažon), Paminki (=Sedmina, Minsk 1983, prev. I. Čarota); maked.: Zadušnica (Skopje 1968, prev. A. Popovski); slovaški: Stopät melónov (Novi Sad 1972, prev. M. Myjavcová); romun.: Salutǎri Mariei (=Sedmina, Bukarešta 1973, prev. V. Vescu in D. Manu). Štev. so tudi prev. v razl. listih in antologijah (prim. Moder, SLNP in Le livre slovène 1971, pos. št.; 1975, št. 3/4; 1984, št. 1).

Prim.: osebni podatki; arhiv Rep. konference SZDL; SBibl; SGL; H. Glušič, Slov. književnost 1945–65, I, 1967, 297–301; J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva 8, 1972; Slov. književnost, 1982; nekrologi 1980: Delo, št. 202 (T. Pavček), 203 (T. Blaha, J. Horvat) in 206 (G. Pucelj); Dnevnik, št. 236 (B. Štih) in 242 (T. Pavček); Mladina, št. 36 (B. Pogorelec, s slikami); NRazgl, 487 (H. Glušič), Sd, 849–55 (I. Potrč, D. Rupel in C. Zlobec); – M. Ribičič, Dnevnik 1985, št. 331 (ob odprtju Doma B. Z. na Zdolah pri Kozjem); F. Bernik in M. Dolgan, Slov. vojna proza 1941–80 (1988). – Intervjuji: Mladina 1975, št. 18 (s sliko, J. Tedeško); B. Hofman, Pogovori s slov. pisatelji, 1978 (karikatura B. Pečar); Teleks 1980, št. 3 (D. Rupel, s sliko). – Slika: Slov. književnost 1945–65, I, 1967, 299. Pibernik