Zupanc, Lojze (1906–1973)

Zupanc Lojze, pisatelj, r. 21. sept. 1906 v Ljubljani strojniku Lojzetu in tobačni delavki Mariji r. Hudež, u. 2. jun. 1973 v Škofji Loki. V r. mestu je obiskoval meščan. šolo 1918–22 (Prule), učiteljišče v Lj. (1922–5) in Mrbu (1925–7). Učil je 1928–32 na Štrekljevcu pri Semiču, 1932–6 v Starem Apnu pri Turjaku, 1936–9 v Stari Cerkvi in 1939–41 v Spodnjem Logu (oboje pri Kočevju). Od 1941 je bil ilegalec v dolini Kolpe in sodel. v NOB, marca 1943 so ga Ital. zaprli v Kočevju in jul. preselili v Lj.; tu je bil do osvob. korektor pri J. Po vojni je učil v Beli krajini (1945–7 osn. šola v Gradcu, 1947–54 nižja gimn. v Podzemlju), 1954–7 v Gornjem Gradu, 1957–9 na gimn. in 1959–65 (upokojen) na poklicni šoli v Škofji Loki; na vseh šolah, razen na škofjel., je bil tudi ravnatelj. – Bil je član Društva slov. pisateljev od 1956.

Ljudsko slovstvo ga je pritegnilo že na prvem delovnem mestu (prim. Kako sem prišel do zapisovanja belokranj. ljud. blaga, SE 1960, s seznamom pripovedovalcev). Nabrane belokranjske pripovedi je lit. obdelal in obj. v listih: NR (1930/1: Kako je mlinar ukanil vraga, Kako se je vrag učil igrati na harmoniko; 1931/2: Belokranjska, Zaklad na Semiču; 1943/4: Okameneli bratje, Vrač in vrag), Zk (1932/3: »Ali si kaj jezen?« …; 1939: Brodar in hči – dva pametnjaka …), po vojni v štev. listih in zbornikih, mdr. Rodna gruda (1954: Ribič in povodni mož), Borec (1957: Pasji pir), Loški razgledi (1958: Šopek loških pripovedk), DL, GG, LDk, LdP, SPor, Delo, Ciciban, Pionir, Mladi svet, Otrok in družina (prim. bibl kazala B. Pleničar). Knjižno je izšlo: Belokranjske pripovedke (1932, ilustr. M. Gaspari; ocena: J. Vandot, Odmevi slov. sveta 1931/3, knj. 3, 118), Bili so trije velikani (1932), Dedek, povej (1939, ilustr. M. Gaspari), Jezerka (1944), Čudežni rog (1944, ilustr. G. Birolla), Svirel povodnega moža in druge belokr. pripovedke (1944), Velikan Nenasit (1944), Zaklad na Kučarju (1956, ilustr. M. Gaspari; ocena J. Dular, DL 1956, št. 52), Sto belokranjskih (1965, ilustr. C. Potokar; ocena S. Godnič, Delo 1965, št. 295); posthumno slikanici Sinček palček (1979) in Deklica s tremi lešniki (1984, obe ilustr. I. Majcen).

Ljudsko slovstvo Savinjske doline je zbiral, ko je bil v Gornjem Gradu, in ga podal v knjigah: Povodni mož v Savinji (1957, spr. beseda B. Borko, ilustr. J. Ciuha; Levstikova nagrada 1957), Deklica in Kač (1959, shrv. prevod G. Viteza Djevojčica i zmija, 1959 Zgb), Palček v čedri (1959, ilustr. J. Ciuha), Povodni mož v Savinji in druge pripovedke (1969, spr. beseda P. Winkler; ilustr. J. Ciuha); posthumno je izšla slikanica Deklica in Kač (1977, 1981³, ilustr. M. Koren).

Gorenjske oz. škofjel. pripovedke: Kamniti most (1964, 1973, ilustr. G. Birolla), Zlato pod Blegošem (1971, ilustr. I. Šubic; ocene: V. Batič, Prostor in čas 1972, 238–9; J. Logar, Glas 1972, št. 18; N. Gaborovič, Dialogi 1973, 211–3; Levstikova nagrada 1972). – Izbora: Čudežni studenec (1960, soavtorji O. Hudales, V. Winkler, P. Zidar), Deklica in Kač in druge pripovedke (1977, izbrala žena Vida Zupanc; s spr. besedo; ilustr. J. Reichman). – Z. se je pri zbiranju pravljičnih motivov in oblikovanju pripovedk (ok. 400) po ustnem izročilu zgledoval predvsem pri J. Trdinu. Njeg. pripovedke odkrivajo bogato ljudsko epiko, odlikuje jih umetn. čist odnos do ljudske tvornosti, hkrati pa mladim rodovom ohranjajo bogato dediščino izvirne ljudske besede (prim. Delo 1972, št. 313).

Predvsem Dolenjska ga je pobudila k pisanju ljudskih real. povesti iz kmečkega življenja Stari Hrk (1934) in Tretji rod (1938; oceni: -rč (I. Potrč), Večernik 1938, št. 292; -o. (B. Borko), J 1939, št. 36) ter romana s podobno tematiko Mlini stoje (1945). Obj. je tudi socialno mladin. povest Vklenjena mladost (1943), sentiment. ljubez. roman o slikarju Pod križem (1944), črtice o predmestnem življenju v Lj. med obema vojnama Lajnar svete družine (1963; ocena B. Trekman, Sd 1963, 667–8), avtobiogr. povest Sonce je umrlo (1964), zbirko partiz. zgodb po ljud. izročilu in mladin. črtice z motivi iz NOB Krvavi zid (1967) in kmet. povest z belokr. motiviko Anka Mikoljeva (1970; oceni: D. Poniž, Delo 1970, št. 227; D. Rupel, NRazgl 1970, 644). V rkp so ostali roman Belokranjski kresovi (odlomek Jurjevski kres obj. v Snovanjih 1967, št. 5) in odrska besedila: Lizol (drama v 3 dej.), Belokranjski kresovi (ljud. igra), Gorjanska vila (mladin. igra; vse upriz. na amater. odrih). V lit. delih s sodobno tematiko Z. ni zgolj fantazij. iskalec življenja in človeka, marveč skuša ostati zvest življ. realnosti, tako da je v tej težnji blizek tradiciji našega realizma (prim. B. Borko, NRazgl 1973, 369). – Knj. Turjačani (1937) je poljuden zgod. oris dolenjskih Auerspergov (o nastanku gl. Razglednik J 1943, 238–40).

S pedag. čl. je sodel. v P (1930/1: ocena knjige L. Pibrovec, Osnovni razred v luči sedanjih didakt. načel; 1932/3: Gospodar. kriza in utrip pedag. obnove), s humoreskami v UT (1930/1, št. 31, 34: Dnevnik učitelja Čičigoja, Učitelj Čičigoj in njeg. korespondenca), z lit. kritiko v LZ (1932: Publikacije Mladinske matice). Po vojni je obj. v PD (1951, št. 4/5: Organizirajmo posvetovalnice za starše!; 1955, št. 7: Psihološke popisnice – važen vzgojni informator; 1959, št. 9: Vzgoja vajencev in družbena odgovornost; št. 13: 70-letni jubilej Vajenske šole v Škofji Loki), SodP (1951: Kakšnih prosvetnih inšpektorjev si želimo …; prim. T. Hojan, A. Perkič, A. Vovko, Bibl kazalo P in SodP 1880–1980, 1983). Ur. je zbornik Sedemdesetletnica vajenske šole v Škofji Loki (1959).

Prim.: osebni podatki; Bibl JLZ; SBibl; SGL; V. Rozman, PD 1963, št. 12; J. Zupančič, Tov 1966, št. 9; S. Šimenc, Snovanja 1967, št. 5; I. Guzelj, Glas 1973, št. 43 (vse s sliko); F. Vurnik, Dnevnik 1973, št. 152; Slov. književnost, 1982. – Intervjuja: Glas 1969, št. 3 (I. Guzelj); Knjiga 1967, 489–90 (oba s sliko). Lah