Zupan, Ignacij (1853–1915)

Zupan Ignacij, izdelovalec orgel, r. 21. jul. 1853 v Kropi orglarju Ignaciju in Elizabeti r. Lešter, u. 7. nov. 1915 v Kamni Gorici. Orglarstva se je učil pri svojem očetu (1825–88; nečak prošta Jožefa, gl. čl.), ki je kot samouk izdelal štev. orgle, naslonjene na izročilo, s sapnicami na poteg (gl. takšne orgle v Lipoglavu pri Grosupljem, Šentjoštu nad Horjulom, Javorju nad Šk. Loko, Kropi, Kor. Beli; na Rudniku pri Lj. so že zamenjane). Izpopolnjeval se je pri orglar. podjetju Brata (Fr.) Rieger v Krnovu (Češka), od tam prenesel v Sjo izdelavo sapnic na stožce, kar je opisal v članku Sostava orgelj (CG 1882). 1880 sta z očetom ustanovila v Kropi orglarsko podjetje Ign. Zupan & sinovi. Prve orgle s sapnicami na stožce je Z. postavil 1880 v Jelšanah pri Ilir. Bistrici (gl. CG 1880, 100; 1881, 8). Po 1888 je delavnico preselil v Kamno Gorico, z bratom Ivanom jo vodil kot podj. Brata Z., kar je ohranil tudi po bratovi smrti.

Z. je naš najbolj plodovit izdelovalec orgel, saj je izdelal (v okviru obeh delavnic) kar 127 večjih ali manjših orgel ne samo v Sji, marveč tudi v Istri (Lovran 1903, Opatija 1900, Volosko 1910), na Hrv. (Kringa), Slavoniji (Mitrovica), Bosni (Livno), Dalmaciji (Drniš, Metković, Šibenik). Največje, z 19 registri, je postavil v krajih: Bovec (ok. 1903), Ig pri Lj. (1888), Kranj (1892), Poljane nad Šk. Loko (1907); 17. reg.: Biljana v Brdih (1913/4), Boh. Bistrica (1886); 16 reg.: Drniš, Mrb (c. sv. Alojzija), Naklo (1887); 15 reg.: Mavčiče (1913), Radmirje, Sora (ok. 1898), Šentilj v Slov. goricah; 13 reg.: Gorje pri Bledu (1905), Kringa (1912), Rovišče (Sv. Gora pri Zagorju ob Savi, 1881), Vinica (1902); 12 reg.: Dob pri Domžalah (1897, 1982 obnovljene), Dravograd, Štorje, Griže, Sostro pri Lj. (1898). Nekatere so danes predelane, zelo veliko pa jih še vedno dobro služi, kar dokazuje, da so obrtniško kakovostne in iz brezhibnega materiala. Umetniško pa so izdelki svojega časa: tedaj so sicer tehnično napredovale, a na račun zvočne kakovosti. Z. je šel skozi vse stopnje tega nazadovanja: romantična dispozicija (množenje osn. registrov na račun alikvotov), sapnice na stožce (ne več s tonskimi kancelami, temveč registrskimi), pnevmatska traktura (četudi še delal mehanske orgle). Za Z-om je sapnice na stožce 1884 prevzel Franc Goršič, ki je moral hoditi po isti poti. – Delavnica Z-ov je bila 1888 odlikovana z bronasto medaljo na svetovni razstavi znanosti in obrti v Bruslju, 1892 z zlato na mednar. razstavi glasbe in gled. umetnosti na Dunaju.

Brat Ivan (9. dec. 1857 – 4. jul. 1900) je predvsem vodil pisarniške posle podjetja, a bil tudi organist v Kamni Gorici in uspešen skladatelj. Skladbi za mešani pev. zbor Marija, moja misel in Velika noč sta izšli v CG (1880, 1889), v samozal. pa je izdal: Cerkvene pesmi za mešane glasove (1893), Trinajst božičnih pesmi (1897) in Petnajst razl. cerkv. pesmi za mešani zbor (1898); med božičnimi je zelo uspela Božji nam je rojen sin, ki se poje in ponatiskuje v pesmaricah do danes. Z. je iznašel način, kako v ognju kositriti cinkovo pločevino, da so piščali videti kot vlite iz kositra.

Prim.: Bibl JLZ 13–4; F. Kimovec, CG 1916, 27–8, 37–41; S. Premrl, CG 1919, 33–4; R. Fabiani, Kron 1935, 272–3; G. Radole, L'arte organaria in Istria, Bologna 1969; isti, L'arte organaria a Trieste, ib. 1975; S. Trobina, Slov. cerkv. skladatelji, 1972, 99, 134; E. Škulj, Bibl kazalo CG, 1978; Lad. Šaban, Muzikol. zbornik 1979, 34, 40; M. Bizjak in E. Škulj, Orgle na Slov., 1985; E. Škulj, Ljubljanske orgle, 1985; isti, CG 1988, 40. – Slika: Kron 1935, 272 (Ignacij in Ivan). Škulj