Zupan, Fran (1887–1975)

Zupan Fran, slikar, v Ljubljani r. 6. nov. 1887 čevljarju Josipu in Franji r. Rojc ter u. 28. febr. 1975. V r. mestu je obiskoval 4 razr. real. gimn. (1901–5) in učiteljišče (mat. 1909). Vse življenje je preživel v Lj., kjer je imel na Žabjaku svoj atelje. Nekaj časa je poučeval risanje na lj. učiteljišču. S slikanjem se je seznanil v gimn., kjer ga je poučeval I. Franke, njegove zgodnje skice pa je ugodno ocenila I. Kobilca. Zaradi slabih gmotnih razmer nadarjeni Z. ni mogel redno štud. slikarstva in se je odločil za zasebno slikar. šolo R. Jakopiča, kjer je ostal 3 leta. Takrat se je s slikanjem na prostem ter v družbi A. Zupanec-Sodnik in P. Gustinčiča navzel značilne impresionistične tehnike. 1910 je kot Jakopičev učenec razstavil 3 akvarele na razstavi 80 let upodabljajoče umetnosti na Slov.

V 1. svet. vojni je bil na ital. fronti, nato v Judenburgu, kjer se je srečal z I. Cankarjem in H. Smrekarjem. Takoj po 1. vojni je slikal po Dolenjskem z Jakopičem in Gustinčičem, 1920–2 pa v okolici Škofje Loke z Jakopičem. V tem času je začel iskati v barvnem intenziviranju impresionistične skale in tehnike svojo lastno pot, ki ga je že 1920 vodila v Novo mesto med slikarje »Novomeške pomladi« (B. Jakac, M. Mušič, Z. Skalicky, I. Čargo), seveda pod pokroviteljstvom Jakopiča. 1922 pa se je znašel v Klubu mladih (zvečine zbrani slov. ekspresionisti) in tu opravljal tudi funkcijo tajnika, vendar se mladim usmeritveno ni docela pridružil. Generacijsko je bil bliže vesnanom kot ekspresionistom, v splošnem pa se niti tedaj niti pozneje ni želel odvrniti od svoje zvihrane barvitosti niti od naravne krajinske predloge. Šele mnogo pozneje (v 60-ih letih) se je v nekaj slikah, ki pa so ostale izjeme (Snemanje križa, fantastične slike rogovilastih dreves), približeval Kraljevi slikarski usmeritvi. 1924–8 je svojo slikarsko vizijo strnil okrog jasneje razvidnih arhitektonskih krajinskih prvin. Ni se odrekel močnemu barvnemu poudarku vidnega, je pa to logično terjalo zamenjavo predloge. Odpravil se je v Primorje in Dalmacijo; tudi potovanje v Pariz in London (1926) ga je utrdilo v prepričanju, da je na pravi poti, da se sodobno slikarstvo vrača k starim vzorom. Tedaj sta bili njegovi glavni tehniki akvarel in olje, katerima je dodal še pastel in gvaš (po zadnji vojni je najpogostejša tehnika tempera). Na štev. poteh po Sji, Dalmaciji, Bosni in tujini je slikal hitro in se vračal k istim motivom tudi po daljših presledkih. Zaradi takšnega načina dela je bil neizenačen v kvaliteti. 1923–33 je dosegel svojo prvo slikarsko zrelost in solidno kvaliteto. Tedaj se je vrnil k realizmu poenostavljenih oblik in k ravnotežju linije ter barve. Ozki oznaki kot impresionistična, še manj ekspresionistična se ne dasta neposredno uporabiti zanj. Pri njem gre za eno poimpresionističnih različic ekspresivno doživetega krajinarstva brez skrajnosti. Slikar. vrh je dosegel 1934–40, ko je s tehniko dognal najbolj neposredno podajanje svojega doživetja v barvah. Kritika (Š. Čopič) predlaga za oznako tega njeg. razdobja termin barviti realizem. Temperamentni slikar. izbruhi, ki jih je doživljal pri slikanju dalmatinske krajine (s srb. slikarjem M. Petrovom in njeg. ženo J. Cirković), se znova pojavijo v zgodnjih 60-ih letih. V barvitih fortissimih je dosegel skrajnost, ob kateri pa je tudi obstal, oz. se vrnil v zmernejše vode. Tudi občasno sestavljanje krajin iz različnih fragmentov ter poskusi s skoraj abstraktnimi krajinami, ki so bile sicer v njeg. opusu redke, daje podobo slikarja, ki je želel ostati zvest resničnemu in poznanemu svetu, a je hkrati poskušal z nekaterimi »modernizacijami« nekajkrat ujeti korak s časom.

Udeležil se je razstave slov. umetnosti v Bgdu (Klub mladih 1922), Moderne slov. umetnosti v Sarajevu (1926), razstave slov. umetnikov v Hodoninu na Moravskem (1924), v Pragi (1926), v okviru Slov. umetniškega društva na Dunaju in v Berlinu (1927), jsl razstave v Londonu (1930); pozneje je razstavljal na skupin. društvenih razstavah v Lj. in Bgdu, po osvob. domala na vseh razstavah DSLU. Samostojno je razstavljal v Lj. (1920), Londonu (1927), Celju (1940), na Ravnah na Kor. (1946) in v Šoštanju (1965). MestG ga je 1967 počastila z veliko retrospektivno razstavo in izdala ob njej izčrpnejši katalog (Š. Čopič). Njegova dela so v stalnih zbirkah v Splitu, Novem Sadu, Pragi, Londonu in Lj. - Prim.: ELU; SN 1930, št. 51 (intervju); F. Šijanec, Sodobna slov. lik. umetnost, 1961, 77; Delo 1965, št. 132; 1967, št. 316 (s sliko); LDk 1967, št. 119 (s sliko); Š. Čopič, Obzornik 1967, 541–4 (s sliko); M. Vovk, NRazgl 1975, 272; Sinteza 1976, 6; S. Mikuž, Zbornik občine Grosuplje 1976, 207–13. – Slika: Ekspresionizem in nova stvarnost na Slov., 1986, 14. Kčč.