Zulliani, Candido Danielle Silvestro (1712–1769)

Zulliani (Suliani) Candido Danielle Silvestro, stavbenik, krščen 4. jan. 1712 v Trstu stavbnemu mojstru Giovanniju in Mariji r. Sugali, u. 24. maja 1769 v Ljubljani (pokopan v nekd. franč. c. na Vodnikovem trgu). Poklica se je izučil pri očetu, z njim mdr. popravljal tržaška mestna vrata Riborgo. V Lj. ga je verj. pripeljal tržaški stavbni inšpektor in avtor lj. šentpetrske c. Giov. Fusconi, kar odseva v Z-jevi predvsem slogovni navezanosti na beneški barok, čigar oblikovalec je v Trstu Fusconi bil. Poroka 13. jan. 1735 z Marijo Katarino, vdovo po stavbnem mojstru Simonu Kernizu, mu je prinesla obrtno dovoljenje. 14. marca i. 1. je že postal lj. meščan. Ko je ovdovel, se je 23. jan. 1765 vnovič por. z Novomeščanko Gertrudo Schödl.

Pretežni del Z-jevih stavbnih nalog je izrazito utilitarnega značaja. Kaže, da je ob prihodu na Kranjsko bil zaposlen z regulacijo Ljubljanice. Od srede stol. je redno prevzemal v zakup tlakovanje mestnih ulic idr. magistratna naročila (adaptacije, popravila, cenitve). Med podobne naloge sodijo npr.: načrti za povečavo mestne ubožnice; zelo ambiciozen predlog za rekonstrukcijo špitalskega mostu; 1748–52 je prezidaval za vojaštvo nekd. lazaret pri šentpetrski cerkvi, ki pa je še dolgo po Z-jevi smrti ostal pritličen; 1749–50 nova stražnica pri križevniškem samostanu; arhivsko je izpričan model za stanovsko gled. iz 1751; 1760 mu je magistrat naložil izdelavo novega posnetka mesta. Ko je bil 1761–4 dež. stavbni mojster, se dež. in drž. naročila niso dosti razločevala od mestnih, ubadal se je v glavnem s skladišči in z vzdrževanjem erarnih stavb. V arhivu dvorne komore na Dunaju se je ohranilo nekaj Z-jevih načrtov (povečava mitnice 1765 in prezidava bližnjega mitniškega urada na Bregu v Lj., drž. skladišče na Vrhniki), ki kažejo dokajšnjo oblikovalsko voljo in so zato ostali neizvedeni.

Doslej edino izpričano sakralno delo je bila ž. c. sv. Janeza Krstnika v Lj.-Trnovem iz 1753 (načrti že 1738), ki so jo sredi 19. stol. podrli. Novejša raziskovanja pa dokazujejo, da je njegova samostanska c. v Velesovem iz 1766, ki je vrh Z-jeve arhitekture in zapozneli konec beneške orientacije na Kranjskem; slabo jo je dokončal šlezijski stavbni mojster Leop. Peuker. Vzporedno z Velesovim je verj. nastajala p. c. sv. Valburge ob smledniškem gradu; dozidal jo je 1771 Z-jev naslednik Leop. Hofer. Po slogovni analogiji pa Z-ju lahko pripišemo: 1750 dozidano p. c. sv. Lenarta na Vrhniki in 1754 nastalo ž. c. v Gor. Logatcu (v zač. 20. stol. močno prezidana), izrazito beneško vplivani p. c. Marijinega obiskovanja iz 1740–7 na Rožniku v Lj. in sv. Janeza Krst. iz 1747 v Verneku. Mogoče je Z-ju pripisati še dokončanje nekd. pokopal. c. sv. Krištofa iz 1750 in krakovsko kapelico iz 1744 v Lj. ter obsežno barokizacijo cisterc. samostana in cerkve v Stični, vključno z bližnjo kapelo sv. Družine (oboje ok. 1740–51).

Njegova najpomembnejša profana stavba je bila Kozlerjeva hiša v Lj. (1960 podrta), ki si jo je od 1742 zidal Janez Anton Pucher pl. Puchenthal, a je do smrti 1759 ni dokončal (manjkal severni rizalit; jeseni 1814 jo je kupil F. Hojnik, 1848 so jo njeg. dediči prodali Janezu Kozlerju). Šlo je za moden tip baročne palače s stranskima rizalitoma in nenaglašeno sredino. V Lj. je Z. 1748–9 temeljito prezidal Schweigerjevo hišo na Starem trgu 11 a, 1756–8 pa s Peerovim traktom sklenil bogosl. semenišče proti Ljubljanici. Med manjša dela sodi npr. stopniščni trakt v Erbergovi hiši na Starem trgu 9 (soroden Schweigerjevemu stopnišču) in fasada kanoniške hiše na Ciril Metodovem trgu 6; podobna je dvorcu v Goričanah, ki ga je Z. za lj. škofa E. A. Attemsa predelal in prilagodil dvorjanskemu načinu življenja zrelega baroka; v prejšnjem stol. so stavbo spet zmanjšali na nekdanji obseg.

Z. je bil izredno spreten zidar s širokim strok. znanjem, ki je beneški barok poskušal prilagajati srednjeevrop. arhitekturi. Zakoreninjen v mediteranski tektoniki je avstr. poznobaročni modi sledil s skoraj grafično členitvijo stene, lahkotnim okrasjem in plitvimi zamiki. Šteti ga moremo med najpomembnejše baročne arhitekte na Slov. V primerjavi s cehovskima kolegoma G. Mačkom in J. G. Schmidtom je razmeroma malo zaslužil in se ni pehal za častmi. K njegovi kronični zadolženosti (gl. Kron 1936, 157–8) je v času recesije veliko pripomogla zidava lastne hiše (v današnji Kopitarjevi ul.), tako daje nazadnje u. v veliki revščini. – Prim.: N. Šumi, Ljubljanska baročna arhitektura, 1961, 64, 65, 81, 139, 172; D. Prelovšek, Ljubljanska arhitektura 18. stol., zbornik Zgodovina Ljubljane, 1984, 182–4, 185, 186; isti, RSAZU, razr. I, 1986, 69–134, 169–210; Enc. Sje I, 1987, 190, 191. Prelovšek