Zorzut, Ludvik (1892–1977)

Zorzut Ludvik, pesnik in publicist, r. 24. avg. 1892 v Medani nadučitelju Antonu in Frančiški r. Zucchiati, u. 27. apr. 1977 v Kanalu ob Soči, pok. v Medani. V Gor. je obiskoval 1904–13 slov. vzporednico nem. gimn., nato štud. bogoslovje do jun. 1915, ko so ga Italijani z očetom (gl. S 1936, št. 74, s sliko) zajeli na desnem bregu Soče in poslali v notranjost Italije. Sept. 1916 se je vrnil in poskušal v Vidmu (Udine) nadaljevati študij bogoslovja, a bil poleti 1917 znova interniran v It. Po koncu vojne je ok. 1920 odšel v Mrb, kjer je delal najprej v upravni službi, 1925–41 pa na magistratu. Pred Nemci se je umaknil v Videm pri Krškem, Laško in končno Lj., od srede 1944 delal pri Slov. Rdečem križu v Gor. Od maja 1945 do sept. 1947 je bil referent za arhive in kult. dediščino pri okrožnem izvršnem NOO za Goriško, 1947–9 poverjenik za nar. kataster v okviru Muzeja nar. osvoboditve LRS. 1949 je moral iz Gor. (pripadla Italiji) in se naselil v Kanalu ob Soči. Bil je referent za muzeje in arhive pri oblastnem NOO Nova Gor., 1951 krajši čas v novogor. Štud. knjižnici, jan. 1952 postal upravnik novoustan. Gor. muzeja v Novi Gor., 1953 upok. – Odlikovanje: 1968 red zaslug za narod s srebrno zvezdo.

Z. je zapustil očitno sled na vrsti področij, čeprav ni bil na nobenem »poklicni« strokovnjak. V Mrbu je delal v Zgod. in Muzejskem društvu, Štud. knjižnici, podružnici SPD (nad 20 let odbornik), v pevskem zboru primor. emigrantov Jadran, v sosvetu Sedejeve družine, ki je skrbela za begunce z zasedene Primorske. Kot poverjenik za spomeniško varstvo je prehodil skoraj vso sev. Primorsko, nabral veliko muzealij, še več pa jih popisal. Svoje zapiske je sproti ali kasneje porabil v štev. literarnih, etnogr., spomeniškovarstvenih idr. objavah (več kot 500 enot). V Novi Gor. je sodel. pri ustan. ali obujanju Zgod. društva, Štud. knjižnice (1949), arhiva, muzeja in spomeniškovar. službe. Pri Klubu starih gor. študentov je pobudil postavljanje spominskih plošč pomembnim Primorcem, sest. zanje besedila in recitiral prigodnice ob odkritjih (gl. T. Pavšič, Kult. delo Kluba starih gor. študentov, 1973).

V zgodnji mladosti je Z-a pritegovala glasba (do pozne starosti orglal) in deloma ljud. igra, zbiral medansko mladino, jo učil petja in igre, sest. dram. prizore (gl. Jubil. KCD 1936, 39). Na gimn. je pobudil rkp list Naše vaje, sodel. s poezijo in prozo. Dopisoval je v Gorico in Primor. list, po 1918 v Družino, Gor. stražo, KGMD, M, Naš čolnič in Novi list, po preselitvi v Mrb v Jsl bisere, Kol Nabavljalne zadruge, MV, Naš dom, Pohorsko politiko (1931, 1937–9 jo tudi ur.), Tabor. 1945 je začel obj. v KMD, opisoval Goriška Brda, nato še Beneško Sjo, Rezijo in Kanalsko dolino. Z domoznanskimi čl. je bil predvsem v službi narodn. prebujanja najzah. slov. pokrajin, reševal liter. in kult. dediščino (gl. npr. Trinkov zbornik 1946, Trinkov kol 1959). Pisal je še v Glasnik Slov. etn. društva, Novo M, Planine ob meji, PV idr. Za KLSje je obdelal kraje v Brdih ter nekatere na Krasu in v Vipav. dolini. Napisal je brošuro Kanal ob Soči (1963), po zapiskih brata Cirila pa zgod. fojanske zadruge Svobodni kmetje (1974; oc.: B. Marušič, PDk 1974, št. 141). V rkp je ostal fragment topografije Goriške (hrani Gor. muzej na gradu Kromberk).

Kljub tolikšnemu razdajanju pa ostaja jedro Z-ovega ustvarjanja pesnjenje. Izšel je iz domačijske pesmi in v njej tudi ostal. Njegova pesem, ki jo je po 1926 obj. v glavnem tam kot članke, je obstala na meji med umetnim in narečnim pesnjenjem, razen v redkih primerih se ni dvignila nad raven spretnega verzifikatorja. Značilno je, da je ustvaril ogromno govorjene (ex abrupto) poezije, ustrezne njeg. vandrovskemu načinu življenja, in da sam ni nikoli izdal pesniške zbirke. Za 80-letnico mu je M. Brecelj pripravil izbor z nasl. Ptička briegarca (1974, s sliko, uvodom, bibl in narečnim slovarčkom; oc. mdr. 1974: T. Pavšič, Nova M 155–7; B. Marušič, PDk št. 115; L. Legiša, Prostor in čas 665–7; F. Vogelnik, PV 1976, 85–6). Nekaj pesmi je prev. iz furlanščine (Srečanja 1971; Veliki tolminski punt l. 1713, 1973). Veliko Z-ovih pesmi so uglasbili, vsaj deset R. Simoniti (obj. v Naših zborih 1976, 1977), najv. uspeh je doživela popevka Briška pesem (oz. Brda, Brda …) na glasbo Mirka Rebolja (1962), ki so jo dolgo oddajali po radiu, ter Čriešnje, čriešnje … na glasbo Avg. Ipavca (1973). – Psevd.: Ludovik Briški, Fervidus, Goričan, l. z., L. Z., P., Poh., Pohoricus, Davorin Silni, Slavoljub, Vladimir Veliki, Vladimir.

Prim.: Bibl JLZ 7; F. Mišič, V žaru in čaru šumovitega Pohorja, 1934, 118; T. Orel, PV 1968, 276–8 (s sliko); Družina 1972, št. 18; M. Brecelj, KGMD 1973, 103–5 (s sliko); KMD 1973, 130–1 (s sliko); T. Orel, PV 1973, 633–4; B. Hartman, Jadran. kol 1977, 150; ob smrti 1977: T. Pavšič, Delo št. 100; J. Kragelj, Družina št. 22 (s sliko); S. Brajša, Katol. glas št. 18; M. W(altritsch), PDk št. 95; –L. Bezlaj-Krevel, Arhivi 1978, 86–7; B. Marušič, Goriški letnik 1980, 281–2 (s sliko); M. Komac, Gor. letnik 1988/9, 115; T. Kermauner, Poezija slov. zahoda, I, 1990, 94–101. – Upodobitvi: R. Debenjak, portret (1972, risba); Z. Kalin, 1980, bron (plastika na grobu). Brj.

ZORZUT Ludvik, pesnik, narodopisec, muzealec in arhivist, publicist in planinec, r. 24. avg. 1892 v Medani, u. 27. apr. 1977 v Kanalu ob Soči, pokopan 29. apr. 1977 v Medani. Oče Anton, nadučitelj, mati Frančiška Zucchiati. Z. se je rodil v hiši pri »P'rfesorjevih«, v kateri se je 10 let prej rodil pesnik Alojz Gradnik. Osn. š. je obiskoval v roj. vasi, potem je šel v Alojzijevišče v Gor., med 1904–13 je obiskoval slov. vzporednico na nem. gimn. v Gor. in maturiral 1913, nato je vstopil v tamkajšnje bogoslovje, vendar je moral študij kmalu pretrgati zaradi vojne in soške fronte. Po vdoru it. vojske na avstr. ozemlje je bil 20. sept. 1915 skupaj z očetom izgnan v Cremono, pozneje pa na jug v deželo Kampanijo. Maja 1916 Z. preselijo v S. Severino v Markah, kjer se sreča s številno skupino izgnanih oziroma evakuiranih Bricev, ki so bili dobro organizirani in so društveno in družabno sodelovali, imeli so celo svojo šolo in godbo. Tu se je tudi spoznal s svojo bodočo ženo. Po 15 mesecih se je vrnil v Medano in nadaljeval teološki študij v Vidmu, kjer se je spoznal z Jožkom Bratužem in Ivanom Trinkom. Poleti 1917 ga aretirajo in odpeljejo v Firence, spomladi 1918 pa prestavijo znova v S. Severino. Proti koncu vojne se Z. vrne v Medano, a kmalu (1919) odide v Mrb., kjer si najde upravno službo na magistratu. 1921 se oženi z rojakinjo Marijo Debenjak iz Kožbane in z njo ustanovi svoj dom (dva sinova in hči). 21 let življenja v severni prestolnici je bilo za Z. živahno obdobje kulturne, planinske in družabne dejavnosti. Sodeloval je v zgod. in muzejskem društvu, v študijski knjižnici in pri planincih. Kot primor. rojak se je udeleževal kultur. in javnega življenja naših emigrantov, tako je pel v zboru Jadran in delal v sosvetu Sedejeve družine (za begunce iz zasedene Primorske). Pred Nemci se je umaknil v Videm pri Krškem, nato se je zatekel v Laško, končno pa v Lj. Sredi 1944 je zapustil Lj. in se preselil v Gor. – Na Primorskem – ves čas v bližini svojih rodnih Brd in ne glede na stare in nove meje – je Z. preživel vseh svojih nadaljnjih 33 let. V Gor. je takoj prevzel delo pri Slovenskem Rdečem križu. Od maja 1945 do priključitve Primorske k Jsli je bil referent za arhive in kulturno dediščino pri Okrož. izvrš. NOO za Goriško, hkrati je bil tedaj tudi 2 leti popisovalec v anketni komisiji v okviru PNOO v Trstu. Med 1947–49 je bil poverjenik za narodni kataster na vsem področju Slov. v It., zbiral pa je tudi bibliografske podatke o it. polit. znanstvenih publikacijah in folklorne narodopisne podatke, zlasti še o Beneški Sloveniji. Ob vzpostavitvi nove meje po 15. sept. 1947 Z. ni imel urejenega državljanstva in službenega statusa v Gor., kjer je bila spet It., vendar je na željo DFS v It. in pisatelja Fr. Bevka še ostal in delal med zamejskimi Slov., dokler mu oblasti 20. apr. 1949 niso zaukazale, naj zapusti državo (na podlagi nekega fašist. zakona). Čez nekaj let je It. Z. preklicala prepoved vstopa na njeno ozemlje. Pri Obl. LO v Novi Gor. je Z. 1949 dobil mesto referenta za muzeje in arhive s širokimi nalogami raziskovanja, zbiranja ter prevzemanja in zaščite kultur. spomenikov na področju muzejstva, arhivistike in knjižničarstva na vsem ozemlju takratnih okrajev Gorica, Tolmin, Idrija in Sežana. Na številnih obiskih vse do trentarskih planin je zbiral podatke pri ljudeh in iz pisanih virov ter sestavljal ustrezno kartoteko. – Čeprav je še vedno delno skrbel za to vrsto strok. dejavnosti, je bil 1950 za krajši čas tajnik sedemletne š. v Kanalu, nato zaposlen v Študijski knjižnici v Novi Gor., jan. 1952 pa je bil postavljen za prvega ravn. muzeja in arhiva v Novi Gor. Z. je na tem mestu imel nekaj službenih zapletov, dobil je celo odpoved, vendar je bil nato kmalu upokojen (1953). Z. je namreč kot svojevrstna zanimiva osebnost in kot zaveden Slov. imel težave v obeh sosednjih državah. Upokojitev je Z. dala možnosti, da je lahko sledil zahtevam in izzivom svojih konjičkov, ali bolje, da je služil svojim številnim muzam in najljubšim kulturnim opravilom. Do smrti mu je ostalo še 24 let, ki jih je uporabil za zanimivo in potrebno publicistiko, kakršne bi nihče drug ne bil mogel prispevati. Iz stanovanja v kanalskem Gradu je hodil na svoje pohode po Goriškem in po slov. zamejstvu v It. in drugam, koder se je dalo odkriti kaj novega iz starih časov ali pa se je dogajalo kaj kult., zgod. ali planinskega. Bil je žuboreči prigodniški pesnik, ki je razveseljeval in kulturnozgod. označeval mnogotera srečanja. Nemirna popotniška kri ga je spodbujala, da nikoli ni miroval. Redno, skoraj do zadnjega, je hodil v domačo Medano, včasih peš iz Kanala in orglal pri nedeljskih mašah. Tudi njegov zadnji dokončni odhod v Medano je bil veličasten, rojaki so mu namreč pripravili izjemen pogreb. Eno pomembnih Z. dejavnosti je bilo širjenje planinske misli. Planinsko navdušenje je Z. imel že v mladosti, a razvil ga je še bolj v družbi pesnika Janka Glaserja in prijateljev, znanih planincev in kulturnikov, ki so tudi vplivali, da se je izoblikovala Z-ova pesniška žilica. Ob dvanajstletnem odborništvu v mrb. podružnici SPD, oblikovanju Pohorja in Alp je pridno dopisoval o planinstvu, ki mu je navdihnilo tudi nekaj prisrčnih, skoraj antoloških pesmi. Tako kot Janko Glaser je tudi Z. dobil naslov »pohorskega pesnika«. V svojo pesniško zbirko je uvrstil ciklus Planinske, po letnikih PV pa je razstresenih na desetine planinskih pesmi. Po vojni se je dejavno vključeval tako v obnovljeno PD v Gor. kot v PD Nova Gor., katerega častni član je bil. Gor. planinci so ga pogosto vabili medse na izlete in prireditve. Z. po pravici velja za planinskega pesnika in pisca. 1967 je prejel zlati znak PZS, 1972 pa plaketo. Kot publicist in pesnik ima Z. dolgo in pisano bibliografijo. – Ob pesmih prevladujejo članki, potopisi, zanj zelo značilne kratke pokrajinske monografije, folklorni in planinski zapisi. S svojimi prispevki je razširjal vednost o naši zemlji, še zlasti najzahodnejši, o naši preteklosti in naših ljudeh. Vse to pa je povedal na izviren način in svoje spise je, če je le bilo mogoče, zalival s humorjem, iskrivo duhovitostjo in neukročeno toplino. Kot zapozneli polihistor je predvsem posvečal pozornost tistim stvarem, ki jih drugi morda niso opazili ali pa do njih niso imeli dostopa. Svoje strok. članke (etnografske, zgodovinske in vsega po malo) je predvsem posvetil Brdom, Beneški Sloveniji in Reziji, vipavski in soški dolini. Izbor vsega tistega, kar je vedel o Brdih, je zbral v knjižnici Svobodni kmetje (1974; soavtor Z-ov brat Ciril Z.) – že kot dijak je pisal v PrimL in Gorico, pozneje v GorS, M, NašČ, v KolGMD, NL, PV, Zadružni koledar, Pohorsko politiko, po vojni pa SoškiT, Sočo, PDk, Matajur, Novo Gorico, PrimN, JKol, Koledar KMD in še kam. Četudi je vse življenje po malo pesnil, pa je izdajo svoje pesniške zbirke doživel šele za svojo osemdesetletnico in še to z dveletno zamudo, izšla je 1974 pri Mohorjevi v Celju. Pesmi mu je zbral Marijan Brecelj in na koncu tudi navedel Z-ovo bibliografijo. Naslovi posameznih ciklov napovedujejo tudi vsebino: Briške, Slovenjbeneške, Planinske, Ljubezenske, Popotne. Naslov knjige Ptička briegarca ima za Brica Z. podoben simbolični pomen, kot ga ima ptička »brinovka« za Kraševca Kosovela. Z-ova poezija je velikokrat prigodniška. – Kot pesnik je bil močno vdan rimi, zato nekatere njegove pesmi tečejo kot briška rebula, vendar pri njem rima ni samo tradicionalna in konservativna zahteva, temveč tudi prekipevajoča potreba po muzikalnosti, ki je bila vedno lastna umetniškim dušam primor. duhovno zemljepisnega kroga. Ni slučaj, da je bil Z. glasbenik (organist) in da je nekaj njegovih pesmi uglasbenih, zlasti več jih je uglasbil njegov prijatelj in rojak Rado Simoniti. – Z. je s svojim publicističnim delom ohranil Slov. veliko domoznanskih zapisov, ki četudi oblikovani nekonvencionalno znanstveno, na zanimiv način odkrivajo sicer težko pogrešljive poteze na podobi naše starožitnosti, še posebej v Brdih in Benečiji. Ohranjajo tudi duha in pripovedniški »prijem«, ki ju ni več. S svojim življenjskim stilom – Z. je bil ahasverski nemir, pa tudi arbiter elegantiarum in, pripadajoč planinski kulturniški druščini, ki se je sama sebe imenovala juventus fervida – je predstavljal poseben in na neki način edinstveni tip slov. izobraženca. Kot pravi »stari goriški študent« je sodeloval v zaslužnem Klubu starih goriških študentov, ki je od 1964 pa do pred nekaj leti postavil številne plošče in spomenike po širnem področju Goriške. Za svoje delo je bil 1972 odlikovan z Redom zaslug za narod s srebrno zvezdo. Ob njegovi 100-letnici (1992) je bilo več prireditev v njegov spomin in v obuditev njegovega lika (proslave, arhivska razstava, odkritje spominske plošče na r. hiši).

Prim.: L. Zorzut, Ptička briegarca, 1974, 185–86; T. Pavšič, PDk 26. maja 1974; A. Peršolja, PrimN 28. jun. 1974; T. Pavšič, NM 1974, št. 4, 155–57; B. Marušič, PDk 16. jun. 1974; M. Brecelj, PrimN 1. jan. 1977; T. Pavšič, Delo 30. apr. 1977; J. Kragelj, Druž. 29. maja 1977; Isti, KMD 1978, 132–33; S. Brajša, KolGMD 1978, 97–99; J. Medvešček, PV 1977, št. 9, 533–37; GorLtk 7/1980, 281–82; T. Kermauner, Poezija slovenskega zahoda, 1, Mrb. 1990, 94–101; P. Svoljšak, JKol 1991, 89–91; Ludvik Zorzut 1892–1977. Razstava ob stoletnici rojstva. Nova Gor. 1992.

Pšč.