Zornik, Oskar (1922–1994)

Zornik Oskar, operni pevec, r. 20. marca 1922 v Čezsoči rudarju Ivanu in Frančiški r. Komac, živi v Mariboru. Obiskoval je ital. nižjo gimn. v Bovcu (1934–8) in višjo v Trstu (1938–40), končal v Lj. (1945–7). 1942 se je vključil v NOB (partiz. ime Miloš), bil sprejet v KPS, dec. sodel. pri ustan. prve partij. celice v Bovcu in organiziral vstajo na Bovškem. 1943 je vodil delo z mladino na Bovškem, Kobariškem in Tolminskem (prvi sekretar okrož. komiteja SKOJ), po kapit. Ital. bil kratko komandir čete in komandant bat., okt.–dec. v partij. šoli na Vojskem. 1944–5 je bil na položaju komisarja brigade. Že od otroštva se je učil violino, po vojni obiskoval v Lj. sred. glasb. šolo 1945–7, štud. solopetje 1947–51 na AG (prof. J. Betetto, Z. Gjungjenac; za igro B. Gavella, S. Jan, Marija Vera – Osten-Sacken), diplomiral 1969. Pri akad. pev. zboru T. Tomšič je bil 1947–51 solist. Angažiran je bil 1951 v Nar. pozorištu v Bgdu, od 1951 v Nar. kazalištu I. Zajc na Reki, od 1955 v Maked. nar. teatru v Skopju, od 1956 v Operi SNG v Mrbu. Od 1969 je bil tu direktor Unija papir servisa, 1973 upok. kot voj. invalid. Od 1985 honor. uči ital. jezik na Delav. univ. v Mrbu. – Odlikovanja: 1946 in 1962 red zaslug za narod s srebrno zvezdo, 1949 za hrabrost, 1962 bratstva in enotnosti s srebrnim vencem, 1983 republike z bronastim vencem, 1981 zlata plaketa OF VOS.

Na Reki je pel vloge: Vojvoda (G. Verdi, Rigoletto, 1952; zelo ugodne ocene), Riccardo (isti, Ples v maskah, 1952), Juranić (I. Zajc, Nikola Šubić-Zrinjski, 1952), André Chénier (U. Giordano, 1953), Radames (G. Verdi, Aida; dir. L. Matačić, 1953; v tej vlogi po mnenju kritike dosegel umetn. zenit). Kot zrel umetnik je pel skoraj ves klas. repertoar, največ v ital. operah, v Skopju je pel mdr. vloge Pinkerton (G. Puccini, Madame Butterfly, 1955), v mrb Operi npr. Cavaradossi (isti, Tosca, 1957, 1961, 1965), Rudolf (isti, La Bohème, 1957, 1959), Canio (R. Leoncavallo, Glumači, 1960, 1966), Manrico (G. Verdi, Trubadur, 1960), Ismaele (isti, Nabucco, 1962, 1964), Otello (isti, 1968), v neital. operah pa mdr. Janko (B. Smetana, Prodana nevesta, 1958), Don José (G. Bizet, Carmen, 1962), Ivo (M. Kozina, Ekvinokcij, 1965). Gostoval je največ v Lj., a tudi drugod po Jsli, npr. na poletnih igrah v Splitu in Pulju, v Avstriji kot Turiddu (P. Mascagni, Cavalleria rusticana, 1958). Na koncertih se je uveljavil s petjem del slov. skladateljev R. Gobca, M. Kozina, R. Simonitija in P. Šivica. – Z. je izrazit ital. belkantist in verdijevec, nekateri tuji in domači kritiki so ga, predvsem glasovno, primerjali z E. Carusom in B. Giglijem.

Prim.: osebni podatki; SGL; Nar. kazalište I. Zajc 1944–55, Reka 1955 (s sliko); GLMrb 1955–69; Večer 1972, št. 76 (s sliko); 1974, št. 222; 1987, št. 68; Leksikon jsl muzike, Zgb 1984; TV–15 1987, št. 13 (oboje s sliko). – Slika: arhiv SBL. Clemenz