Zornik, Klavdij Ivan (1910–2009)

Zornik Klavdij Ivan, slikar, r. 30. okt. 1910 v Kopru jetniškemu pazniku Ivanu in Frančiški r. Žagar, živi v Ljubljani. 1914 se je družina preselila v Sjo. V Mrbu je Z. obiskoval učiteljišče (prof. risanja A. Gvajc) in 1933 maturiral, 1934–8 štud. na Umetn. akad. v Zgbu (prof. Lj. Babić). 1940 je nastopil službo prof. risanja na deški meščan. šoli v Mrbu. 1941 so ga Nemci izgnali v Mrkonjić Grad (BiH), odtod prebežal v Varaždin, tam 1942 učil risanje na realni gimn. do prisilne mobiliz. v vojsko Nezav. drž. Hrv., a je še pred kapitul. Italije pobegnil v partizane. Dodelili so ga kult. prosv. oddelkom: v štab III. prolet. brigade (ilustr. brigadni list, portretiral, risal plakate, stenske kompozicije z motiviko NOB), štab I. divizije (poletje–jesen 1944) in štab I. armade (do jul. 1945), kjer je vodil slikarsko, fotogr., glasbeno in kino sekcijo, zbiral fotodokumentacijo (nekaj tega v Vojnem muzeju v Bgdu in Muzeju ljudske revol. v Lj.). Po odpustitvi je 1948–59 učil risanje na gimn. v Lj. (Bežigrad, Moste), ob delu štud. sodobne metode pouka risanja in lik. teorije, oboje posredoval na štev. predavanjih učiteljem. Od 1957 je honor. učil na AUU, 1959 tu izvoljen za docenta metodike lik. pouka in teorije, 1965 za izr., 1972 pa za rednega prof., 1975 upok. 1973–5 je bil rektor AUU, 1965–75 član republ. komisije za prof. strok. izpite. – Odlikovanja: 1949 red zaslug za narod III; 1975 red dela z rdečo zastavo; 1986 Ažbetovo priznanje.

Z-ovo slikanje je blizu ekspresionizmu, nosilec izraza je pri njem barva. Dela v olju na les ali platno, pretežno pokrajine, motive iz kmečkega okolja, tihožitja in portrete, mdr. Deček (prvotno Pri jedi, ok. 1938), Tulipani (1939), Kadilec (avtoportret, 1940), Peter Klepec, Jutro, Stara tovarna (vse 1952), Nevihta, Pustne šeme (1953), Sončnice, Perunike, Kokoš, Krompir, Vasovalec, Nedelja (vse 1954), Mati (1955), Tihožitje (1957), Maske, Martin Krpan, Begunci idr.

V mrb dobi se je družil z L. Šušmeljem in T. Primožičem, z njima idr. v klubu Brazda 1939 tudi prvič razstavljal, nato še skupinsko v Mrbu (1940, 1954, 1970, 1980), Lj. (1940, 1955, 1958, 1961), Celju (1964), Dubrovniku (1956), Bgdu (1962, 1969), na tujem pa v Lyonu (1954), Bernu (1955), Aleksandriji (1955), Beljaku (1958), Charleroiu (1958). Samostojno je razstavljal 1953 v MaG v Lj. (gl. SPor 1953, št. 162). – Ob pedag. delu so nastala skripta (izd. AUU): Likovni pouk in metodika lik. pouka (1966, cikl.), Pouk risanja (1966, cikl.), Likovna umetnost (Teorija …) I (1968), II (1969). Napisal je nekaj člankov ter souredil Jubilejni almanah ALU 1945–75. – Z-ova dela so v ModG v Lj., Umetn. gal. v Mrbu in Muzeju savrem. umetn. v Bgdu.

Brat Aristid (r. 24. febr. 1913 v Kopru, u. 9. jul. 1985 v Velenju, pok. v Lj.) je bil učitelj tehn. pouka, pretežno v Prekmurju, kjer je po 1945 tudi sodeloval pri obnovitvi šolstva. Četudi talentiran, se ni mogel posvetiti slikarstvu, zlasti rednemu šolanju ne. V času brezposelnosti (1935–8) se je vzdrževal s slikanjem kulis (bil vnet igralec in vodil lutkovno sekcijo). Med okupacijo je bil interniran v nem. taboriščih. Pravi slikarski zagon je dobil po prihodu v Velenje (1966), kjer je učil na gimn. in se vključil v Klub lik. ustvarjalcev Šaleške doline. Z njim je nastopil na razstavah v Velenju in Šoštanju, sodel. na razst. Združenja lik. skupin Sje (Lj. 1977, Brežice 1979). Samostojno je razst. v Velenju (1970, 1979, katalog), Šmartnem ob Paki (1971, 1973), Celju (1971) in Šoštanju (1979).

Prim.: r. matice (matični urad Koper); ELU IV; ULj III/2; I. Stopar, LdP-Borba 1953, št. 192; Umetn. zbornik 1943, 263; Avtoportret na Slov., 1958, 111, 147; F. Šijanec, Sod. slov. lik. um. 1961, 250; H. Vollmer, Allgem. Lexikon d. bild. Künstler …, Leipzig V, 1961; J. Čopič, Likovna revija 1962, št. 4/5, 105–6 (z reprod.); V. Visočnik, Borec 1970, 1011–4; Novejša umetnost v svzh Sji, 1970, 29, 35, 84–5, pril. 24; Likovno življenje med vojnama v Mrbu, 1984/5, 41, 109; Dnevnik 1986, št. 326 (s sliko). – Za Aristida: Delo 1979, št. 108 (s sliko); Večer 1979, št. 113 (s sliko); V. Šmajs, ib. 1985, št. 163 (s sliko). Brj.

ZORNIK Klavdij Ivan, slikar, r. 30. okt. 1910 v Kopru, živi v Lj. Oče Ivan, jetniški paznik, mati Frančiška Žagar. Učiteljišče je obiskoval v Mrbu, kjer ga je poučeval risanje Anton Gvajc (gl. čl.), od 1934–38 je študiral na umetnostni akad. v Zgbu pri prof. L. Babiču. 1940 je začel poučevati risanje na deški mešč. š. v Mrbu. 1941 je bil po nemškem napadu na Jslo in zaradi okupacije izgnan v Mrkonjič Grad v BiH, zbežal je nato v Varaždin, tam učil risanje na realni gimn. in bil prisilno mobiliziran v vojsko NDH. Že pred kapitulacijo It. je pobegnil k partizanom, kjer je vodil kulturno-prosv. odsek v štabu III. proletarske brigade in I. armade. Po vojni je od 1948 do 1959 učil risanje na gimn. za Bežigradom in v Mostah, 1957 je začel honorarno poučevati na ALU. 1959 je bil na tej šoli izvoljen za docenta, 1965 za izrednega, 1972 za rednega prof. Od 1973 dalje je opravljal službo rektorja ALU in bil 1975 upokojen. - Javnosti se je prvič predstavil 1939 v Mrbu skupaj z L. Šušmeljen in T. Primožičem, s katerima je sodeloval v klubu Brazda. Nastopil je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini, vidneje pa je opozoril nase s samostojno razstavo 1953 v Mali gal. v Lj., ob kateri je SPor zapisal: »Zbirka olj (...) kaže predvsem svojstven in izrazit kolorit, ki po načinu uporabe razodeva dediščino ekspresionizma. Tudi stilizacija figure oziroma predmeta je podrejena v prvi vrsti pomenskemu izrazu.« Že zgodaj so bile torej ugotovljene v Z-ovem slikarstvu ekspresionistične značilnosti s poudarkom na vsebini. Nosilec izraza je barva, v motivnem pogledu pa se ukvarja s krajino, prizori iz kmečkega okolja, tihožitjem in portretom. Po mnenju F. Šijanca se njegovi ekspresivni liki »zdijo sorodni Chagallovemu občutju in 'zemljaški' stilizaciji iz Hegedušićevega kroga«. Napisal je več skript spodročja metodike likovnega pouka in umetnostne teorije za študente ALU. v Lj. Z-ova dela najdemo v ModG v Lj., Umetnostni galeriji v Mrbu in v Muzeju savremene umetnosti v Bgdu. Nosilec je več visokih odlikovanj, tako Ažbetovega priznanja 1986.

Prim.: SBL IV, 861–62 s pripadajočo liter. ; poleg tega gl. še: SPor 12. julija 1953; Stele, Umetnost 1960, 99, 130 (repr.); Menaše, 2374 (z liter.).

M. V.