Zorn, Alojzij Matija (1837–1897)

Zorn Alojzij Matija, 7. goriški nadškof, r. 13. jan. 1837 v Prvačini učitelju in cerkovniku Antonu ter Marijani r. Gregorig, u. 8. jul. 1897 na Dunaju, pok. v Gor. Po osn. šoli in gimn. v Gor. je 1852 vstopil v tamkajšnje semenišče in bil 1857 ord. Kot gojenec Avguštineja na Dunaju je štud. teologijo in bil prom. Vrnil se je 1861 v Gor., postal nadškofov tajnik, v semenišču podravnatelj, ekonom in 1874 ravnatelj. Od 1864 je tu predaval dogmatiko in osn. bogoslovje. 1875 je bil imenovan za častnega, 1879 za rednega kanonika gor. kapitlja; bil je še prosinodalni izpraševalec, sodnik nadškof. sodišča, cerkv. inšpektor ljudskih šol, član. dež. šol. komisije in gor. dež. zbora. – 1882 je bil imenovan in jan. 1883 posvečen za poreško-puljskega škofa (v njegovo čast izdal Š. Kociančič pos. knjižico; gl. Soča 1883, št. 2), že jun. i. l. pa je prišlo imenovanje za gor. nadškofa. Umeščen je bil okt. 1883 kot naslednik A. Gollmayerja in predhodnik J. Missia. Priznanja: 1887 naslov cesarjev tajni svetnik, 1888 papežev hišni prelat, Assistens Solio Pontificio in rimski grof.

Ob imenovanju za nadškofa so poudarjali njeg. temeljito teol. izobrazbo in spretnost pri javnih nastopih, očitali pa, da je bil kot vodja semenišča prerahel in predober. Za poreško-puljskega škofa se je zdel primeren zaradi znanja jezikov in zlasti, ker se ni vmešaval v polit. zadeve, bil nevtralen do nar. vprašanja. F. Sedej, ki je v tem času štud. teol. na Dunaju, je v informativnem procesu opozoril na nekatere Z-ove narodnostno napačne odločitve v dež. šolski komisiji.

V nastopnem pastir. pismu 14. okt. 1883 je pozval vernike, naj kljub razlikam ostanejo enotni v veri in goreči v ljubezni. Občutno pomanjkanje duhovnikov je ublažil tako, da jih je precej izprosil v sosednih škofijah. Na njeg. pobudo je skupina slov. duhovnikov (Š. Kafol, A. Mahnič, A. in J. Marušič, F. Mercina, I. Wolf) 1892 ustanovila društvo Aloysianum z zavodom za revnejše dijake. Iz tega zavoda je izšla vrsta odličnih duhovnikov in narodnostno zavednih laikov (npr. A. Gradnik, J. Lovrenčič, I. Pregelj, A. Res). Ni pa se mu posrečilo ustanoviti na tem zavodu gimn., čeprav jo je skrbno načrtoval (gl. Folium eccl. 1896, št. 5, 71–2). Za notranjo poglobitev in nadaljnje izobraževanje duhovnikov je 1888 uvedel dvakrat letno dekanijske pastoralne konference, po skoraj sto letih je poslal tri bogoslovce spet na študij v Rim. V gospod. kriznih časih je svaril pred izseljevanjem iz domovine in opozarjal na nevarnosti tujine. Doma je socialno stanje skušal ublažiti z izdatno podporo družbi sv. Vincencija, ob elementarnih nesrečah vernikom priporočal nabirke.

Najbolj so Z-a prizadevali spori med ital. liberalci in slov. narodnjaki ter needinost znotraj kat. tabora. Rotil je duhovnike, naj odpravijo medsebojne nar. spore, se trudil za poživitev gor. ital.-slov. Katol. družbe. Velik vpliv na Z-ove polit. nar. odločitve sta imela nedvomno A. Mahnič in J. Missia. Mahničevi načelni članki v nadšk. glasilu Folium period. Archid. Goritiensis in v RK so na svoj način poosebljali uradno politiko v gor. škofiji in so obenem odsev Z-ovih nazorov v cerkv. polit. vprašanjih. Naraščajočo napetost je do konca zaostrilo pastirsko pismo škofov (Z., tržaško-koprski, krški, lj. in poreško-puljski) 26. nov. 1887, v katerem so obsodili: a) liberalno časopisje (imenoma SN) ter strogo prepovedali vsako sodelovanje pri njem in podpiranje, b) agitacijo za slovan. bogoslužje, c) nedomoljubno razpoloženje do Avstrije. Pobudnik tega pisma naj bi bil lj. škof Missia, sestavil pa naj bi ga Mahnič. Ogorčena reakcija tudi v kat. taboru je Z-a zelo prizadela, a ni bila vzrok, da se 1892 ni udeležil I. slov. kat. shoda v Lj. (F. Kralj, Zbornik Missijevega simpozija, Rim 1988), pač pa je poslal svojega zastopnika. Zaradi ostrih napadov liber. tiska so mnogi gor. in lj. duhovniki pošiljali Z-u solidarnostne izjave v obliki tiskanih formularjev, se mu zahvaljevali za jasno in odločno besedo ter sprejemali vsa navodila pastir. pisma škofov gor. cerkv. pokrajine (gl. Pratiche, Zorn, vol. 2 in 3, Nadšk. arhiv, Gor.).

Od svojega prepričanja Z. tudi pozneje ni odstopal, marveč se v pastir. pismu 10. maja 1896 popolnoma solidariziral z Missiom, duhovnikom ponovno izrecno prepovedal vsako sodelovanje in podpiranje nekatol. tiska ter jih pozval k edinosti med seboj in s škofom. Z imenovanjem Mahniča za škofa na Krku 1896 je Z. izgubil močno oporo v teh zapletenih vprašanjih. Notranji spori v katol. taboru, razcepljenost duhovščine med stranke in ostro proticerkv. stališče liberalcev so vedno bolj stopnjevali Z-ovo negotovost in očital si je, da je za ves nered v škofiji kriv sam. Papežu Leonu XIII. je ponudil odstop, a ga ni sprejel. Zadnje mesece življenja se ga je polastila akutna melanholija. 25. jun. 1897 so ga prepeljali v priv. sanatorij za duševno bolne na Dunaj, kjer je čez nekaj dni u. za možgansko kapjo. Zdravniško spričevalo in opis smrti ne omenjata poskusa samomora (F. Kralj, l. c. 158). – Po značaju je bil Z. izrazito umirjena, globoko čuteča in umetniška osebnost (odličen pianist), a prvenstveno dušni pastir. Missia ga je ocenil kot izredno »plemenitega človeka, odličnega po duhu in po srcu, ter vzornega dušnega pastirja« (F. Kralj, 1. c. 159), kar tudi dokazujejo vsakoletna pastirska pisma duhovnikom (lat.) in vernikom (slov. in ital.).

Prim.: r. matice (ž. urad Prvačina); Seg. Brevium 6121, f. 558–60, 527; 5875, f. 596; Archivio consistoriale 1883, n. 69; Processus consist., voll. 289, n. 8; 274, n. 58; 1882–906, 38; Consistoria 1882, f. 461, 553 (vse Archivio Segreto Vaticano, Rim); Folium period. archidioec. Gor. 1883–97; Soča 1883, št. 2, 33–41; E 1897, št. 82, 83, 84; S 1897, št. 153–5, 163; Soča 1897, št. 28, 29; SS 1897, 154–5; J. Pavlica, DS 1898, 117–9 (s sliko); isti, KMD 1899, 30–2 (s sliko); R. Klinec, Zgod. goriške nadškofije 1751–951, Gor. 1951, 47–8 (s sliko); Hierarchia cath. medii et recentioris aevi (1846–903), Padova 1979, 289, 440; Stato personale e locale Archid. di Gorizia, Videm 1979, 39; M. Zorn, Katoliški glas (Gor.) 1979, št. 12–20; L. Tavano, Annuario dell'archidioecesi di Gor., 1985, 53. Dolinar