Zorn, Alojzij Matija (1837–1897)

Zorn Alojzij Matija, 7. goriški nadškof, r. 13. jan. 1837 v Prvačini učitelju in cerkovniku Antonu ter Marijani r. Gregorig, u. 8. jul. 1897 na Dunaju, pok. v Gor. Po osn. šoli in gimn. v Gor. je 1852 vstopil v tamkajšnje semenišče in bil 1857 ord. Kot gojenec Avguštineja na Dunaju je štud. teologijo in bil prom. Vrnil se je 1861 v Gor., postal nadškofov tajnik, v semenišču podravnatelj, ekonom in 1874 ravnatelj. Od 1864 je tu predaval dogmatiko in osn. bogoslovje. 1875 je bil imenovan za častnega, 1879 za rednega kanonika gor. kapitlja; bil je še prosinodalni izpraševalec, sodnik nadškof. sodišča, cerkv. inšpektor ljudskih šol, član. dež. šol. komisije in gor. dež. zbora. – 1882 je bil imenovan in jan. 1883 posvečen za poreško-puljskega škofa (v njegovo čast izdal Š. Kociančič pos. knjižico; gl. Soča 1883, št. 2), že jun. i. l. pa je prišlo imenovanje za gor. nadškofa. Umeščen je bil okt. 1883 kot naslednik A. Gollmayerja in predhodnik J. Missia. Priznanja: 1887 naslov cesarjev tajni svetnik, 1888 papežev hišni prelat, Assistens Solio Pontificio in rimski grof.

Ob imenovanju za nadškofa so poudarjali njeg. temeljito teol. izobrazbo in spretnost pri javnih nastopih, očitali pa, da je bil kot vodja semenišča prerahel in predober. Za poreško-puljskega škofa se je zdel primeren zaradi znanja jezikov in zlasti, ker se ni vmešaval v polit. zadeve, bil nevtralen do nar. vprašanja. F. Sedej, ki je v tem času štud. teol. na Dunaju, je v informativnem procesu opozoril na nekatere Z-ove narodnostno napačne odločitve v dež. šolski komisiji.

V nastopnem pastir. pismu 14. okt. 1883 je pozval vernike, naj kljub razlikam ostanejo enotni v veri in goreči v ljubezni. Občutno pomanjkanje duhovnikov je ublažil tako, da jih je precej izprosil v sosednih škofijah. Na njeg. pobudo je skupina slov. duhovnikov (Š. Kafol, A. Mahnič, A. in J. Marušič, F. Mercina, I. Wolf) 1892 ustanovila društvo Aloysianum z zavodom za revnejše dijake. Iz tega zavoda je izšla vrsta odličnih duhovnikov in narodnostno zavednih laikov (npr. A. Gradnik, J. Lovrenčič, I. Pregelj, A. Res). Ni pa se mu posrečilo ustanoviti na tem zavodu gimn., čeprav jo je skrbno načrtoval (gl. Folium eccl. 1896, št. 5, 71–2). Za notranjo poglobitev in nadaljnje izobraževanje duhovnikov je 1888 uvedel dvakrat letno dekanijske pastoralne konference, po skoraj sto letih je poslal tri bogoslovce spet na študij v Rim. V gospod. kriznih časih je svaril pred izseljevanjem iz domovine in opozarjal na nevarnosti tujine. Doma je socialno stanje skušal ublažiti z izdatno podporo družbi sv. Vincencija, ob elementarnih nesrečah vernikom priporočal nabirke.

Najbolj so Z-a prizadevali spori med ital. liberalci in slov. narodnjaki ter needinost znotraj kat. tabora. Rotil je duhovnike, naj odpravijo medsebojne nar. spore, se trudil za poživitev gor. ital.-slov. Katol. družbe. Velik vpliv na Z-ove polit. nar. odločitve sta imela nedvomno A. Mahnič in J. Missia. Mahničevi načelni članki v nadšk. glasilu Folium period. Archid. Goritiensis in v RK so na svoj način poosebljali uradno politiko v gor. škofiji in so obenem odsev Z-ovih nazorov v cerkv. polit. vprašanjih. Naraščajočo napetost je do konca zaostrilo pastirsko pismo škofov (Z., tržaško-koprski, krški, lj. in poreško-puljski) 26. nov. 1887, v katerem so obsodili: a) liberalno časopisje (imenoma SN) ter strogo prepovedali vsako sodelovanje pri njem in podpiranje, b) agitacijo za slovan. bogoslužje, c) nedomoljubno razpoloženje do Avstrije. Pobudnik tega pisma naj bi bil lj. škof Missia, sestavil pa naj bi ga Mahnič. Ogorčena reakcija tudi v kat. taboru je Z-a zelo prizadela, a ni bila vzrok, da se 1892 ni udeležil I. slov. kat. shoda v Lj. (F. Kralj, Zbornik Missijevega simpozija, Rim 1988), pač pa je poslal svojega zastopnika. Zaradi ostrih napadov liber. tiska so mnogi gor. in lj. duhovniki pošiljali Z-u solidarnostne izjave v obliki tiskanih formularjev, se mu zahvaljevali za jasno in odločno besedo ter sprejemali vsa navodila pastir. pisma škofov gor. cerkv. pokrajine (gl. Pratiche, Zorn, vol. 2 in 3, Nadšk. arhiv, Gor.).

Od svojega prepričanja Z. tudi pozneje ni odstopal, marveč se v pastir. pismu 10. maja 1896 popolnoma solidariziral z Missiom, duhovnikom ponovno izrecno prepovedal vsako sodelovanje in podpiranje nekatol. tiska ter jih pozval k edinosti med seboj in s škofom. Z imenovanjem Mahniča za škofa na Krku 1896 je Z. izgubil močno oporo v teh zapletenih vprašanjih. Notranji spori v katol. taboru, razcepljenost duhovščine med stranke in ostro proticerkv. stališče liberalcev so vedno bolj stopnjevali Z-ovo negotovost in očital si je, da je za ves nered v škofiji kriv sam. Papežu Leonu XIII. je ponudil odstop, a ga ni sprejel. Zadnje mesece življenja se ga je polastila akutna melanholija. 25. jun. 1897 so ga prepeljali v priv. sanatorij za duševno bolne na Dunaj, kjer je čez nekaj dni u. za možgansko kapjo. Zdravniško spričevalo in opis smrti ne omenjata poskusa samomora (F. Kralj, l. c. 158). – Po značaju je bil Z. izrazito umirjena, globoko čuteča in umetniška osebnost (odličen pianist), a prvenstveno dušni pastir. Missia ga je ocenil kot izredno »plemenitega človeka, odličnega po duhu in po srcu, ter vzornega dušnega pastirja« (F. Kralj, 1. c. 159), kar tudi dokazujejo vsakoletna pastirska pisma duhovnikom (lat.) in vernikom (slov. in ital.).

Prim.: r. matice (ž. urad Prvačina); Seg. Brevium 6121, f. 558–60, 527; 5875, f. 596; Archivio consistoriale 1883, n. 69; Processus consist., voll. 289, n. 8; 274, n. 58; 1882–906, 38; Consistoria 1882, f. 461, 553 (vse Archivio Segreto Vaticano, Rim); Folium period. archidioec. Gor. 1883–97; Soča 1883, št. 2, 33–41; E 1897, št. 82, 83, 84; S 1897, št. 153–5, 163; Soča 1897, št. 28, 29; SS 1897, 154–5; J. Pavlica, DS 1898, 117–9 (s sliko); isti, KMD 1899, 30–2 (s sliko); R. Klinec, Zgod. goriške nadškofije 1751–951, Gor. 1951, 47–8 (s sliko); Hierarchia cath. medii et recentioris aevi (1846–903), Padova 1979, 289, 440; Stato personale e locale Archid. di Gorizia, Videm 1979, 39; M. Zorn, Katoliški glas (Gor.) 1979, št. 12–20; L. Tavano, Annuario dell'archidioecesi di Gor., 1985, 53. Dolinar

ZORN Alojzij Matija, poreško-puljski škof in gor. knezonadškof, r. 13. jan. 1837 v Prvačini, u. 8. jul. 1897 na Dunaju. Oče Anton, učitelj in cerkovnik, mati Marijana Gregorič. Osn. š. in gimn. je končal v Gor. z odličnim uspehom, vstopil nato v osrednje gor. semenišče (1852–57) in bil na svoj rostni dan l. 1857 posvečen za duhovnika. Višje teološke študije je kot gojenec Avguštineja nadaljeval na Dunaju in 3. avg. 1860 na tamkajšnji univerzi dosegel doktorat iz teologije. Cesar Franc Jožef ga je ob tej priliki imenoval za dvornega kaplana. Po vrnitvi v Gor. (1861) ga je nadškof Gollmayr imenoval za svojega tajnika in istočasno za suplenta osn. teologije v goriškem bogoslovju. Naslednje leto 1863 je postal prof. osn. teologije in dogmatike, istočasno še suplent za specialno dogmatiko, 1874 ravnatelj bogoslovnega semenišča, 1875 častni kanonik gor. kapitlja in konzistorialni svetnik, 1876 član okrajnega š. sveta, 1879 prosinodalni izpraševalec, sodnik nadškofijskega sodišča, cerkveni inšpektor osn. š. in član š. komisije ter 1881 pravi stolni kanonik v Gor. - 24 avg. 1882 ga je cesar imenoval za poreško-puljskega škofa. Papež je imenovanje potrdil 25. sept. istega l., gor. nadškof Gollmayr pa ga je 14. jan. 1883 v gor. stolnici posvetil za škofa. Z. je bil nato 4. mar. 1883 slovesno umeščen v poreški, 13. maja istega leta pa še v puljski stolnici. – Da bi se seznanil z razmerami v svoji škofiji, je Z. takoj začel z vizitacijo, vendar večje aktivnosti ni mogel razviti, ker ga je cesar že 22. jun. 1883 imenoval za gor. nadškofa. Papež je imenovanja potrdil 9. avg. istega l. 6. okt. 1883 se je Z. vrnil v Gor., 13. okt. mu je tržaški škof Glavina v semeniški kapeli izročil nadškofijski palij, naslednji dan pa ga je slovesno umestil v gor. stolnici. – 4. dec 1883 je cesar imenoval Z za člana poslanske zbornice na Dunaju, vendar se Z. sej zbornice ni udeleževal. 21. febr. 1887 ga je cesar odlikoval z naslovom tajnega svetnika, papež Leon XIII. pa ga je v konzistoriju 29. nov. 1888 imenoval za svojega hišnega prelata (prelatus domesticus ... solio pontificio assistens et comes Romanus). – Ob Z. ovem imenovanju za škofa so vsi poudarjali njegovo temeljito teološko izobrazbo ter spretnost pri javnih nastopih. Očitali pa so mu, da je bil kot vodja semenišča »prerahel, predober in preveč plemenit« in da ni znal nastopiti tudi strogo, ko je bilo to potrebno. Za poreško-puljskega škofa se je zdel primeren zaradi znanja slov., hrv., it. in nem. in zlasti, ker se ni vmešaval v polit. zadeve in ker da je nevtralen do nacionalnega vprašanja v več nacionalni poreško-puljski škofiji. Pač pa je Frančišek B. Sedej, ki je v tem času nadaljeval teološke študije na Dunaju, že v informativnem procesu opozoril na nekatere Z-ove napačne odločitve v deželni š. komisiji v odnosu do nacionalnega vprašanja. – Po svojem značaju je bil Z. izrazito umirjena, globoko čuteča in umetniška osebnost (odličen pianist). Bil je prvenstveno dušni pastir. To jasno dokazujejo tudi njegova vsakoletna pastirska pisma (vernikom v slov. in it., duhovnikom praviloma v lat.), v katerih se je Z. le izjemoma dotaknil polit. tem (1889 o liberalizmu, 1896 pa, ko se je sodaliziral z lj. škofom Missiem v obsodbi nekatoliškega tiska). Njegov naslednik na gor. škofijskem sedežu, dr. Jakob Missia, ga je ocenil kot izredno »plemenitega človeka, odličnega po duhu in po srcu, ter vzornega dušnega pastirja«. – V svojem nastopnem pastirskem pismu duhovnikom in vernikom gor. nadškofije z dne 14. okt. 1883 je posebej poudaril, da se zaveda razlik v značaju, navadah in jeziku zaupanih mu vernikov, vendar z zaupanjem nastopa odgovorno službo v zavesti, da nas druži ena vera, ki more premostiti vsa nasprotja. Duhovnike in vernike nadškof prosi, naj ostanejo edini v veri in goreči ljubezni. Že maja naslednje leto (1884) je obiskal Rim in papežu osebno poročal o stanju v svoji nadškofiji. – Kot gor. duhovniku, ki je skoraj 26 let opravljal odgovorne službe v škofiji, so bile Z. znane razmere v škofiji. Zlasti je boleče občutil veliko pomanjkanje duhovnikov in si jih je precej izprosil od sosednjih škofov. Dokaj srečno roko je imel pri izbiri svojih sodelavcev in svetovalcev. Med njimi so bili stolni prost Egenio Valesi (kasnejši tridentinski škof), Giovanni Flapp (nato poreško-puljski škof), Andrej Jordan (za Missiem goriški nadškof), Anton Mahnič (nato krški škof), Giuseppe Gabrievčič (rektor semenišča), prof. Domenico Alpi in Frančišek Sedej. – Na Z-ovo pobudo je skupina slov. duhovnikov (Franc Mercina, Štefan Kofol, Andrej in Josip Marušič, Ivan Wolf in Anton Mahnič) 1892 ustanovila društvo »Aloysianum« z deškim zavodom za revnejše dijake. Iz Alojzijevišča je izšla vrsta odličnih duhovnikov in kat. ter narodno zavednih laikov (A. Gradnik, I. Pregelj, J. Lavrenčič, N. Velikonja, L. Res). Ni pa se mu posrečilo ustanoviti notranje gimn. v zavodu, kar je tudi skrbno načrtoval. Notranji poglobitvi in nadaljnjemu izobraževanju duhovnikov so bile namenje dekanijske pastoralne konference, ki jih je uvedel 1888 in so bile sklicane dvakrat letno. Po skoraj sto letih je ponovno poslal tri bogoslovce na študij v Rim. V času hude gospodarske krize je vedno znova svaril ljudi pred izselitvijo iz domovine in jih opozarjal na nevarnosti, ki jih čakajo v tujini. Prizadeval si je doma ublažiti pereče socialno stanje in je v ta namen izdatno podpiral družbo sv. Vincencija. Prav tako je ob raznih elementarnih nesrečah vernikom priporočal nabirke za prizadete. – Z. si je zelo prizadeval za stalen in neposreden stik tako z verniki kot z duhovniki, kar so mu omogočale zlasti redne vizitacije in birme, ki so ga vodile na župnije. Bil je velik častilec Matere božje. Zelo je priporočal molitev rožnega venca, uvedel v škofijo šmarnično in okt. roženvensko pobožnost in vodil dvakrat vseškofijsko romanje na Sveto Goro. Z. je bil tudi velik častilec Srca Jezusovega in Svetega rešnjega telesa. 1895 je vzpodbudil ustanovitev združenja duhovnikov adoratorjev Najsvetejšega zakramenta. Pri stolnici je ustanovil poseben sklad (prebedno) za poučevanje sv. pisma vernikov vsako nedeljo in praznik. V njegovem času se je zelo poživila tudi gradbena dejavnost. V času svojega škofovanja je Z. posvetil kar 15 cerkva, in sicer v krajih: Grgar (1884), Srednje in Levpa (1885), Kožbana, Libušnje, Verdrijan (1886), Isola Morosini, patriarhovo baziliko v Gradežu (1888), Rutars in Borgnano (1890), Deskle (1891), Kamno, Otlica in Kal (1892) ter Gorjansko (1893). – Najbolj pa so Z. prizadeli zaostreni narodni spori med it. liberalci in slov. narodnjaki, bolela ga je needinost znotraj katol. tabora, ki je temeljila na različni nacionalni pripadnosti in polit. opredelitvi. Rotil je svoje duhovnike, naj odpravijo medsebojne nacionalne spore. Trudil se je za poživitev it.-slov. »Katoliške družbe goriške«. Velik vpliv na Z-ove odločitve v polit. nacionalnih vprašanjih sta nedvomno imela Anton Mahnič, ki je urejal nadškof. glasilo Folium Gor. (1885–95) in RK (1888–96), ter lj. škof Missia, ki je pozneje postal njegov naslednik v Gor. »Uradno politiko« v škofiji so na neki način poosebljali Mahničevi načelni članki v glasilu Folium Gor., ki pa so obenem veren odraz Z-ovih nazorov v cerkveno polit. vprašanjih. To velja tudi za Z-ov odnos do liberalizma. 1886 (17. jan.) je Z. objavil v Folium Gor. apel katol. vernikom, naj se v javnosti odločneje zavzemajo za katol. stvar in naj tudi živijo kot pravi kristjani. – Naraščajočo napetost v škofiji je do konca zaostrilo znamenito pastirsko pismo škofov gor. cerkvene pokrajine, ki so ga izdali na posvetovanju v Gor. (26. nov. 1887). V pismu, ki so ga poleg Z. podpisali še tržaško-koprski, krški, lj. in krško-puljski škof, so škofje obsodili nekatol. časopisje (imenoma SN), strogo prepovedali vsako sodelovanje in podpiranje teh časopisov, obsodili so agitacijo za slovansko bogoslužje in grajali nedomoljubno razpoloženje v Avstriji.

Po splošnem prepričanju je bil pobudnik pisma Ij. škof Missia, sestavil pa naj bi ga A. Mahnič. – Ogorčena reakcija tudi v katol. taboru je Z. zelo prizadela, vendar ni bila povod, da se pozneje ni udeležil prvega slov. katol. shoda v Lj. (29.-31. avg. 1892). Svojo odsotnost je Z. opravičil v pismih pripravljalnemu odboru (10. jul. 1892) in lj. škofu Missii (29. jul. 1892). Z. se je namreč malo pred tem hudo poškodoval in je posledice te nesreče (9. jul. 1892 se je prevrnila kočija, v kateri se je peljal, hudo ranjenega pa so splašeni konji še nekaj časa vlekli za seboj) čutil vse do svoje smrti. Na zborovanju ga je zato zastopal dr. Gabrijelčič, ki je v pozdravnem govoru 30. avg. prebral tudi nadškofov telegram, v njem izraža Z. popolno soglasnost z Missiem in želi, da bi katol. shod pripomogel, da bi vsi Slov. »kakor so enega jezika, tako (postali) enega srca v sveti veri in ljubezni«. Zaradi ostrih napadov liberalnega tiska so mnogi gor. in lj. duhovniki Z. pošiljali posebna solidarnostna pisma, ki so jih v obliki tiskanih formularjev podpisovali večinoma na dekanijskih pastoralnih konferencah. V teh pismih se mu zahvaljujejo za jasno in odločno besedo in sprejemajo vsa navodila pastirskega pisma škofov gor. cerkv. pokrajine. Ko so ga hoteli nekateri gor. duhovniki in katol. laiki zaradi tega izigrali proti lj. škofu Missiu, se je Z. v pastirskem pismu kleru (10. maja 1896) popolnoma sodaliziral z njim. ponovno izrecno prepovedal vsako sodelovanje in podpiranje nekatol. tiska in pozval kler svoje škofije k edinosti med seboj in škofom. – Z imenovanjem Mahniča za krškega škofa (1896) je Z. izgubil močno oporo, skrbnega svetovalca in zaveznika v zapletenih polit. nacionalnih in cerkv. vprašanjih. Notranji spori v katol. taboru, razcepljenost duhovščine med stranke in ostro proticerkveno zadržanje liberalcev je vedno bolj stopnjevalo škofovo notranjo negotovost do polit. in cerkv. razmer v škofiji. Očital si je, da je za vse nerede v škofiji kriv osebno sam. Zato je papežu Leonu XIII. ponudil svoj odstop, ki pa ga papež ni sprejel. Zadnje mesece pred smrtjo se ga je polastila akutna melanholija. 25. jun. 1897 so ga prepeljali v privatni sanatorij za duševno bolne na Dunaju (dr. Svetlin), kjer je 8. jul. zaradi možganske kapi umrl. Zdravniško spričevalo in opis Z-ove smrti ne omenjata poskusa samomora, ker je bil nadškof zaradi pešanja srca pod stalnim zdravniškim nadzorstvom. Nadškofovo truplo so nato z vlakom prepeljali v Gor. in ga 14. jul. pokopali na gor. pokopališču. Leta 1919 so trupla vseh škofov prenesli v kripto goriške stolnice.

Prim.: Archivio Segreto Vaticano: Segr. Brevium 6121, f. 558–60, 527; 5875, f. 586; Archivio concistoriale 1883, n. 69; Processus concist., vol. 289, n. 274; 1882–1906; Concistoria 1882, f. 461, 553; ZD 1874 (str. 341); 1882 (301); 1883 (20, 44, 82); 1886 (101); 1894 (366); E 1897 (št. 82); S 1897 (št. 153–55, 163); SN 1897 (št. 152, 154, 155), Soča 1897 (štev. 28, 29); Župnijski arhiv Prvačina Rojstna knjiga za leto 1837; A. Pogrebni govor po rajnkem Alojziju Matiji Zorn-u ... Gor. 1897; Pavlica, Dr. Alojzij Matija Zorn, knez in nadškof goriški, KMD 1899, 30–32 (slika); Klinec, Zgodovina goriške nadškofije 1751–1951, Gor. 1951, 47–48 (slika); Isti, S. E. Mons. Zorn Luigi Mattia (tipkopis, arhiv PSBL); Stato personale e locale Archidiocesi di Gorizia, Udine 1979, 39; L. Tavano, Gli arcivescovi di Gorizia; V: Annuario dell'Archidiocesi di Gorizia 1985, 53; Hierarchia catholica medii et recentioris aevi, VIII, (1846–1903), Padova 1979, 289 in 440; F. Kralj, Cerkvene razmere v goriški nadškofiji na prelomu 19. stoletja. V: Missiev simpozij v Rimu, Celje 1988, str. 149–162; M. Zorn, Nadškof Alojz Matija Zorn, KatG 19. do 23. apr. 1979; SBL IV, 858–859.

Dolinar