Zorec, Ivan (1880–1952)

Zorec Ivan, pisatelj, r. 25. jul. 1880 v Malem Gabru pri Stični obubožanemu kmetu Francu in Mariji r. Kozlevčar, u. 30. jul. 1952 v Ljubljani. Gimn. je obiskoval v Novem mestu 1895–7 in Lj. 1897–900, po 5. razr. moral k vojakom, kjer je 1902 opravil častniški izpit (pozneje priznan kot srednješol. matura). Od 1903 do 1. svetovne vojne je bil uradnik na ravnateljstvu drž. železnic v Trstu. Med 1. svet. vojno je kot nadporočnik služboval v Gradcu, Drogobyču (Ukrajina), na Matuljah pri Opatiji, v Hercegovini, Splitu idr. Od konca 1918 je bil uradnik (nazadnje inšpektor) na Direkciji drž. železnic v Lj., 1932 zaradi bolezni upokojen. – V Trstu se je vključil v nar. strokovno gibanje: 1908 pomagal ustanoviti Zvezo jsl železničarjev in Društvo jsl želez. uradnikov (1910 preds.);  ko se je Društvo 1920 v Lj. obnovilo, je v njegovem posebnem odboru ob pomoči J. Glonarja zbiral in ur. gradivo za železn. terminologijo. O stanovskih in strok. vprašanjih je pisal v tržaška glasila (sodel. tudi pri ur.) Narodni delavec (1909–11), Časopis jsl železn. uradnikov (1911) in Jsl železničar (1911), v praška Časopis českého úředníctva železničního in Almanach čes. úř. žel., po vojni v Glasnik željezn. činovnika (Lj.)., npr.: Železniško izrazoslovje (1921, 79–82), Misli (1923, 57–8, 81–2, 89–91; 1924, 17–8, 40–1). Anon. je sodel. pri sestavi železn. priročnikov. Deloval je tudi pri Dramatičnem društvu v Trstu (1909/10 intendant, 1910/1 preds., 1911 organ. Dram. šolo), SM (1920–4 blagajnik), od 1920 bil član Društva slov. leposlovcev oz. književnikov. 1932–3 (št. 11) in 1940 (št. 45)–1941 (št. 10) je ur. tednik Sja.

Prve črtice je obj. v Dm (Kje je vzrok, Nepozaben sveti večer, Ob dvanajsti uri – vse 1899), G (Potrjen, 1900, št. 13) in V (Zakaj ljubimo drevesa?, 1901), prvo novelo v Sn (Vaška zgodba, 1913). Po 1919 je pisal novele, črtice in potopise predvsem za LZ (npr. Za doto, 1919; Francka, Mana, Tonček in Ančka, 1920; Njena pot, 1921; Beg Bukovac, 1923; Kraljevič Marko, Ljubice tri, 1923; Ban Vuk Strahinja, 1926; Korenina v zemlji, 1928), občasno tudi za DS, J, KMD, Naš glas, Orača, S, Zadrugarja idr. Knjižno je izšlo: zbirka kmečkih novel Pomenki (1921, samozal.; ocene: Jsla 1921, št. 69; A. Gaber, Plamen 1921, 82–3; J. Kozak, LZ 1921, 248–9; I. Pregelj, DS 1922, 39–40), ljubez. povest Zmote in konec gospodične Pavle (1921; ocena: I. Šorli, LZ 1923, 120–2) in povest o vojnih doživetjih Zeleni kader (1923; ocena: I. Pregelj, DS 1925, 256). V njih se razkriva zgodnje nagnjenje k naturalizmu, hkrati pa ga že priteguje dolenjski človek, ki postane poglavitna snov njeg. osrednjega opusa, napisanega za MD v značilni obliki večerniške ljudske povesti. Povest Domačija ob Temenici (1929; ocene: S. Škerl, S 1929, št. 279; L. Mrzel, LZ 1930, 117; J. Šilc, DS 1930, 48; A. Debeljak, ŽiS 1936, knj. 19, 188–9) je nastala na Finžgarjevo pobudo. Dogajanje je postavljeno v konec 19. stol., posebej je poudarjena strašna navezanost na domačo zemljo, kar pooseblja tršata postava gruntarsko samozavestnega in pogoltnega Trlepa.

Trlepov rod je postavil tudi v zgod. tetralogijo Beli menihi (1932–7; 1981², spremna beseda J. Gregorič), posvečeno stiškemu samostanu ob 800-letnici. V 1. delu – Beli menihi (1932; ocene: S. Janež, LZ 1933, 482–3; V. Smolej, M 1933, 75; J. Šolar, DS 1933, 210–2) obravnava snov iz 1. pol. 12. stol. Začenja z gradnjo in ustanovitvijo samostana, vključuje pa značilna socialna dogajanja v zgodnji fevdalni dobi na Slov., zlasti razmerja med graščaki, tlačani in svobodnjaki, kakršen je bil Trlep iz Velikega Gabra. 2. del – Stiški svobodnjak (1934; oceni: A. Debeljak, ŽiS 1934, knj. 16, 463; J. Šilc, DS 1936, 208–11) zajema vrh razcveta stiškega samostana v 2. pol. 15. stol., pa tudi vdore Turkov, ki so 1471 požgali Stično. 3. del – Stiški tlačan (1935; oceni: A. Debeljak, ŽiS, 1936, knj. 19, 188–9, 284–5, 300–1; J. Šilc, DS 1936, 208–11) sega v 2. pol. 16. stol., v čas kmečkih uporov in verskih bojev, ko je Trlepov rod moral med stiške tlačane. V 4. delu – Izgnani menihi (1937; ocena: V. Smolej, M 1938, 32–3) je predstavljena jožefinska doba v 2. pol. 18. stol., ko je bil samostan razpuščen. Na osnovi Valvasorja, A. Dimitza in drugega gradiva ter iz osebnega poznavanja samostana je načrtno predstavil zgod. belih menihov v Stični in preteklost lastnega rodu. – V rkp sta ostali povesti Zemlja (nadaljevanje o Trlepovini) in Sodrugi, v kateri opisuje socialno bedo rudarjev; neznana je usoda romana Bogek (napisan ok. 1922). Njeg. povesti so pisane v načinu idiličnih mohorjank. Lit. zgodovina mu je očitala sentimentalnost in izumetničeno lepobesednost (L. Legiša).

Mladin. črtice in pravljice je obj. mdr. v Novem rodu (Trst, 1921–6) in Razorih (1937/8), lit. ocene v LZ (1920–8). Avtobiografski spisi: Iz nižav in težav (M 1937), V nove zarje (M 1938; združeno v knj. Iz nižav in težav; oceni: I. Čampa, DS 1939, 232–3; T. Debeljak, S 1939, št. 79), Gosposki hlapec (M 1940–1, nedokončano). Iz shrv. je prev. drami J. Kosor, Požar strasti (1921) in J. Kulundžić, Polnoč (1927, obe upriz. v Drami SNG Lj.), iz nemšč. pa roman F. Gagern, Cesta (1939). – Psevd.: -c, I. Z. Gabrovski, I. Z., Kotarjev Nane, -r, -R.

Prim.: r. matice ž. Šentvid pri Stični (ŠkALj); osebni podatki; zapuščina in gradivo (NUK in Študij. knjižnica M. Jarca v Novem mestu); Bibl JLZ; Bibl LZ; L. Legiša, Zssl VI; Moder, LNSP; SGL; F. Jesenovec, S 1940, št. 174 (s sliko); F. Vodnik, Mentor 1940/1, 71; L. Zajec, S 1943, št. 54; S. Pucelj, LDk 1952, št. 180; A. Slodnjak, Slov. slovstvo, 1968; 225 let novom. gimn., 1971, 395; J. Gregorič, Cistercijani v Stični, 1980, 172–9; M. Brezovar, Dolenjski razgledi 1981, št. 4 (s sliko); I. Kozlevčar-Černelič, Zbornik občine Grosuplje 1986, 165–74; 1988, 79–89. – Slika: ASK. Pibernik