Zoratti, Alojz (1874–1960)

Zoratti Alojz, pozlatar in kipar, v Mariboru r. 21. okt. 1874 rezbarju Angelu (gl. čl.) in Ireni r. de Lucca ter u. 25. jan. 1960. Obrti se je učil v očetovi delavnici, hkrati obiskoval v zim. času obrtno šolo v Gradcu. Po pomočn. izpitu je delal pri očetu še leto dni, nato se odpravil v svet: v Clc k Ad. Sieszu (6 mesecev), St. Pölten k Ant. Hanelu, na umetniški zavod v Lienz. Ko je odslužil vojaščino, se je zaposlil pri pozlatarju Wilh. Sirachu v Gradcu, od tam ga je vodila pot v Mayer'sche Kunstanstalt v München, kjer so izdelovali cerkv. opremo in umetn. pohištvo. Delal je še v ateljeju arh. Elsnerja in se pri njem učil risanja. Devet mesecev se je zadržal pri Ferd. Stufleserju v St. Ulrich-Grödenu na Tirol., poslej potoval po sev. Italiji in se ok. 1900 vrnil v Mrb. 1906 je prevzel očetovo delavnico, zaposloval do 6 pomočnikov, po 1948 jo opustil, a sam še delal do 1954.

Delavnica je obnovila štev. cerkve na slov. Štaj. in na Hrv., tudi po naročilu dež. konzervat. urada v Gradcu (npr. v krajih Brestanica, Gornji Grad, Podgorje pri Slov. Gradcu, Slov. Gradec, Žabjek pri Sevnici). Z. je restavriral ali sam izdelal veliko cerkv. kipov, celotnih oltarjev, križevih potov (npr. 1911 v Kotljah), prižnic, božjepotnih znamenj (npr. Marijino iz 1689 v Rogatcu) ipd. Pomembnejša dela so v Ormožu in Cirkulanah, na Muti je prenovil 3 baročne oltarje, v tamkajšnji rotundi pa odkril freske. Precej je delal tudi na Hrv., v Bački, Banatu in Slavoniji, mdr. v Zelini (oltar pri sv. Ivanu), Karlovcu, Maruševcu (Hrv. Zagorje), Rakovcu, Krnjaji idr. Pri obnavljanju vel. oltarja v franč. c. v Varaždinu je odkril star pergament, ki dokumentira provenienco tega oltarja iz 1634. Za Pokraj. muzej v Mrbu je restavriral 36 slik.

Z. je zadnji iz vrste štaj. podobarjev, katerih delovno izročilo je izviralo še iz 19. stol. Z zatonom baroka ob koncu 18. stol. se končuje veliko obdobje rezbarstva in pozlatarstva. Pobaročni čas je sicer še nudil pozlatarjem s cerkv. naročili obilo zaslužka (zlatili poleg novih še stare, baročne kipe) in se je rezbar. ustvarjalnost napajala ob baročnih vzorih še daleč v 19. stol., proti koncu tega stol. pa začela vse bolj bledeti. Tudi Z-jevo delo kaže značilnosti podobarstva poznega 19. stol., upoštevamo ga predvsem zaradi obrtne spretnosti v izumirajoči pozlatarski stroki. Njegovi kiparski izdelki pa, če jih merimo po baročnih vzorih, ki so v podobarstvu ostali v veljavi bolj ali manj vse do naših dni, so po umetn. izrazu znatno slabokrvnejši. - Prim.: r. matice ž. sv. Janeza Krst. Mrb (DAS); avtobiografija iz 1957 (Pokraj. arhiv Mrb); kartoteka umetnikov v Umetnostnozg. inšt. F. Steleta (ZRC SAZU); Boris Kranjc, NOja 1951, 191–4. Všr.