Slovenski biografski leksikon
Zois Žiga (Sigismundus) pl. Edelstein, gospodarstvenik, naravoslovec in razsvetljenec, r. 23. nov. 1747 v Trstu veletrgovcu Michelangelu (gl. čl.) in Ivani Katarini r. Kappus pl. Pichelstein, u. 10. nov. 1819 v Ljubljani. Nagrobna plošča s pokopališča pri sv. Krištofu je danes na dvorišču Z-ove hiše na Bregu v Lj. – Prvo izobrazbo je dobil v očetovi hiši. Okt. 1761 je odšel z bratoma Jožefom Leopoldom in Filipom Ant. Ksaverjem na učni zavod za laične gojence duhovnega semenišča v Reggio Emilii (It.), se tam učil ital., nem., spisja, računstva, risanja, arhitekture, antične in ital. književnosti, glasbe, tudi plesa in mečevanja. 1765 se je na očetovo željo vrnil v Lj., tu štud. naravoslovje idr. za rudarstvo in fužinarstvo koristne vede pri G. Gruberju in J. Maffeiu, se zanimal za trgovino (obiskal tudi podružnico v Benetkah) in tehn. vprašanja. Zasledoval je razne izume (njeg. soba je bila podobna fizikalnemu kabinetu), izumil puhalnik za plavž, podpiral raziskovanje, se zavzemal za napredek (npr. pluga), za izboljšanje obrtnih postopkov s koristnimi napotki (v graverstvu, zvonarstvu, puškarstvu, steklarstvu, keramiki), dajal na željo oblasti pripombe k načrtom za izboljšanje plovnosti Save in Ljubljanice ter za osuševanje Lj. barja. V zač. 1779 se je podal na dolgo potovanje po srednji Evropi (Nem., Holandija, Švica, Francija itd.), obiskal nekatere železarne in trg. združbe, verj. navezal stike z naravoslovci, ker se je ljubiteljsko ukvarjal z mineralogijo. V Rimu je doživel prvi napad protina in se spomladi 1780 vrnil domov z boleznijo, ki mu je zaznamovala vse življenje. 1782 je preživel več tednov v belg. zdravilišču Spa (brez uspeha), tedaj obiskal Amsterdam, kjer si je kupil knj. o zgod. od začetkov sveta (Supplementum chronicarum, Benetke 1491); njen pisec Jakob Filip iz Bergama mu je zbudil pozornost kot rojak. Bolezen je vztrajno napredovala, 1793 so mu ohromele noge; dal si je po lastnem načrtu izdelati voziček, se z njim prevažal po stanovanju, ki ga od 1797 ni več zapustil. Zlasti pozimi se je bolezen tako poslabšala, da je po več mesecev preležal v postelji. Protin mu je večkrat začasno ohromil tudi roko, da ni mogel pisati in je svoja pisma le okorno podpisoval.
Od 1772 je bil član KD, a se v njej po lastni izjavi ni udejstvoval. Ko naj bi bilo 1808 po 20-letnem premoru obnovljeno delo KD, je stanovski odbor želel Z-ovo sodelovanje, »ker je dokazal z znanjem združene izkušnje in vnemo za pospeševanje splošnega blagostanja« (DAS, Z-ov arhiv, fasc. 19, 14. jul. 1808). Bil je izvoljen za direktorja, dasi je funkcijo odklanjal zaradi bolezni (J. K. Erbergu 28. febr. 1809 pisal, da se čuti za reprezent. dolžnosti nesposoben; ZKor I, 168), kar pa niso upoštevali. Po franc. medvladju ga je 1814 gubernij pozval, naj s kanclerjem obnovita delovanje KD. Uklonil se je na zagotovilo, da bo treba samo podpisovati spise, drugo bo opravljal direktorjev namestnik (gl. pismo guvernerju Krištofu Lattermannu); 13. jan. 1817 bil razrešen, nasledil ga je Anton Codelli. Vztrajanje gubernija kaže, kakšno veljavo je Z. imel. Za nasvet so ga vpraševali tudi ob raznih gospodar. zadregah. Ob pomanjkanju žita v deželi 1802 so ga kot člana dež. stanov vprašali, ali naj kupijo za 1803 razpisano rž in oves na Ogrskem in v Banatu; odgovoril je, da daje prednost preskrbi s posredništvom trgovcev, a da je sklep dež. stanov o nabavi žita na Ogrskem pravilen. Večkrat je pojasnjeval oblastem stanje železarstva na Kranjskem, svetoval ukrepe v njegovo korist. Tako je 2. mar. 1817 obširno poročal o vzrokih za splošni zastoj trgovine z železom in jeklom, uvodoma pa menil, da je trenutno to zanj skoraj neizvedljiva naloga, saj je prisiljen opustiti železarne na Gorenj., ker so vsi njegovi pismeni in ustni predlogi ostali neuslišani in neizvršeni (DAS, ib., fasc. 206).
Iz obširne korespondence (DAS in NM) je mogoče spoznati Z-ov odnos do polit., družbenih idr. vprašanj. Duhovna usmerjenost je sicer temeljila na razsvetljenski miselnosti, toda odklanjal je reforme fevdalnega reda, ki jih je skušala država uveljaviti v 2. pol. 18. stol. Ko je šlo pod Jožefom II. za uvedbo novega davčnega sistema (prizadel bi zemlj. gospode), je menil, da bo ime dominij ponižano do zasmeha (pismo M. Urbančiču 27. dec. 1789). Po franc. revoluciji se je zavedal, da bo marsikatera sprememba neizogibna in da bo treba pri svojih pravicah popuščati; vendar je to stališče izviralo bolj iz strpljivosti kot iz prepričanja. Tudi se ni mogel sprijazniti s spremembami, ki so jih uvedli Francozi v času medvladja. Po obnovitvi avstr. oblasti 1814 pa so mu dež. stanovi poverili, naj kot najstar. med njimi vodi akcijo za vdanostno izjavo vladarju in prosi za dovoljenje, da pride poklonitvena deputacija na dvor. Tedaj si je želel: »Bog daj, da bi bila takoj odpravljena osovraženi sistem registracije in nedosegljiva franc. justica, ostala pa naj bi osnova stare stanovske ustave« (v pismu 28. maja 1814 J. Schemerlu na Dunaj; NM).
Odnos do slovenstva in slov. jezika (naučila ga je mati) je izviral iz družin. razmer in razsvetlj. miselnosti, ki ga je privedla med slov. preporoditelje. Sprva je verj. prevladovala v družini italijanščina (v hiši it. uslužbenci, otroci se šolali v it. šolah) ob nemščini, ki je bila občevalni jezik višje lj. družbe. Slovenstvu se je Z. približal šele kot 30-letnik, ko je obiskoval fužine v Bohinju in na Javorniku ter bil v stiku z delavci, zlasti rudarji. Z njimi se je mogel pogovarjati le slov., kar je obogatilo Z-ovo znanje jezika; ko je pri V. Vodniku naletel na nemčizme, ga je opozoril na slov. rudarske izraze v Bohinju. Jezikosl. zanimanje za sloven. idr. slovan. jezike ga je vključilo v preporodno gibanje in privedlo do zavesti, da je Slovenec. Vodniku, ki se je opravičeval zaradi nepopolne nem., je odgovoril, naj pri dopisovanju ne misli na svojo nem., temveč naj piše, kot mu pride pod pero; razumela se bosta kljub temu, »sicer smo pa vendarle Slovani in skrbimo za naš materni jezik« (pismo 4. okt. 1795, Vodnikov spomenik 1859, 57). Vendar na ital. poreklo ni povsem pozabil. Ob uvedbi avstr. uprave v Benečiji je želel, naj bi pripomogla h gospod. blagostanju te pokrajine, tako zbudila zaupanje in zadovoljila nar. duha; to željo da mu narekuje ljubezen do očetove domovine (Jož. Lehmannu v Benetke 6. jul. 1803; NM). Tudi sicer je ostal zvest ital. ne le v trg. poslovanju, marveč tudi v zasebnih zapiskih, zlasti knjigovodskih; z brati si dopisoval ital., z nečaki in nečakinjami nem., tudi dopisovalni jezik z železarnami je bila nem. (rudarji pa so mu pisali slov. poročila), prav tako zasebni zapiski o železarnah in rudnikih (najbrž zaradi strok. izrazoslovja).
Z-ov odnos do vere je bil pod vplivom verske vzgoje v družini in v kolegiju semenišča v Reggio Emilii. Z očetovo oporoko je kot sovaruh moral skrbeti tudi za versko vzgojo nedoletnih bratov in sester. S študijem naravoslovja in branjem filoz. literature je pozneje prešel pod vpliv deizma, vendar se veri in cerkvi ni odtujil nikoli. V zadnjem obdobju življenja je Jakobu Zupanu (gl. čl.) priznal, da »religija je in ostane vsekdar najvišja in najsv. vrednota človeštva« (Zupan v pismu Jož. Rudežu 14. okt. 1812; NUK, Ms 468), le z redovništvom se ni mogel sprijazniti. Ko je možu svoje nečakinje Jož. Lehmannu 1803 razlagal naloge avstr. uprave v Benečiji, mu je svetoval: »Pustite, naj bo konec meništva, skrbite pa za več izobrazbe svetnih duhovnikov« (v pismu 6. jul. 1803; NM).
Z. je bil član štev., povečini naravosl. združenj: od 1782 Gesellschaft naturforschender Freunde, Berlin; 1793 Imperialis Leopoldino-Carolina Acad. Naturae Curiosorum, Erlangen (z imenom Caius Balbillus Secundus); 1806 Acad. Celtique, Pariz; 1807 Jenaer herzoglich-mineralogische Societät, Jena; 1808 Wetterauische Ges. f. gesammte Naturkunde, Hanau; 1808 Landwirtschaftsges. zu Wien; Filharmoničnega društva v Lj., častni član Strelskega društva idr. lj. združenj. 1809 je bil odlikovan s komanderskim križcem Leopoldovega reda, 1813 postal vitez franc. Legije časti (Légion d'honneur).
Gospodarstvenik
Trgovec. 1768 mu je oče prepustil v last kot dedni delež hiše in skladišča v Trstu (v vrednosti 45.000 gld) ter mu odstopil del svojega deleža v trg. družbi (20.000 gld). Tedaj je bila sklenjena nova družbena pogodba in Z. je postal poleg očeta in bratranca Bernardina tretji družbenik, ni pa bil še upravičen zastopati tvrdke, dokler ne spozna trg. poslovanja. S pogodbo je družbi, ki je poslovala v Lj. in Trstu, dal v najem tržaške hiše in skladišča (za letno najemnino 1.200 gld); družba naj bi trajala do 1780, vendar jo je Michelangelo zaradi starosti in bolehnosti 1774 prepustil družbenikoma, ki sta jo odtlej vodila kot Sigismondo Zois & Compagno. Michelangelo je svoj kapital družbi prepustil za 7 let (proti plačilu obresti). Žiga je sicer postal principal družbe, starejši in izkušenejši Bernardin pa je ostal poslovodja. Družba je prevzela v prodajo izdelke Z-ovih gorenjskih fužin. Ob Žigovem pristopu trgovina ni več tako uspevala kot prej, dobički so nazadovali, letne bilance so začele izkazovati izgubo, obseg trg. poslov se je krčil. Že pred 1768 so ji kor. fužinarji zmanjšali prodajo svojega železa, pozneje so ga dobavljali le posamezniki. Nazadovanje kažejo bilance: do 1784 aktiva 400–500 tisoč gld; 1790–800 komaj pol toliko; 1774–85 je imela družba 79.367 gld dobička in 27.163 gld izgube. Zato sta družbenika 1781 že sklenila izplačati v družbi naloženi obrestovani kapital in opustiti trgovino v Benetkah. Pozneje se je trgovanje izboljšalo, 1786–92 doseglo dobiček (109.042 gld), toda 1793 bilo spet v izgubi (13.619 gld). Tedaj je u. Bernardin, ki je vodil izvoz železa in veliko pripomogel, da je bila tvrdka tako uspešna; v priznanje mu je bilo 1773 podeljeno plemstvo. Žiga je kljub bolezni vodil trgovino naprej. 1794–801 je spet uspevala kot v najboljših letih, dasi je obseg nazadoval. Za več naslednjih let ni podatkov, vendar poročila o gospodar. razmerah in Z-ovem zadolževanju pričajo, da je donosnost upadala. Podatki za 1812–6 kažejo, da se je trgovina krčila (aktiva se gibala ok. 100.000 gld) in poslovanje zaključevalo z izgubami.
Fužinar. Na tem področju se je Z. osamosvojil prej kot v trgovini. S prodajno pogodbo mu je oče 1770 prepustil železarno v Mislinji, javorniško pa mu podaril 1771 in svetoval, da je kupil še fužini Plavž in Mojstrana (obe že 1775 prodal Vikt. Ruardu za 28.000 gld). 1773 mu je oče prodal fužini v Boh. Bistrici in Stari Fužini (kupnino 70.000 gld naj bi izplačeval od 1781 v 5-letnih obrokih; gl. M. Verbič, Kron 1956, 6–14). Da bi izboljšal nazadujočo donosnost železa, si je prizadeval za boljše izkoriščanje žel. rude in za zmanjšanje porabe kuriva. Poletne mesece 1788–92 je preživljal povečini na Javorniku, v Boh. Bistrici ali Mislinji, kjer so v fužinah preurejali peči. V Boh. Bistrici je 1791 namesto dotedanje talilne peči zgradil sodobnejši plavž. Proučeval je kakovost tujih žel. in jeklenih izdelkov in nove načine obdelave, za boljše pridobivanje žel. rude je dal izdelati jamske zemljevide. – Po številu zaposlenih so fužine (z rudnimi jamami) sodile med velika podjetja: 1785 je bilo v Boh. Bistrici in Stari Fužini zaposlenih 521 oseb (kovači, talilci, pralci rude, 128 kopačev, 171 oglarjev, 160 žebljarjev), na Javorniku 1781 pa 165 (2 leti prej 193). Fužine za lastnike niso bile zanesljiv vir dohodkov. 1788 so gorenjske železarne poslovale z izgubo in tudi v nasl. letih so bili poslovni uspehi tako negotovi, da je Z-u le trgovina zagotavljala gospod. obstoj. Z novim rudarskim redom, ki ga je Z. sam sestavil (Vorschrift d. Erzgedings für Wochein), je 1788 v Bohinju spremenil organizacijo kopanja žel. rude: vodi ga fužinar (prej je bilo odvisno od presoje kmečkih kopačev), določil je pogoje za kopanje rude, njeno kakovost in prevzem. Stara ležišča z malo rude je kmalu izčrpal, zato je spodbujal kopače, da iščejo nova; ti so mu pismeno poročali (večkrat v sloven.) o delu, uspehih izkopavanj in o stanju rudnih jam. Ko zaradi bolezni Z. ni več mogel osebno nadzirati fužin, se je opiral na poročila upraviteljev; skrbno jih je prebiral, zapisoval pripombe in navodila, ki so dostikrat vsebovala določila za posam. delavce. Skrbi mu je povzročala preskrba z gorivom, oglja je začelo primanjkovati, cene in s tem obratni stroški so rastli (gl. koresp. med Z-om in upravitelji, fasc. 4, DAS). Za delovne razmere in zaslužek delavcev se je manj zanimal kot za rudo in oglje; o zaslužku sodil, da je sprejemljiv le za domačine, ki imajo dohodek (čeprav skromen) tudi od kmetijstva. Kopači in oglarji so dobivali plačilo v žitu in dogajalo se je, da je vnaprej prejeto žito preseglo zaslužek in so tako delavci postali dolžniki (1778 dolgovali fužinam v Bohinju ok. 15.000 gld). Pri plačilu z žitom je podjetje imelo dobiček (obračunavalo ga je dražje kot nabavljalo). Z. ni skrbel za delavčevo gmotno stanje, so tudi primeri, ko ni bil ravno človekoljuben (zaradi nedovoljene poroke je npr. odpustil preglednika rudnih jam), drugič spet pa je bil darežljiv in velikodušen (priganjaškega drvar. in oglar. mojstra je ob 20-letnici službovanja nagradil s srebrno uro in 20 gld, podobno rudniškega preglednika, ki mu je zbiral mineralije).
Po usodnem naključju je Z-a istočasno z boleznijo prizadel v fužinarstvu in trgovini z železom zastoj, ki je bil delno posledica reform Jožefa II. Ker so bili ukinjeni gozdni rezervati za rudarske in fužinske potrebe, so se morali fužinarji za dobavo lesa pogajati z gozdnimi lastniki; uveden je bil nov davek na proizvodnjo železa; trgovina z železom je postala svobodna in prejšnji monopoli odpravljeni. Z. je uvidel, da bodo te reforme zavrle donosnost železarn in da bo nova bremena mogel prenašati le fužinar, ki bo obenem lastnik zemljiškega gospostva, kjer fužine so. Prvič je pomislil na prodajo obeh fužin v Bohinju (briksenškim škofom kot lastnikom blejskega gospostva). Vendar negotovi in zmanjšani dohodki od fužin in trgovine do ok. 1800 niso prizadeli Z-ovega premoženja, začasno se je celo nekoliko povečalo (dedoval je po u. bratrancu Bernardinu). Denarja ni (kot oče) nalagal v nakup grašč. posestev; zaradi stalnih reform davčne idr. zakonodaje ni več zaupal fiskusu. Nekaj denarja je naložil v izboljšanje proizvodnje fužin in v tovarno kameninaste posode (fajanse) Antona Sylve (priseljenca iz Milana) v Lj., ki je po njeg. smrti prešla v Z-ovo last (gl. R. Andrejka, Kron 1934, 135). Pod novim vodstvom se je proizvodnja dvignila po količini, kakovosti in izbiri (izdelovali krožnike idr. posodje z umetn. okrasjem) ter zaposlovala 15 delavcev.
Ob koncu 18. stol. se je znašel v finančnih težavah in moral najeti posojilo. 1798 je izvedel določbo očetove oporoke in ustanovil denarni fidejkomis v vrednosti 50.000 gld v svojo korist oz. v korist sorodstva (znesek naložil pri mestni banki na Dunaju); posojilo v znesku 12.000 gld, ki ni bilo v roku odplačano, je bilo vknjiženo na fužine v Bohinju in na Javorniku. Kot glavni dedič je moral izplačevati dedne deleže z obrestmi in v očetovi oporoki določene legate, imel stroške z nečaki idr. sorodniki. Franca Mih. Avguština (sin polbrata Franca Avguština) je 1794–6 vzdrževal na rudarski šoli v Banski Štiavnici na Slovaškem in verj. predvideval, da ga bo nasledil. Ko je Franc M. Avguštin duševno zbolel, se je pripravljal za naslednika nečak Karel (sin brata Jožefa Leopolda), potoval na njegove stroške 1804 po Nemčiji in se seznanjal s tamkaj. železarnami; ob njegovi poroki (s Serafino pl. Aichelburg) mu je Z. odstopil 1807 v užitek Brdo in se odpovedal dohodku te posesti.
Družin. korespondenca kaže, da je Z. dostikrat denarno podpiral še druge člane: ženo brata Antona Ksaverja (častnik, pozneje emigriral, Z. mu denar pošiljal v Bremen), Julijo in sina Matija; po smrti svaka Janeza pl. Bonazza (por. s sestro Marijo Felicito Nepomuceno) njegovo družino; nečakinjo Marijo Ano Ivano por. pl. Gold (hči brata Jožefa Leopolda). Že tako velikim izdatkom je treba prišteti še stroške z vojno in franc. okupacijo (prim. račun 6.033 gld in 44 kr za stanovanje in oskrbo franc. generalov in njihovega spremstva za 86 dni – brez pridelkov z lastnega posestva, škode na stanov. opremi in posodju; DAS, fasc. 33). Za kontribucijo od železninske zaloge v Trstu je moral izdati menice (9000 gld). Spričo teh idr. bremen je bil v veliki stiski za obratna sredstva v železarnah, zato si je v Gradcu preskrbel menično posojilo (8000 gld), iz potrebe po denarju verj. prodal 1807 hiši v Trstu (za 120.000 gld v bankovcih dunajske banke), kupec mu kupnino do 1814 plačeval v letnih obrokih, tečaj dunaj. bankovcev pa se je v tem času poslabšal.
Gospod. skrbi je še povečala angl. blokada Evrope, strah pred propadom velikega dela avstr. industrije in za železarno na Javorniku, ki je namenila proizvodnjo za Brazilijo in Argentino, ker ni bilo druge možnosti. Vojna in franc. zasedba 1809 je slabšanje Z-ovih gospodarstev še pospešila (visoko vojno kontribucijo so sicer Francozi na pritožbo znižali, a je kljub vsemu prišlo do eksekucije). Tako je 1812 zmanjkalo denarja za železarni v Boh. Bistrici in Stari Fužini, sklenil je železarni prodati, moral je odpustiti veliko delavcev, hkrati prodal zadnje zlatnike; toda do prodaje železarn ni prišlo. Tudi železarna v Mislinji je bila brez denarja. Spet je najel v Gradcu posojilo (ga vknjižil na mislinjsko posest), toda po obnovitvi avstr. oblasti so prinesle fiskalne obremenitve nove težave (zvišan davek na proizvodnjo, uvedena izvozna carina), ki so uničile železarno na Javorniku (edina dajala nekaj zaslužka). Odpustil je 350 delavcev v kovačnicah, v topilnicah jim je grozila ista usoda.
Zadolževanje pri upnikih se je nadaljevalo in rešitev je videl le v prodaji podjetij. S terjatvami obremenjeno železarno in posest v Mislinji je prepustil 1817 nečaku Francu Antonu pl. Bonazza. Železarni na Javorniku in v Bohinju je i. l. ponudil v nakup erarju (ta naj bi ju združil z zemlj. gospostvom Bled, ki je pripadalo verskemu skladu), nato L. Ruardu (brez Bohinja), vendar brez uspeha. Muzeju Joanneum v Gradcu je ponudil v nakup »svoje najdražje stvari« (knjižnico in zbirko mineralov), a zaman. Končno se mu je posrečilo 1817 prodati na dražbi park v Lj. (ob dan. Prešernovi c.) in tovarno kameninaste posode (bratoma Joh. in Georgu Zwayerju), kar ga je za nekaj časa rešilo najhujših težav (gl. R. Andrejka, GMDS 1934, 116–7). Ko se je erar 1818 zanimal za nakup hiše na Bregu (v njej nameraval namestiti gubernij in dež. stanove), jo je bil Z. pripravljen prodati z vsemi zemljišči za 50.000 gld in izrazil upanje, da bodo razumeli žrtev, kakršna je prodaja za 70-letnega in že 20 let na stanovanje priklenjenega starca. Dva tedna pred smrtjo pa jo je prodal nečaku in gospodarju na Brdu Karlu (zaradi ohromelosti pogodbo le podkrižal) z vsemi nepremičninami in premičninami, tudi mineral. zbirko in knjižnico (izvzel slavist. dela in rkp), dalje gozdne deleže na Rožniku, graščinsko posestvo Javornik (z vsemi fužin. in rudn. napravami), Radovno, Boh. Bistrico, Staro Fužino ter vsa morebitna aktiva v terjatvah in drž. obligacijah. Zbirka mineralij in knjižnica (ok. 4000 zv.) sta po Z-ovi želji ostali slov. znanosti; po njegovi smrti sta prešli 1823 z nakupom v last Deželnega muzeja (danes last Prirodoslovnega muzeja Sje) oz. Licejske knjižnice (današnje NUK).
Fevdalec. Konec 1772 mu je oče prepustil v zakup in popoln užitek zemljiško gospostvo Brdo pri Kranju pod pogojem, da nosi vsa javna bremena in stroške obratovanja, mu plačuje 2000 gld letno v gotovini in žitu, dobavlja v Lj. seno in oves za hlev ter vsak teden drobni živež za kuhinjo. Po očetovi smrti je postal Žiga fidejkomisni lastnik Brda, ki je dajalo precejšnje dohodke. Dal je obnoviti grajsko poslopje, urediti vrtove in drevorede, postaviti rastlinjak in razširiti ribnik. Graščina je bila fevdalno bivališče in družabno zbirališče Z-ovega sorodstva, prijateljev, znancev, rednih lovcev v širnih loviščih; za lovske prireditve so bile določene dolžnosti in delo uslužbencev s posebno instrukcijo. Brdska pristava je Z-ovo gospodinjstvo v Lj. zalagala s povrtnino in sadjem. – Vrtnarstvu in sadjarstvu je sploh posvečal posebno skrb. Iz semen je vzgajal razne vrste drevja in grmičja, sadike dobival tudi iz Holandije in Anglije. V rastlinjaku (pozimi ogrevanem) je gojil eksotične rastline, izbrano povrtnino, botaniku bratu Karlu (gl. čl.) pa sporočal, kaj že poganja in cveti; v botan. namene dal z bratom Karlom zgraditi koči v Dolini Triglavskih jezer in na Velem polju.
Veliko del za vzdrževanje stavb in ureditev naprav so morali opraviti podložniki s tlako. Tlaške obveznosti je hotel na novo urediti: v izredno tlako (vsebovala gradbena dela) vključiti tudi izboljšanje in olepšanje travnikov, vrtov in gozdov. V novo pogodbo naj bi se vstavila dvoumna beseda, ki bi zagotovila redno ročno in vprežno tlako ne le na brdskem gospostvu, marveč kjerkoli po Z-ovi želji. Podložniki pogodbe niso hoteli sprejeti, prišlo je do sodnih obravnav, pritožbe na vladarja in končno do upora; končal se je z vojaškimi eksekucijami in odvzemom kmetij 4 vodjem upora (gl. J. Žontar, Kron 1956, 24–9). Vendar je dal Z. med sporom neopazno izplačati 1764–79 krivično pobrano kontribucijo (3 gld 24 kr na hubo).
Na reformne poskuse fevdalnih odnosov ter upravnega in davčnega sistema v 2. pol. 18. stol. je gledal s skepso, toda ko so prispele vesti o franc. revoluciji, je spoznal znamenja časa: »Po mojem mnenju gredo stvari tako daleč, da bi bilo treba le majhne iskrice, pa bi bilo kmalu vse v ognju. S tem postavljam načelo za Brdo, da se naj ravna pri vseh stvareh z največjo popustljivostjo, da ne bi vzbudili nevolje. – Moramo torej popustiti in žrtvovati zaradi skupnih interesov tudi naše resnično, neodsvojljivo pravo« (pismo brdskemu oskrbniku M. Urbančiču 3. avg. 1789, DAS).
Precej denarja je Z. namenil za razširitev zemljiške posesti ob hiši na Bregu v Lj. K 5 hišam, ki jih je združil že oče, je 1793 dokupil še dvorec nekd. samostana iz Bistre. Dvorec je dal prezidati v dvonadstropno stavbo in 1806 nadzidal še tretje nadstr. K svoji palači je dokupil del mestnega obzidja z obrambnim zidom, dal zid podreti, jarek zasuti in zemljišče zasaditi z drevjem (čez nekdanji jarek je speljana Cojzova c.; od 1927 tu kamnito obeležje v obliki piramide, po načrtu J. Plečnika). 1785 je kupil nad 3 ha veliko zemljišče ob današnji Prešernovi c. (od Rimske c. do Veselove ul.), ga preoblikoval v park (stroški ok. 30.000 gld), v katerem je bilo zasajenih ok. 2500 dreves (od tega 400 eksotov) ter ok. 800 vrtnih rastlin in grmičja. Vrt je bil tudi botanična znamenitost, ki so si jo ogledovali člani vladar. družin na potovanjih skozi Lj. V parku, imenovanem Z-ov vrt ali Z-ova aleja, je prirejal zabave za lj. visoko družbo; omenja se kot prvo javno zabavišče v Lj. in kot predhodnik lj. botan. vrta; danes pozidano (gl. R. Andrejka, GMDS 1934, 107–15).
Premoženju primerno je podpiral javne akcije (npr. prispeval 2000 gld za novo stavbo strelskega društva). Tudi zanimanje za naravoslovje in slavistiko je bilo združeno z večjimi stroški. Nakupoval je slavist. literaturo (tudi za lj. licejsko knjižnico); ustvaril si bogato zbirko mineralov, jih kupoval tudi za zamenjavo. Med osebnimi stroški je imel postavko »oggetti di studio«, a tudi »elemosine e pensioni«, ki je kdaj presegla 1000 gld letno in dokazuje Z-ovo dobrosrčnost in darežljivost. V njegovi hiši na Bregu in na pristavi pod Rožnikom je živelo večje število ljudi; 1805 je hišnikov seznam zajemal 58 oseb, poleg trg. uslužbencev, tajnika in služinčadi še 4 najdenčke (gl. npr. r. matice lj. stolnice, 16. okt. 1803, ŠkALj) in 12 delavcev iz tovarne kameninaste posode z družinami. Hišni in gospodinjski stroški so bili dokaj visoki. Veliko je izdal za nakup izbranih franc. in ogrskih vin, posebej med franc. okupacijo, ko je moral gostiti franc. generale idr. odličnike. V 2. koalic. vojni proti Francozom je vračajočo avstr. vojsko velikodušno gostil (gl. LZg 1802, št. 24), 1805 oskrboval v Lj. s hrano 300 iz It. umikajočih se avstr. ranjencev (Richter, 17). V času lakote 1816 je uvozil neko vrsto odporne ajde, jo delil na kmetih, kjer se je prijela in udomačila kot »cojzla« (Bleiw. kol. 1855, 21; Drobt. 1861, 120). V zadnjih letih življenja je bil v velikih denarnih težavah (letna poraba ok. 8000 gld), vendar se tudi tedaj ni odrekel izdatkom v zvezi s svojim znanstv. zanimanjem; mesec pred smrtjo je izplačal Kopitarju denar za mineral. in slavist. knjige, ki mu jih je bil oskrbel.
Naravoslovec
Z. se je odlično spoznal na mineralogijo, kemijo, metalurgijo, geologijo in rudarstvo, pritegovala sta ga tudi zoologija in botanika. Strokovnost je izpričal v korespondenci z najpomemb. naravoslovci tedanjega časa. Dopisoval si je npr. z A. G. Wernerjem (prof. mineralogije na rudarski vis. šoli v Freibergu), M. H. Klaprothom (prof. kemije na univ. v Berlinu), Petrom Jordanom (prof. naravoslovja na medic. fak. na Dunaju), obiskala sta ga mineralog F. Mohs (prof. in kustos na Joanneumu v Gradcu) in D. G. L. Karsten (prof. na rudarski vis. šoli v Berlinu). Ohranjena Z-ova pisma jasno dokazujejo, da je v marsičem presegal takratno miselnost. Tako je v pismu baronu Lapeirousu v Toulouse 24. dec. 1780 natančno opisal izločanje železovega cveta in nastajanje manganove rude pri preperevanju sideritnih rudišč. Povsem realna je njegova ocena (v pismu Giac. Morosiniju 20. nov. 1779 in v spisu Die Silbererze in Oberkrain, 1785) zalog nekaterih tirolskih in gorenj. rudnih ležišč (gl. A. Belar, MMK 1894). Tudi v korespondenci z J. Kopitarjem se najde marsikaj miner. zanimivega. Da so Z-a cenili, potrjujejo diplome znanstvenih ustanov, ki so ga sprejele v svoje članstvo.
Velik sloves si je pridobil z zbirko mineralov, ki je še vedno ena najlepših, najstar. in najpomembnejših v Evropi. Hranil jo je v 2. nadstr. svoje palače v Lj., urejeno verj. po skupinah, kar vsebujejo (npr. kovinske minerale po kovinah). O tem pričata dva nem. seznama zbirke. Prvi (hrani NUK) je nastal ok. 1800, drugi (hrani Prirod. muzej Sje) proti koncu Z-ovega življenja, ker sloni na Wernerjevi klasifikaciji iz 1816. Ta sistem vključuje tudi gradivo, ki ne sodi med minerale, npr. bazalt. Z. označuje minerale tudi z imenom fosili, kar pa ima danes drugačen pomen. – Zelo si je želel, da bi Lj. dobila muzej, kateremu bi prepustil svojo zbirko; take ustanove je spoznal na potovanjih po večjih mestih. Mučila ga je misel, da bi morda bili dediči prisiljeni zbirko prodati na tuje. Na srečo se to ni zgodilo. 1821 je bil v Lj. ustan. in 1831 odprt Dež. muzej, prvi muzej na Slov., predhodnik NM. Prvi eksponati so bili Z-ovi minerali (odkupili so jih 1824 od Karla Z-a) in Hohenwartove konhilije (gl. E. Faninger, Proteus 1986, 274–5).
Danes hrani zbirko Prirodoslovni muzej Sje v Lj. Šteje ok. 5000 mineralov, rud in kamnin. Najbolj zanimivi primerki so razstavljeni v vitrinah (ok. 400 kosov; postavljeno 1971, preurejeno 1988), drugo je v depoju. Po izvoru so delno iz Sje, delno jih je Z. pridobil od drugod z zamenjavami ali nakupi, ki so jih zanj opravljali znanci ali trgovci z minerali (npr. Simon Prešern na Dunaju, G. D. Cernazai v ital. Vidmu). Sam je pospeševal zamenjavo mineralov med Italijo in Nemčijo, razpošiljal npr. vzorce živosrebrove rude iz Idrije in Tržiča. V 15 letih je razposlal več kot 5.700 primerkov razl. rudnin muzejem in znanstvenikom, zlasti muzeju na Dunaj. Marsikatero tujo zbirko krasijo po Z-ovi zaslugi kristali z rahlim rožnatim in zelenkastim nadihom (najdišče Črni vrh nad Polhovim Gradcem), marmaroškim diamantom podobni kristali taistega minerala (s Slivnice nad Cerknico) ali primerki grahovca (pizolita, z Blegoša). Med najlepšimi primerki Z-ove zbirke so: srebro (Kongsberg, Norveška), čadavec (Mont Blanc), fluorit (Braundorf, Saška), kalcit (Andreasberg, Saška), islandski dvolomec (Island), malahit (Moldova, Banat), aktinolit (Greinerwald, Gor. Avstrija), ortoklaz (Ahrengebirge ob Renu), kianit (Svinška planina), smaragd (Sibirija), akvamarin (Sibirija), natrolit (Val de Zuccanti).
Med vzorci mineralov s Svinške planine (nad studencem Kupplerbrunn-Prickler Halt), ki mu jih je poslal verj. S. Prešern (na Z-ove stroške nabiral minerale po Kranjskem, Štaj. in Kor.), je Z. opazil novo, do tedaj še neznano rudnino. O odkritju je obvestil Wernerja in Klaprotha, vzorce poslal tudi Karstenu v Berlin. Prva dva sta mu 1805 potrdila (pisma niso ohranjena), da je odkril nov mineral. Na Wernerjev predlog ter v soglasju s Klaprothom in Karstenom so ta mineral, prvotno imenovan saualpit (po nahajališču), preimenovali Z-u na čas zoisit (gl. E. Faninger, Baron Ž. Z. in njegova zbirka mineralov, 1983; isti, Geologija 1984, 5–25; isti, ib. 1987, 337–42; isti, Z-ova zbirka mineralov, 1988; G. Hope, Geologija 1984, 27–38; Faninger, Geologija 1988/9, 593–615).
Zanimanje za geologijo in prijateljstvo z B. Hacquetom sta bila povod, da je Z. gmotno omogočil večkratne vzpone na vrh Triglava. Svojemu ranarniku F. Willomitzerju (SBL IV, 698–9) je avg. 1777 naročil, naj spremlja prvo skupino (Hacquet dosegel le Mali Triglav), avg. 1778 obljubil nagrado prvim pristopnikom na vrh, najverjetneje podprl tudi drugi Hacquetov vzpon (avg. 1779) in tretjega (avg. 1782). O tem si je Z. delal 1776–95 beležke (tkim. Bohinjski rkp, danes ni v razvidu), iz njih je F. X. Richter obj. skrajšan izvleček (IB 1821, št. 16–21), celoten prevod Richterjevega povzetka Z-ovih beležk je v sloven. prinesel PV (1977).
Tehtno je Z. posegel v razpravljanje o nastanku kamnin. Konec 18. stol. sta si stali dve teoriji nasproti: neptunistična in vulkanistična. Prva (zagovornik A. G. Werner) je trdila, da so vse kamnine nastale v morju. Toda dvomi so se porajali v zvezi z bazaltom, ki mu je J. C. Voigt pripisal vulkanski izvor. Tako je vzniknila vulkanistična teorija, ki je tudi po svoje v marsičem pretiravala. Vnet zagovornik vulkanistične teorije je bil Z-ov znanec J. E. Fichtel iz Sibinja na Sedmograškem. Trdil je, da višje predele Triglavskega pogorja gradi masivni prvotni apnenec, ki naj bi bil magmatskega izvora, le v nižjih legah se pojavlja plastoviti apnenec, ki se je nekoč usedel v morju. Kot dokaz je navajal okamnine, ki jih je v nižjih legah ob vznožju Triglava dal nabirati Z. in mu jih pošiljal v Sibinj. Vendar se Z. s Fichtlom ni strinjal. Bil je prepričan, da so tudi apnenci najvišjih predelov tega masiva morska usedlina. Da bi oskrbel dokaze, je Z. avg. 1795 spet organiziral odpravo na Triglav. Vodstvo je zaupal V. Vodniku, spremljala pa sta ga grof F. Hohenwart in J. Pinhak. Kot gorskega vodnika jim je Z. dodelil Andreja Legata in izkušene iskalce okamnin. Krenili so iz Bohinjske Bistrice prek Stare Fužine, Dednega polja in Ovčarije po Dolini Triglavskih jezer na Vršac. Ne le med potjo, tudi na samem Vršacu so v apnencu odkrili okamnine, z daljnogledom pa so se lahko prepričali, da je tudi vrh Triglava iz plastovitega apnenca. Za zavrnitev Fichtlove teorije bi to vsekakor zadoščalo, a natančni Z. s samo uslojevitostjo triglavskega apnenca ni bil zadovoljen. Čez mesec dni je zato poslal novo odpravo v ostenje Triglava, ki se ji je proti Z-ovemu pričakovanju pridružil še Vodnik. Odkrili so dovolj okamnin, ki so dokazovale, da tudi ovršje Triglava gradi apnenec, ki je nekoč nastal v morju. Tako je Z. zanesljivo ovrgel Fichtlovo trditev, hkrati pa spravil Triglav v ospredje zanimanja evropskih geologov (gl. J. Rus, GV 1933, 94–106).
Manj znan je Z. kot zoolog in botanik. Zavzeto se je zanimal za človeško ribico (Proteus anguinus), imel vedno vsaj po dva živa primerka v svojem kabinetu in ju opazoval. V LW (1807, št. 29) je obj. obširen članek o človeški ribici. Omenja, da so jo do takrat našli le v izvirih pri vasici Vir blizu Stične in da ji domačini pravijo bela riba ali človeška riba. Človeške ribice je razpošiljal razl. interesentom, med njimi tudi zoologu K. Schreibersu na Dunaj. V korespondenci jih imenuje sirene (ZKor I, II). Ohranjeni so Z-ovi ornitološki zapiski, seznam rib, ki so jih poznali na Kranjskem, ter seznami botaničnih imen (NUK). Pri tem je marsikje upošteval poleg lat. in nem. tudi slov. imena.
Razsvetljenec, mentor in mecen
Izobrazbeno osnovo za poznejše kult. delovanje je dalo Z-u šolanje v Reggio Emilii (1761–5). V semeniškem kolegiju so imeli tudi gledališče, kjer so dijaki javno uprizarjali igre, med dejanji izvajali plesne točke, borilne nastope in glasbene vložke. Gled. listi iz 1761–8 (ohranjeni le redki) dokazujejo, da so nastopali tudi Z. in njegovi bratje, Žiga kot igralec, plesalec ali borilec. Za članstvo v zavodski akademiji Dei Pronti (akad. pripravljenih) podobnih dokazov sicer ni, toda Z-ovo nagnjenje k literaturi, poznejše mentorstvo pa tudi pesnjenje to sklepanje dopuščajo. Leposl. krožek v kolegiju se je zgledoval po rimski Arkadiji in imel namen v šoli pridobljeno znanje preizkusiti v samostojnih praktičnih vajah: v pesništvu, retoriki in filoz. traktatih. V okviru teh vaj je verj. nastal tisti del Z-ovega verzificiranja, o katerem poročajo biografi, da je namreč »pisal sonete in madrigale, polne ital. izvirnosti« (Richter, 7 in za njim drugi). Ni izključeno, da bi iskanje v zavodovem arhivu odkrilo kakšen Z-ov rkp iz tega časa (gl. M. Kacin, Izv. sred. šol na trž. ozemlju 1957/8, 7).
Po vrnitvi v Lj. se je Z. vpeljeval v očetova podjetja in se poglabljal v naravoslovje, prosti čas je posvečal tudi izpopolnjevanju v humanistiki. Veliko mu je pomagalo znanje jezikov: poleg nem., ital. in lat. jezika je obvladal sloven., izpopolnjeval se v angl. in franc., od slovan. jezikov se učil stcsl z glagolico in cirilico. Iz trg. razlogov se je ukvarjal s švedščino, laponščino ter jezikom Lotišev. Njegov živahni značaj mu je budil zanimanje za vse življenjske pojave. Ne samo tedaj, ko je bil (verj. med 1766–8) na praksi v očetovi podružnici v Benetkah, ampak tudi pozneje je na potovanjih obiskoval muzeje, gledališča in seveda knjigarne, si ustvarjal bogato knjižnico. Sprva še ni bil narodnostno opredeljen. Srečanje z M. Pohlinom (verj. v KD, katere član je 1772 postal) in pogostejši stiki z B. Kumerdejem, ki se je 1773 priselil v Lj., pa so ga preusmerili. Pritegnili so ga Kumerdejeva prizadevanja za vpeljavo sloven. v osn. šole in filol. načrti, saj so se ujemali z njegovo vizijo o prosvetljevanju preprostega človeka kot tudi jezika.
Na prvem daljšem potovanju v tujino (1779/80) se ni osredotočil le na železarstvo in trgovino, ampak tudi na sistemat. dopolnjevanje knjižnice. S področja slavik je npr. za Italijo izpričano (gl. Z-ov zapis v NUK, Ms 368/7), da si je v Parmi delal sezname lotiških besedil, v Bologni si zapisal star ruski evangelij, v Rimu idr. slovan. knjige v latinici, cirilici in glagolici ter stare rkp. V Rimu je spoznal biv. koprskega škofa Karla Camuzija, ki je imel rkp lat. prevoda cerkvenoslovan. gramatike od M. Smotrickega (kopijo je 1784 Z. odkupil).
V duhu preporodnih načel ter bolj za vajo in v zabavo kot pa zaradi izpovedne nuje je začel zlagati slov. verze. Pri tem je pokazal, zlasti če upoštevamo še njegove prevode, izredno poznavanje sloven. in spretnost izraza. V čas, ko je še sam zahajal med svoje podložnike v bohinj. fužine, verj. sodi vasovalska humoreska v ritmu gorenj. poskočnice Hej Mina, hej Mina … oz. 16 viž o Mini (naslovljenih tudi Planšar) ter nagajiva popevka Joj dekleta …, namenjena postarnim in neomoženim (oboje NUK, Ms 519 in 368). Literarnoteoretična vprašanja, s katerimi se je ukvarjal v času šolanja, zlasti pa kot mentor, ki zasleduje nastajanje slov. leposlovja za izobražence, je ok. 1790 preskusil ob prevajanju balade A. G. Bürgerja o Lenori Iz težkih sanj, k' še dan ni siv … (NUK, Ms 486, št. 32, brez naslova). Dovolil si je nekaj vsebinskih posegov: Lenoro je preimenoval v Lenko, Wilhelma v Jurija, dogajanje premaknil v čas po 4. avg. 1791, ko je bil sklenjen mir s Turki. Prevod obsega 32 kitic v jambskem osmercu, ki pa ne teče prav gladko kot Z-ova dva poznejša prevoda, pesniški izraz je še neroden, ritem in rima mu delata težave; pri refrenu »Nesmilen Bog me sodi, gorje, gorje men bodi« je zapisal, da je neprevedljiv (gl. I. Pintar, ZMS 1902, 160–7; I. Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine, 1911, 87). Z-ov prevod je Prešeren poznal in nekatere izraze v svoj prevod prevzel (gl. A. Gspan, Cvetnik I, 1978, 302). 1960 so bila odkrita še tri Z-ova pesemska besedila: Letas kaže … (ok. 1794; NUK, Ms 363), 43 izvirnih verzov brez kitic, v 4-zložnem jambskem dipodiju, za potrebe pratike; Efeška vdova (ok. 1806–8; NUK, Ilešičeva zap.), priredba verj. Petronijeve snovi o nezvesti vdovi, 18 kitic v laškem enajstercu; Mačka (ok. 1804–6, rkp prav tam), prevod 42 kitic dolge pesnitve G. B. Castija La gatta e il topo. Jezik obeh slednjih, izredno dolgih pesnitev je izrazno zelo bogat, če ga primerjamo z drugimi besedili tistega časa, laški enajsterec pa tekoč.
1780–2 je bil Z. pobudnik in poleg Linharta tudi prevajalec priljubljenih ital. arij v sloven., ki jih je lj. občinstvo na predstavah navdušeno sprejemalo in odobravalo. Te vložnice se niso ohranile. Za vzorec nam je ostal edini primer, naveden v Kopitarjevem pismu franc. zgodovinarju M. Serresu: arija Preljube ženice … (O care donnete) iz neznane ital. opere (obj. Serres v svoji knj. Voyage en Autriche … 1814). Potrditev, da je teh osem verzov res prev. Z., najdemo v Kopitarjevem pismu Z-u 26. okt. 1809 (ZKor II, 115). Takšne vložnice je prev. tudi pozneje, ko ni več zahajal v gledališče, po marcu 1809 pa verj. ne več. Posamezne Z-ove verze zasledimo tudi v korekturah Vodnikovih pesmi med 1795–7 (gl. NUK, Ms 431 in 10/58). – Ljubezensko pesem Amint na oči svoje Almire (Pisanice III, 1781, 48), podpisano z B. E., so pripisovali Z-u, češ da črki pomenita Baron Edelstein (npr. N. Omerza, ČZN 1927, 80); v resnici gre za Devov psevd. Bosonogi Eremit (Kidrič, Zgod. 240; A. Gspan, Cvetnik I, 292).
Liter. tokovi tedanjega časa in mdr. vpliv M. Denisa so Z-a opozarjali na ljudsko pesem, a njegov odnos do nje ni bil posebno priznavalen; o romanci Pegam in Lambergar je npr. sodil, da je slab izdelek kakega vaškega cerkovnika. Najstar. in najbolj pristen izraz ljud. pesništva je videl v kratkih gorenj. poskočnicah ljubezenske vsebine, jih zbiral in prepisoval ter si ustvaril »pesniško zbirko« (Z. – Vodniku po 24. jul. 1795; Vodnikov spomenik 1859, 51), navajano kot »zbirka viž«. Vsebovala je 112 pesmi, poleg ljudskih tudi umetne (avtorji Japelj, Vodnik in Z.). Danes je izgubljena, ohranil se je samo del v Kopitarjevem prepisu za Dobrovskega (gl. O. Berkopec, SR 1961/2, 253), med njimi že omenjeni Hej Mina … in pa Joj dekleta.
V Z-ovi zapuščini (NUK) je še veliko fragmentarnega gradiva, ki izkazuje, s čim vse se je ukvarjal: beležke o starih lj. tiskih; tabele z glagol. in ciril. črkami; seznam slavist. literature iz ok. 1798; opis dveh glagol. misalov, ki ju je 1798 dobil s transkribiranimi beležkami; zbirka slov. in stcsl prevodov sekvence Dies irae (izpisana iz glagol. idr. slovan. knjig), ki jih je med seboj primerjal; prepisi očenašev v razl. jezikih; koncept članka o slov. leksikografiji iz 1819 (gl. SJ 1941, 24–5); komentar k nekat. izrazom v litur. besedilu Svjati Jeronim; lat. priročnik o stari slovan. zgod.; popisi knjig. Številni so naravosl. zapisi in seznami (Catalogus botanicus, Aves Terrestres-Europeae, Aves Europeae-Germanicae, Hauptverzeichnis d. Alpensamen) ip., ki pričajo, da se je ok. 1784 ukvarjal z mislijo, zbrati in izdati »Landwörterbusch« (slov. rastlinska in živalska imena). Morda je s tem nameraval zapolniti vrzeli, ki jih je opazil v Pohlinovem Besedišu (1781), hkrati pa, kot pravi Z. v predg. k Botanische Nomenklatur (NUK, Ms 155), obogatiti Kumerdejev slovar. Pri tem mu je izdatno pomagal F. A. Breckerfeld: sept. 1784 mu je poslal seznam rastl. imen, jan. 1785 pa seznam slov. imen za ptice, žuželke in ribe. Pozneje je Z. misel na izdajo opustil, zlasti ko je 1806 Breckerfeld u. Kljub temu je še naprej izpisoval in zbiral takšne izraze. Kidrič (Zgod. 290) sodi, da je Z-ova tudi osnova Vodnikovega rkp Krainische Berg-u. Hüttensprache iz 1796.
Z. je pisal dnevnike, npr. v času franc. okupacije (1797, 1805–6, 1809), o tem poroča A. Dimitz pri nepopolni obj. tistega iz leta 1809 (LW 1886, št. 315–20; ZKor II, 11 sl.). Dva rkp sta v NM, prvi dnevnik velja za izgubljenega. Tudi Z-ovih prepisov oz. konceptov znanstv. korespondence iz 1778–93 (zvezek četrtinskega formata s 188 oštevilčenimi stranmi, gl. A. Belar, S. Z's Briefe mineral. Inhalts, MMK 1894; ZKor I, 24) doslej ni bilo moč najti.
Zanesljivo izpričan (ZKor I, 151) je natis samo enega Z-ovega spisa, namreč članka o človeški ribici: Nachrichten von der im Dorfe Vir bei Sittich vorkommenden Fischart (LW 1807, št. 29, anonimno). Domnevno bi lahko bilo njegovo poročilo o uprizoritvi Županove Micke (LZg 1789, št. 53); Z-u s pridržki pripisovani nekrolog J. Japlju (Ann. d. oesterr. Literatur I, 1808, 92, 286) je napisal M. Schrey (SBL III, 245). Vendar je težko verjeti, da Z. ni obj. kaj več v izdajah KD za Kranjsko (Sammlung nützlicher Unterrichte 1770–9, Wochentliches Kundschaftsblatt 1775–6), v LW ali celo v Schlözerjevih period. izdajah. O avtorjih tamkajšnjih nepodpisanih člankov ni podatkov. Nameraval pa je 1808 izdati ponatis člankov o Kranjski, ki so izšli v lj. listih (ZKor I, 82).
Z. si je ustvaril v Lj. eno največjih in najbolje založenih zasebnih knjižnic na Kranjskem. Knjige je nabiral in kupoval na potovanjih po tujini, pritegnil knjigarje in antikvarje iz Lj. in od drugod, da so zanj iskali določene tiske, pri čemer je sodelovalo tudi Z-ovo omizje (Kumerdej, Kuralt, na Dunaju Kopitar, J. Schober idr.). Na zapuščinskih dražbah (npr. Japlja, Linharta, Penzla) je kupoval ali reševal pomembne in redke izdaje (gl. A. Gspan-J. Badalić, Inkunabule v Sji, 1957). Tako sistematično zbrana in dopolnjevana knjižnica je bila za preporodno delo in recepcijo tujih literatur pri nas izredno pomembna. Obiskovali so jo vsi, ki so se v Lj. zanimali za miner., botaniko, zgod., jezikoslovje, slavistiko ipd. Odkar se je opredelil za sodelovanje v slov. preporodnem gibanju, je načrtno dokupoval tisto literaturo, ki je omogočala študij slovan. jezikov in književnosti (po eno slovnico in slovar za vsak jezik). Kot bibliofil je želel imeti stare slov. tiske, pri čemer sta mu pomagala tudi kmečka znanca, bukovnika iz bližnjih Vodic, Anton Gubanc in Anton Korbič (ZKor II). Ni gotovo, ali je Z. prav z njuno pomočjo lahko poklonil po en izvod Dalmatinove Biblije Vodniku in Kopitarju. V času Ilirskih provinc je bilo kupovanje knjig zunaj meja prepovedano, kar je Z-a močno jezilo (gl. pismo Kopitarju 6. apr. 1812, Kidričeva zapuščina na SAZU), oviralo ga je tudi oslabljeno gospodar. stanje; ko si je opomogel, je do zadnjega nadaljeval z nakupom knjig.
Svoj knjižni fond je dal Z. večkrat popisati ali pa si je sam sestavil sezname: prvič po 11. marcu 1780 (poleg knjig tudi seznam 192 ital. opernih tekstov-libretov iz 1670–779); drugič je ok. 1797 takratni Z-ov amanuensis J. Schober naredil seznam slavist. knjig; zase in za svoj krožek je Z. ok. 1798 sest. katalog svoje slavist. biblioteke, ki pa ni najbolj točen (v njem 15 del iz Linhartove zapuščine); ok. 1803 je Kopitar izdelal katalog celotne knjižnice; ok. 1810 je Jakob Zupan (gl. čl.) ob Z-ovi pomoči popisal Z-ova slavika za Dobrovskega; med zadnjimi je cenilni katalog iz 1821, ki je bil podlaga za prodajo, verj. pa ne bo identičen z glavnim, a izgubljenim repertorijem knjig, omenjenim v kupni pogodbi 27. okt. 1819. Z-a je bodočnost njegove knjižnice skrbela, ok. 1811 je potožil Kopitarju, da ne ve, komu bi jo izročil (Kopitar–Dobrovskemu 16. febr. 1812). Po 1815 jo je začel zaradi denarnih težav ponujati na prodaj hkrati z mineraloško zbirko, poslal kataloge na Dunaj, a do prodaje ni prišlo. Ko je 27. okt. 1819 prodajal in izročal celotno premoženje nečaku Karlu, je prešla tudi knjižnica v Karlovo last (izvzeti so bili slovan. spisi in rkp, označeni v glavnem bibliotečnem seznamu). 1820 je gubernij sprožil vprašanje odkupa Z-ove knjižnice, knjigarnar W. Korn jo je avg. 1821 ocenil (4109 zvezkov na 7.263 gld.). Licejska knjižnica, današnja NUK, je po 24. jul. 1827 prevzela 3885 zvezkov za okroglo vsoto 7000 gld. Značilna za ves Z-ov knjižni sklad je okusna in enotna, v usnju izdelana vezava, tako da je provenienca knjige že na prvi pogled določljiva.
Ko se je Z. vrnil 1780 s potovanj v Lj., se je začela pri njem zbirati stalna družba. Prvi člani tega omizja so bili J. Japelj, Kumerdej in A. T. Linhart. Preporodna miselnost ima pri Slov. začetnika v Pohlinu (SBL II, 417–25) in njegovem meniškem krožku. Z-ov krožek je imel načeloma enake težnje, le drugačen pristop. Izobrazbo preprostega človeka (bila je tudi v Pohlinovem načrtu) je uresničeval s pratiko, sicer pa gradil razvoj slov. leposlovja za izobražence v povezavi s protestantsko jezikovno tradicijo ter dvigom gospodarstva in kulture v celoti. Pohlinov književni program je bil celo obsežnejši od Z-ovega, vendar je bil glavni namen meniškega krožka braniti Pohlinove protijanzen. nastrojene nazore. Pohlin se je ob Kumerdejeve očitke (uporaba Popovičevega gradiva, hrvatizmi) obregnil v predg. v svoj slovar Tu malu besediše tih treh jezikov (1781) in sklepal, da so uperjeni predvsem na njegov meniški stan. Prav tam je napadel Z-ovo družbo, ne da bi koga izrecno imenoval, ji očital, da trati čas s kratkočasnimi »jegrami«, pojedinami, sprehodi in dolgočasnim govorjenjem. To je nasprotstvo med krožkoma, sprva predvsem filološke narave, zaostrilo, četudi je Z. Pohlina kot začetnika slov. preporoda cenil in upošteval.
Tretji omembe vredni preporodni vpliv je nastajal v okolju J. Japlja, t. j. tiste skupine, ki je bila določena, da pripravi in izda cerkv. repertorij po smernicah prakt. janzenizma. Ko ni bila sprejeta Pohlinova ponudba, da priredi pentatevh, je bil prevod izročen Japlju in Kumerdeju, pravzaprav članoma Z-ovega krožka, ki sta tako tvorila neposredno zvezo med janzenističnim krogom (Andrej Lavrin, Janez Mihelič) in Z-ovim omizjem. A tudi med poznejšimi janzen. usmerjenimi pisatelji (Janez Debevec, Janez Stroj, Jernej Boštiančič, Jožef Rihar, Jožef Škrinar, Anton Traven, Jur. Miklavčič idr.) ni bilo nikogar, ki bi tako organizirano deloval v duhu slov. preporoda kot Z-ovo omizje.
Verjetno je Kumerdej (SBL I, 584) za svoje načrte (poenotiti slov. pravopis, likati sloven. in sestaviti veliki slov.-nem. slovar po zgledu J. Ch. Adelunga) zlahka pridobil Z-a. Vendar je zanje potreboval širšo strok. oporo; videl jo je v obnovitvi pred 50 leti ugasle Academie operosorum. Do 28. maja 1779 je zbral okrog sebe ok. 15 članov, med katerimi je bil tudi Z., a do formalne ustanovitve ni prišlo. Družba se je razvila bolj v Kumerdejevo zasebno jezikosl. akad., v njenem okviru je Z-a učil glagolice in cirilice ter ga zainteresiral za stcsl. Iz članov te akad. idr. izobražencev je Kumerdejev predstojnik J. N. Edling uspel 5. marca 1781 obnoviti Acad. operosorum, a tudi ta je kmalu zamrla; med njimi je bil seve Kumerdej, ni pa zanesljivo, da bi bil tudi Z.
Ideje in cilji Kumerdejeve in Edlingove akad. pa so naprej tleli v zagnanih članih Z-ovega omizja: pridobivati sposobne delavce, ki bi se posvetili prosvetljevanju slov. človeka, in dokazati, da je sloven. primerna za strok. in leposl. izražanje, kar bi Slov. vključilo v evropski kult. razvoj in dogajanje. Osrednji cilj je bil ustvariti posvetno književnost po vzoru razvitih narodov, to pa more oblikovati le znanstv. prikazan jezik v slovarju in slovnici. Gostitelj in gibalna sila tega literarnega salona je bil Z.
Z-ovo stalno omizje je bilo v preporodnem pogledu nazorsko in akcijsko uglašena družba. Sobesedniki tega krožka so bili poleg Kumerdeja, Japlja in Linharta še kanonik A. J. Ricci, A. Makovic, M. Kuralt, F. A. Breckerfeld, sodil pa je k njim gotovo sprva še F. Dev, dasi zaradi bolehnosti ni prihajal in ga je Z. obiskoval v samostanu. Kljub narodnozavednemu načrtu pa preporodna miselnost tedaj še ni docela prevladala niti pri Z-u niti pri Linhartu, saj je slednji 5. apr. 1781 upal, da mu bo Z. pomagal izdati izvirno nem. tragedijo (SBL I, 667). Vsestransko razgledani, izobraženi razsvetljenec Z. je preporodni koncept zasnoval in usmerjal, zlasti pa člane spodbujal, naj slov. jeziku oskrbe trdno osnovo prav s slovnico in slovarjem. Nekateri izmed njih (Japelj, Linhart, Ricci, včasih Kuralt) so bili tudi v verskih vprašanjih verj. radikalnejši (odpor proti meništvu, zlasti jezuitom), bolj naklonjeni janzenizmu, pač zaradi liter. dela in programa janzenistov (prev. biblije, izdaja šol. knjig ipd.). Družabna značilnost krožka je bil tudi smisel za vedrost in komiko, zabavanje ob gorenj. vižah, Japljevo prevajanje (Hagedorn, Pope idr.) včasih z erotično prostodušnejšimi motivi. Ko je Kumerdej 1786 krožek zapustil (odšel za komisarja v Celje), se je Z. bolj navezal na Linharta. Ok. 1793 se je omizju pridružil filolog in nemirni svetovljan J. A. Penzel. Verj. i. l. se je Z. srečal v Bohinju z V. Vodnikom, kmalu najplodovitejšim avtorjem krožka. Ko se je delo obeh najbolj pismenih članov, Linharta in Vodnika, pod Z-ovim mentorstvom obetavno razvijalo, ga je 14. jul. 1795 pretrgala Linhartova smrt. Da bi se laže vključeval v delo krožka, je Z. Vodniku pomagal k premestitvi v Lj. in postal je Z-ov stalni gost. Ok. 1797 se je Z. spoprijateljil z okrož. komisarjem grofom F. Hohenwartom in ravnateljem bogoslovja Jož. Pinhakom; oba sta se zanimala za rudnine, za preporod in ljubila planine. 1795–7 je zahajal v Z-ovo hišo in mu bil pomočnik v kabinetu J. Schober, študent lj. filoz. in inštruktor Z-ovega nečaka Antona Bonazza. Na prelomu stoletja se je članstvo nekoliko spremenilo: Penzlu je Z. odrekel vstop v hišo, Japelj je 1799 odšel za vodjo semenišča v Clc, na Dunaj odišlega Schobra je kmalu zamenjal Kopitar. Najstar. član, Kumerdej, je 1805 u., vključila sta se Jakob Zupan in poznejši »oče slov. proze« M. Ravnikar. Proti koncu življenja se je Z. zbližal tudi z Ravnikarjevim učencem F. Metelkom.
Na prva in najstar. člana krožka, Japlja in Kumerdeja, Z. v ustvarjalnem pogledu ni izrazito vplival, pač pa njuno delo usmeril k slovnici in slovarju. Primeren se mu je zdel zlasti Japelj, ker je znal veliko jezikov; nenehno ga je priganjal, naj se obojega loti. Da je v njem res zbudil filologa, dokazuje Japljevo obljubljanje slovnice (gl. nem. epilog k Ta veliki katekizem s prašanjami in odg., 1779) in tudi v uvodu k I. knj. Nove zaveze (1784) govori o tem. Slovnico je Japelj spisal v nem., ostala je v rkp (NUK, Ms 181). Po Japljevi smrti (1807) je Z. izvrševal njegovo oporoko (vse zapustil revežem); rkp s knjigami je na javni dražbi prodal, filol. spise, ki jih je Z. prejel 1809 od Ž. Hohenwarta iz Clca, 1812 izročil licejki (današnja NUK).
Kumerdejevi izobrazbeni načrti in pedag. težnje prosvetliti preprostega človeka so postale stična točka, ki ga je zbližala s Z-om in ju končno združila pri delu. Vse češče je zahajal k Z-u, 1784–6 je delal celo kot amanuensis v njegovi knjižnici. Na Z-ovo prigovarjanje se je tudi Kumerdej posvetil slovnici; štirikrat jo je zasnoval, nikoli končal. Sprva je v njej nameraval opisati le sloven., ko je bila knjiga že pred natisom, se je odločil za pisanje splošne slovan. slovnice: Versuch einer historisch-kritischen krainisch-slavischen Grammatik … (NUK, Ms 180), ki pa je bil že ob nastajanju zaradi napredka slavistike zastarel. Znova se je lotil predelave, tokrat z Linhartovo pomočjo, in prišel do § 49. Po Linhartovi smrti je Z. popravljal § 49–375, zlasti stilistične nerodnosti, a tudi to je ostalo nedokončano. – Več uspeha si je Z. obetal pri Kumerdeju od slov.-nem. slovarja. Začel ga je že 1779 v Celju. Prvo knj. (A–F) je končal 1787, drugo (Gab-Lib) 1798 (NUK, Ms 349). Zbiral pa je gradivo tudi za nem.-slov. slovar in še drugo besedje. 1795 si je s Z-om močno prizadeval za Vodnikovo premestitev v Lj., da bi mu pomagal pri slovarju, katerega konca pa ni dočakal. Kumerdejevo slovnično in slovarsko zapuščino je Z. po njegovi smrti (1805) odkupil, pri njem sta jo uporabljala Vodnik in Kopitar; pozneje jo je pri Z-u urejal F. Metelko, 1818 pa Z. izročil licejki.
Kumerdej je v Z-ovo hišo privedel ok. 1781 Linharta (SBL I, 664) verj. potem, ko se je bil ta včlanil v obnovljeno Acad. operosorum, dasi je bil Linhart takrat naravnan še v nem. kulturo. Po razpadu akad., ob razvoju preporodnega središča v Z-ovi hiši in pod Z-ovim vplivom pa se je jezikovno in kulturno preusmeril. Med njima se je razvilo ozko prijateljstvo. Linhart je sodil med najbolj izobražene lj. sodobnike. Sodeloval je s Z-om pri določanju lit. programa, iskanju sodelavcev in razdeljevanju nalog. 1788–92 je stanoval v Z-ovi soseščini, Gasparinijevi hiši na Bregu (danes št. 18; popravi SBL I, 666), za 1791 je izpričano, da je bil čez poletje z vso družino Z-ov gost na Brdu, tam sprejemal tudi svoje štev. obiske. Z. je svojo knjižnico dopolnjeval tudi z mislijo na Linhartovo zgodovinopisje, Linhart je mdr. spremljal Z-ovo iskanje redkih, zanimivih tiskov ali rkp (npr. Smotrickega); pri prevajanju Wolsteinovih Bukev od kug inu bolezen … (1792) je Z. Linhartu pomagal. Linhartova Družba prijateljev gledališča v Lj. ni bila ustanovljena (1786 ali 1787) brez Z-ove moralne in gmotne podpore. Z. je kot dober poznavalec operne glasbe in ital. gledal. družin dajal lj. stanov. odboru nasvete pri izbiri le-teh, bil večkrat pokrovitelj gostovanj in njihov mecen. Zlahka je torej dosegel, da so od časa do časa zapeli besedilo kakšne priljubljene ital. arije v sloven. V okviru Družbe prijateljev gledališča je dozorela Linhartova in Z-ova zamisel »tvegati poskus in izdelati kranjsko komedijo«, t. j. gledal. predstavo v sloven. (dotlej samo v nem.). Gotovo si je s Z-ovo vednostjo izbral za predlogi Richterjevo Feldmühle in Beaumarchaisovega Figara. S Z-ovo denarno podporo je prišlo 28. dec. 1789 do prve in čez nekaj dni do druge uprizoritve Županove Micke, priredba Matička pa v tistem času ni prišla na oder. Obe igri sta 1790 izšli knjižno, gotovo ob Z-ovi denarni podpori. Iz pisma javorniškega oskrbnika fužin F. Ramutha Z-u (npr. 7. jan. 1790) izvemo, da je Z. knjigi delil podložnikom in da so ju glasno prebirali ob večerih pri plavžih. Konec 1791 je Z. denarno podprl še natis 2. dela Linhartove knj. Versuch einer Geschichte von Krain.
Po Kumerdejevi vrnitvi 1792 v Lj. so z Z-om in Linhartom načrtovali vsebinsko spopolnitev najbolj ljudske in najbolj razširjene že obstoječe knjige – pratike. Linhart se je ogreval za poljudnopoučno izdajo, s Z-om presojal v ta namen nastale Vodnikove prozne prispevke in pesmi, skrbel za tisk itd. Sporazumno s Z-om ali na njegovo iniciativo je pospeševal ustanovitev licejske knjižnice v Lj. in se 1784 v spomenici zanjo zavzel. Linhartova smrt (1795) je delo krožka ogrozila, Z-a pa zelo potrla. Skrb za njegovo zapuščino je prevzel lj. župan A. Podobnik, jeseni 1795 so jo razprodajali na dražbi, pri tej priložnosti je Z. kupil nekaj knjig zase.
Pri Vodniku (SBL IV, 509–28) je Z. obudil ustvarjalni talent in ga razvil do te mere, da se je uveljavil kot druga, za Linhartom najpomembnejša liter. osebnost slov. preporoda. Ob prvem srečanju, verj. 1793 v Bohinju, ju je zbližala mineralogija, nato so se stiki razširili. Vodnikove verzifikacije v Devovih Pisanicah (Zadovoljni Kranjec) so Z-a nagnile, da ga je pritegnil med svoje sodelavce. Odsvetoval mu je, da bi napisal zemljepis Kranjske, in predlagal, naj začne s poučnimi članki v pratiki (gl. Z. – Vodniku 20. mar. 1794, Vodnikov spomenik 1859, 46), mu ponudil njeno urejanje in obljubil, da mu bosta pri izbiri in pregledovanju gradiva stala z Linhartom ob strani. Z. je potem Vodnikove prispevke natančno prebiral od vrste do vrste in od besede do besede, jih kritično ali pohvalno ocenjeval ter popravljal. Priporočal mu je, naj v jeziku upošteva tradicijo, in ga svaril pred pohlinovsko miselnostjo (nekritičnost, samovoljnost). Prigovarjal mu je, naj pomaga nabirati izraze za Kumerdejev besednjak in naj se, dokler ne izide nova slovnica, uči jezika iz Japljevega prevoda biblije.
Iz devetih ohranjenih Z-ovih pisem (8. mar. 1794 prvo Vodnikovo, nato 20. mar. prvo Z-ovo, gl. Vodnikov spomenik 1859) posnemamo, kakšne literarne načrte je imel z Vodnikom, zlasti pa Z-ove lit.-teoretske in estetske nazore, s katerimi je usmerjal svojo »literarno šolo«. V duhu klasicist. in racionalist. nazorov (po franc. vzoru) je Vodniku mdr. priporočal: 1) v poeziji naj mu bo edini vzornik Horac, vendar naj si prizadeva biti izviren, upošteva potrebe ljudstva in značilnosti kraja; 2) naj bo vsaka pesem pregledno grajena; 3) naj se njen izraz prilega pesniški zvrsti; 4) naj se varuje trivialnosti, baročne mitologije, nabreklosti, ponavljanja in enoličnosti; 5) naj se izogiblje enjambementu; 6) naj ne ustvarja verzov po antičnem ali nem., marveč po romanskem načelu, ki je sodobnejše; 7) naj spričo še neizoblikovanega pesniškega jezika ne ubira previsokega tona; 8) ker je treba knjižni jezik šele ustvariti, naj se zgleduje pri ljud. jeziku in se ogiba germanizmov; 9) poslal mu je svojo rkp zbirko viž in ga s tem opozoril na gorenj. poskočnico, ga pomiloval, ker se je ubadal s prev. brambovskih pesmi (ZKor I, 175). Hkrati je Vodniku pošiljal knjige o poetiki (Boileau, Batteux, Ramler), kmečke koledarje, pratike ip. Ob Z-ovem skrbnem in potrpežljivem vodstvu je Vodnik dobival zaupanje vase in veselje do liter. dela. V pismu 4. avg. 1795 (Vodnikov spomenik 1859, 55) mu je Z. omenil možnost, da izidejo njegova dela kdaj v knjigi; Pesmi za pokušino (1806) so bile brez dvoma tiskane s Z-ovo denarno podporo.
Po Vodnikovem prihodu v Lj. (1796) nimamo več pismenih dokazov o Z-ovem mentorstvu (razen opomb v rkp). Vodnik je postal Z-ov nepogrešljiv sodelavec, ki je voljno prevzemal naloge in reševal načrte slov. preporoda. Ker je Z. želel pospešiti predvsem filol. priročnike, je Vodniku priporočal delo pri slovarju in slovnici. Slovar je Vodnik nadaljeval s Kumerdejevim gradivom, Z. ga je s svojim nabiranjem izrazov še spodbujal. Vodnik je slovar sicer končal, natisnjen pa ni bil. Pri Z-u je Vodnik spoznal Kopitarja, novega sobesednika o jezikosl. vprašanjih. Tudi slovniško pisanje je Vodniku sprva nastajalo verj. ob Kumerdeju, 1807 je v nem. končal slov. slovnico, ki je bila osnova za njegov šol. učbenik Pismenost ali Gramatika (1811). Ko je postal samostojnejši, ni več docela sledil Z-ovim napotkom (ljudska pesem, epska pesem), v umetni poeziji je uveljavil naglasno prozodično načelo, dasi mu je Z. svetoval svobodnejšo rabo poudarjenih in nepoudarjenih zlogov. Z-ova liter. opora in materialno jamstvo sta Vodniku omogočila izdajanje prvega slov. časnika LN (1797–800). Ko je franc. okupacija Z-u povzročala dodatno gospodarsko krizo, Vodnik tega ni dojel. Videl je predvsem narodnostno uveljavitev Slov. in sloven. ter osebno poklicno napredovanje. Čeprav je še zahajal k Z-u, so se njuni odnosi nekolikanj ohladili; tudi Ilirija oživljena se Z-u ni posebno prikupila. Po avstr. reokupaciji je Z. skušal Vodniku, ki se je znašel v težavah zaradi očitka frankofilstva, pomagati, kjer je le mogel; zavzel se je za Vodnika pri knezu Metternichu, ki je maja 1816 obiskal Z-a na domu v Lj.
Nič manj pomembno ni Z. posegel v razvoj mladega J. Kopitarja (SBL I, 496–513), 1800–3 inštruktorja nečaka A. Bonazza. Konec 1803 ali v zač. 1804 ga je sprejel v hišo za tajnika, knjižničarja in varuha mineraloške zbirke. Ob Z-u si je Kopitar razširil in utrdil slovan. orientacijo, pri delu v knjižnici spopolnjeval znanje modernih jezikov (franc., angl., ital.), poglabljal se je v grško kulturo, literaturo in antično filozofijo, spremljal razvijajočo se slavistiko, študiral Dobrovskega, ki mu je postal vzornik. Kopitarjevo prvo preporodno dejanje pri Z-u je priredba igre A. Kotzebua Der Hahnenschlag (Tinček petelinček, upriz. 1803, rkp se je izgubil), katere sklepne verze je na Z-ovo željo prev. Vodnik. Iz Z-ovega družabnega kroga pač izvira, da je Kopitar 1806 postal učitelj sloven. kontesi Eugénii Bellegarde, hčerki avstr. poveljnika. Ker ni bilo ustreznega učbenika, si je sproti sestavljal slovnična pravila in ob sklepu pouka imel franc. koncept slov. slovnice. Na podlagi tega je napisal Grammatik d. slavischen Sprache in Krain … (1808); zaradi slabo označenega avtorstva so jo v Franciji pripisovali Z-u (gl. Mémoires de l'Acad. Celtique, Pariz 1810). Ko Kopitar profesure klas. jezikov na lj. liceju ni dobil, mu je Z. okt. 1808 omogočil odhod na Dunaj, tiskarske korekture slovnice pa sta zanj v Lj. opravljala Z. in Vodnik. Ob Z-ovi gmotni podpori je na Dunaju štud. pravo, kot hišni slavist in tajnik barona Z-a imel dostop v hiše najvišjih dostojanstvenikov in učenjakov (J. Ch. Engel, J. K. Erberg, Peter Jordan, J. V. Zlobický idr.), nekaterim tudi posredoval sporočila in pošiljke svojega dobrotnika. Z. je mdr. od Kopitarja pričakoval, da bo na Dunaju raziskoval poreklo južnih Slovanov (gl. Z-ovo pismo Fil. Vukasoviću, ok. 14. marca 1809, ZKor I, 182); njegova poznejša karantansko-panonska hipoteza o izvoru južnih Slovanov in stcsl jezika je zrasla iz Z-ove pobude. V Dvorni knjižnici se je Kopitar srečeval s skriptorjem J. Schobrom in ga po njeg. smrti nasledil dec. 1810.
V Z-ovo gostoljubno, kulturno in umetnostno razgibano hišo je zahajala večina izobražene Lj., poleg že omenjenih mdr. še naravoslovec B. Hacquet (hkrati s Z-om postal 1772 član KD), s katerim je razpredal mineral. in geol. vprašanja; botanik F. Hladnik, ustanovitelj botan. vrta v Lj.; fiskalni adjunkt F. Repič, advokata Jean Repič in Maksim. Wurzbach, zdravniki V. Kern, K. B. Kogl in Vilib. Schmid, lj. škof A. Kavčič, Žiga pl. Pagliaruzzi, direktor Filharm. družbe C. Moos, arhitekt in hidrotehnik ter Gruberjev sodelavec J. Schemerl, zvonar Janez Jakob Samassa, s katerim ga je družilo obdelovanje železa in izdelovanje raznih aparatur, trgovec Fran Ks. Damian, leposlovec in zgodovinar J. A. Zupančič (Suppantschitsch) je pri Z-u stanoval. Ugled in veljava sta privedla k Z-u na obisk vodilne znanstvenike iz tujine, npr. Frid. Mohsa, M. H. Klaprotha, Frid. Van der Nülla, naravoslovca sira Humphr. Davyja, od članov vladar. družine npr. nadvojvodinjo Elizabeto (1790, 1802), nadvojvodo Janeza (jul. 1808, apr. 1809), od politikov grofa F. Saura, kneza Kl. Metternicha itd. Med franc. okupacijo so bili Z-ovi dnevni gostje najvišji predstavniki vojske in drž. uprave, med njimi komisar M. E. Siauve, general J. F. Privat, guverner Jos. Fouché je pri Z-u stanoval; kadar je bil v Lj., je tedensko prihajal maršal A. F. Marmont; obiskoval ga je Ch. Nodier, pogosteje šol. inšpektor za Ilirske dežele B. Zelli (gl. čl.), s katerim je Z-a družila kemija in sta postala prijatelja (gl. Zellijeva pisma Z-u v NM), lord Duckworth idr.
Blagi in velikodušni Z. je bil pripravljen pomagati pri vseh kulturnih načrtih. Osebna skromnost, za premožnega fevdalca kar neverjetna, je izključevala častihlepje in težnjo po uveljavitvi. Zadovoljeval se je, zlasti v preporodni publicistiki, z anonimnim mentorstvom, v naravoslovju pa z informatorstvom ter poklanjanjem iskanih rudnin in živali posameznikom ali strokovnim društvom. Z-ova temeljitost in kritičnost pri vsakršnem delu je bila verj. vzrok, da je bil pri pisanju in obj. člankov tako varčen.
Bil je praktične narave in s tega stališča sprejemal razsvetljenstvo. Veliko mu je bilo do tega, da njegova podjetja in posest uspevajo, pot je videl v napredku, ki je dosegljiv edino z vzgojo in izobrazbo. Preprostega človeka se more prosvetliti le v njegovem jeziku; 1777 je npr. poslal dva gorenj. mladeniča v lj. normalko, da se izobrazita za učitelja. Takšna miselnost, ki ga je privedla na čelo slov. preporodnega gibanja, fevdalcu Z-u ni povzročala velikih težav, saj je znal in čutil slovensko. Občevalni jezik in bogata korespondenca sta bila kot pri vseh izobražencih tistega časa nem., ital. ali franc. S pismi je nadomeščal osebni stik, ko je že hrom neutrudno spremljal delo sodelavcev in prijateljev, npr. J. K. Erberga (gl. M. Uršič, J. K. Erberg, 1975, 11–2). Njegovi rkp osnutki in pisma dokazujejo ne samo temeljito slovstveno izobrazbo, marveč tudi pesniško nadarjenost, hkrati pa za tedanji čas odlično znanje sloven. Povsem razumljivo je torej, da je imel v svojem krogu vodilno, večkrat odločujočo vlogo v zgodov., jezikoslovnih in slovstvenih vprašanjih.
Z-ov pomen v njegovem lit. krožku je v tem, da je znal odkriti sposobne delavce, jih pridobiti, jim s širokim znanjem svetovati. Načrtno jih je zalagal z literaturo, posredoval med njimi in založniki, gmotno omogočal tiskanje. Z-ovega deleža pri nastajanju del v njegovem krogu ne moremo vselej točno določiti, vendar je po rezultatih nesporen: Kumerdeju je omogočil filol. delo, pri Linhartu sprožil jezikovno-kulturno preorientacijo, Z-ovo navdušenje za gledališče in glasbo je usmerilo Linharta k slov. drami, podpiral je njegovo pisanje zgodovine, nazadnje tudi gmotno. Iz Kopitarja je po Z-ovi zaslugi nastal jezikoslovec evropskega formata. Vodnika je vzgojil v vsestranskega kult. delavca in pesnika, pri čemer je korespondenca z njim pomemben prispevek k razvoju liter. teorije na Slov. Največja Z-ova zasluga je, da se je Vodnik vrnil k liter. ustvarjanju. S podporami in odlično založeno knjižnico je Z. dal krožku idealne pogoje, omogočil razsvetljensko delo, ki je ustvarilo osnove za pravilen razvoj knjiž. jezika in literature. Te osnove so pospešile nastanek jezik. del in priročnikov, prve kritične zgodovine, razvoj poljudne proze in umetnega pesništva ter vpeljavo sloven. v gledališče. Ko je razsvetljenski teoretik Z. uvajal, podpiral in omogočal slov. liter. in kult. preporod, je hkrati zavračal misel o zaostalosti Slovencev ter med izobraženci prebudil nar. zavest in osmišljeval njihovo delovanje. Končno je utrjeval zavest o skupni pripadnosti Slovencev, čeprav so bili polit. in pokrajin. razdrobljeni. Baron Z. je bil središče in steber slov. razsvetljenstva, njegov krožek je uresničil veliko kulturnozgod. nalog, na katerih so gradile in jih razvijale poznejše generacije.
Prim.: r. matice ž. sv. Justa (Trst); m. matice ž. sv. Nikolaja, Lj. (ŠkALj); dokumenti, akti in rkp: Z-ov arhiv, Priv. A LX, fasc. 2, 4, 8, 13, 18, 19, 23, 24, 27, 30, 33, 35, 204, 206, 222 (DAS); arhiv železarne (Jesenice); Kärntner Landesarchiv (Clc). Pisma: Breckerfeldu (Erbergov arhiv, Dol, fasc. 121, DAS), Erbergu (Gr A I-Dol, fasc. 75, DAS), razl. dopisnikom (NUK, NM in Kidričeva zapuščina na SAZU). Notno gradivo (glasbena zbirka NUK). – Z-a obravnavajo vse dom. in tuje zgod. slov. slovstva (od Šafařika dalje), enciklopedije in leksikoni. Izbor važnejše lit.: ADB; Cvetko II, III (s sliko); Dimitz IV, 226, 240, 280–2, 292; Ist. I–II; EJ; Erberg 11–2; Kidrič, Dobrovský; isti, Zgod.; Prijatelj, Profili; SGL; Wurzbach; ZKor I, II; Zssl I; Benedikt Franz Hermann's Reisen … II, Dunaj 1781, 15, 22, 109; M. H. Klaproth, Dictionnaire de chimie, IV, Pariz 1811, 548–50; LZg 1819, št. 93; F. Richter, S. Z., Freiherr v. Edelstein, Lj. 1820 (s sliko); Oesterr. Nationalenc., Dunaj 1837 (popravi dan r.); J. Kopitar, Selbstbiogr., Slav. Bibliothek I, Dunaj 1851, 1–18; isti, Kleinere Schriften … ib. 1857, 1–14; K. Ullepitsch, IB 1839, št. 3, 9–10; J. Bleiweis, Kol slov. 1855, 17–26 (s sliko); F. Schumi, Archiv f. Heimatkunde 1884/7, 117–23 (obj. Z-ovo pismo J. Löwengreifu 1817); LZ 1889, 763 (Kopitar 1831 neznanemu naslovniku o Z-u); A. Belar, LZg 1890, št. 234; isti, WZg 1890, št. 229; A. Müllner, Argo 1895, 136 sl. (obj. nekaj pisem Kollerju); isti, ib. 1898, 46 sl.; isti, Gesch. d. Eisens in Krain, Görtz u. Istrien …, Dunaj-Leipzig 1909, 359 sl.; J. Kotnik, Jubilej. spomin. knj. Zarje, 1911, 65–70 (odlomki iz dnevnika 1805–6); ČZN 1919, 128; V. Steska, DS 1919, 277–86; M. Pivec-Stelè, Č 1923/4, 51–2; F. Kidrič, LZ 1938, 271–5 (obj. pismo Hacquetu 1787); Jože Žontar, Kron 1954, 188–91 (o najdbi 85 pisem M. Urbančiču); M. Kacin, L'infanzia e l'adolescenza di S. Z., Ricerche slavistiche (Rim) 1957; ista, KMD (Gor.) 1958, 144 sl.; SR 1967, 356–67 (Z-ovo pismo K. Zinzendorfu 1810); A. Gspan, SR 1969, 119–81 (obj. 3 Z-ovih pesnitev); I. Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenj. I, 1969, 112–7, 125–32 in pass. (z navedbo arhiv. idr. virov); J. Koruza, V. Vodnik, 1970, 120–2, 132–3 in pass.; J. Juvan, Preseki 1971, št. 11/2; Z. Bufon, Zbornik za zgod. naravoslovja in tehnike 1971, 59–66 in pass.; E. Faninger, Proteus 1971/2, 62–7; V. Valenčič, Razstava Zgod. arhiva v Lj., 1973; S. Škerlj, Ital. gledališče v Lj. v preteklih stoletjih, 1973; Katalogi rkp zbirke NUK, 1977–80; Jože Žontar, Kranjski zbornik 1980 (1981), 144–62; Biogr. Lexikon zur Gesch. Südosteuropas, IV, München 1981; J. Šumrada, Kron 1987, 9–12 (Z-ova zahvala za franc. odlikovanje). – Romansiran življenjepis: Tita Kovač, Najbogatejši Kranjec, 1979.
Upodobitve: Erbergova zbirka portretov (OeNB Dunaj, fotokopija NUK; gl. tudi Mal 107); A. J. Herrlein, portret, olje (NM); isti, portret za Strelsko društvo lj., olje (drži del puškine cevi, 1806?, Mestni muzej Lj.); portret po J. A. Herrleinu, olje, 1809 (rkp zbirka NUK); Jos. Lanzedelly st., Z. sedi v vozičku, litografija (NM, obj. Richter, 1820); J. Šubic, olje na steno, 1885 (avla NM); Dora Novšak, doprsni kip v bronu, 1971 (Prirodosl. muzej Sje, Lj.). Vlč. + Faninger + N. P.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine