Zois pl. Edelstein, Michelangelo (1694–1777)

Zois Michelangelo, veletrgovec, zemljiški gospod in fužinar, r. 14. marca 1694 v kraju Cacodelli pri Berbennu (Bergamo, It.) posestniku Antonu, u. 27. avg. 1777 v Ljubljani, pokopan v stolnici (kapela sv. Križa). V Cacodelliju so imeli Z-i zemljiško posest in živeli gorjansko življenje; ko je bil Michelangelo že trgovec v Lj., je posest z nakupi še povečal. – Po družin. izročilu, ki ga je zapisal sin Žiga (rkp DAS, obj. Argo 1898, št. 3, 47), je rod izviral iz Švice, po Michelangelovih navedbah 1760 v pismu cesarici Mariji Tereziji v zvezi z baronatom (Allgem. Verwaltungsarchiv Dunaj, kopija NM) s Holandskega (Amersfoort, provinca Utrecht), po več kot nezanesljivem pisanju v Švici 1986 umrlega Arthurja Z-a pa iz Španije ali celo s Krete (gl. Zft d. Dt. Gemmol. Ges., Idar-Oberstein 1976, 32).

Od Antonovih otrok sta Michelangelo in Frančišek (u. 1764) postala trgovca, prvi v Lj., drugi v Benetkah; Filip (u. po 1765) je bil nazadnje prošt v Berbennu; na domu je ostal Janez Krstnik (u. pred 1753), za njim je dedoval sin Bernardin (1719–93), ki pa ni ostal na domu, marveč se tudi posvetil trgovini, prišel k Michelangelu v Lj. in postal njegov družbenik. Antonova hči Katarina por. Reba je ostala v dom. kraju; njen sin Giacomo (r. ok. 1750) je bil župnik v Berbennu in konec 18. stol. edini sorodnik, ki so ga Z-i še imeli na Bergamaškem.

Michelangelo je bil pred prihodom v Lj. nekaj let v Benetkah (morda tudi Trstu) in se usposabljal za trgovca, a zanesljivih podatkov ni. Najbrž je sredi 20-ih let 18. stol. prišel v Lj., se zaposlil v trgovini Petra Antona Codellija pl. Fahnenfelda (tudi ta se je priselil z Bergamaškega), ki je bil tedaj najpomembnejši lj. veletrgovec. Tvrdka je trgovala na veliko največ z železom in železnino, volno in cenedskim suknom, opravljala tudi menjalniške posle. Ko je Codelli 1727 u., je trgovino podedoval nečak Avguštin Codelli, osnoval trg. družbo, v katero sta vstopila kot družbenika Michelangelo in Štefan Gasparini; družba je prevzela posle Codellijeve tvrdke. V tej zvezi je lj. magistrat ok. 1727 obema podelil meščanstvo. Prvo hišo je Z. kupil 1728 v Lj. na Bregu od klarisinj (v kupni pogodbi označen kot menjalec in trgovec). 1730 se je por. z Marijo Jožefo Pernecker (Werneck), ki je u. 1745. V tem zakonu so se r. Franc Ks. Avguštin (1731–808), Marija Frančiška Angelika (1733–…) por. s častnikom Jožefom Avgustom pl. Pollinijem in duhovnik Michelangelo Matija (1734–ok. 1780). 1. febr. 1747 se je Z. por. z Ivano Katarino Kappus pl. Pichelstein (1727–98), hčerjo rudar. nadzornika iz Lj., slov. rodu; bila je nečakinja lj. zdravnika Janeza Krizostoma Pollinija ter sestrična pianista in skladatelja Franca Pollinija (SBL II, 439). V zakonu z Ivano je bilo r. vsaj 8 otrok: Žiga (1747–819, gl. čl.); Jožef Leopold (22. nov. 1748–18. apr. 1817), ustanovitelj kranjske linije Zoisov; Marija Antonija Felicita (1750–…); častnik Filip Anton Ksaver (1751–808), živel v Bremnu; botanik Karel Filip Evgen (1756–99, gl. čl.); Marija Felicita Johana Nepomucena (1759–801) por. pl. Bonazza; Janez Krstnik Alojzij (1761–2); Peter Pavel Ignacij (1762–ok. 1784), ki je štud. pravo v Innsbrucku. Po mrl. knjigi je 29. jun. 1757 u. Marija Ana v poldrugem letu starosti. Po Michelangelovi smrti se je vdova Ivana Katarina 1782 por. z Joh. Wolfgangom Aichelburgom.

Z udeležbo pri Codellijevi tvrdki se je Z. uvrstil med najuglednejše lj. trgovce, bil član notranjega sveta mesta in opravljal po nalogu magistrata razne naloge. 1730 mu je bila npr. (skupaj s trgovcem Jož. Hueberjem) zaupana uprava velike zapuščine nekd. trgovca in večkratnega lj. župana Janeza Ant. Janežiča pl. Adlersheimba, čigar imetje je bilo tudi v Gradcu, na Reki in v Pazinu (ob koncu sta oba skrbnika predložila obračun za 66.633 gld). Pri družbi je postal vodilna osebnost, si takoj prizadeval razširiti trg. poslovanje in se samostojno uveljaviti v trgovini. 1733 je že imel v Trstu zgradbo za svoje trg. posle. 1735 je kupil od A. Codellija vso trgovino (90.000 gld je bilo plačljivih v 3 obrokih do 1740), vendar še več let ostal v družbi s Š. Gasparinijem. Področje trgovine je znatno razširil. Železo in žel. izdelki so ostali glavni predmet, a trgoval je tudi z medenino, pločevino, konopljo, bombažem, oljem, južnimi pridelki (rozine, mandlji, smokve), galunom, mastiko, voščenimi svečami, kadilom idr. Uvoženo blago je največ dobival iz Italije prek Benetk, kjer je imel trgovino brat Frančišek; po njegovi smrti jo je prevzel Michelangelo. Železo in žel. izdelke je kupoval na Kranj. in Kor. ter prodajal v Italijo (glavno tržišče Sinigaglia), tam dobil južne pridelke ip. ter jih prodajal v avstr. dežele in južno Nemčijo. Pomembnejše trg. zveze je imel z Gradcem, Dunajem, Salzburgom, Augsburgom, Nürnbergom, Ingoldstadtom in Zürichom. Bombaž je dobival iz Male Azije, bil je v zvezi z več trgovci v Smirni, trgovske zveze je imel tudi v Carigradu.

Sredi 40-ih let je Š. Gasparini odstopil kot družbenik in Z. je vodil trgovino eno desetletje sam. 1755 je z Val. Simonittijem in Aleks. Andriolijem (z njima bil že prej v trg. zvezi) ustanovil družbo pod imenom Michelangelo Z. z glavnico 140.000 gld (sam vložil 100.000 gld, ostanek družbenika, vsak polovico); sodeloval je tudi nečak Bernardin. Družba je trgovala z železnino, ki jo je kupovala od Z-ovih fužin in od kor. fužinarjev, drugo blago se ne omenja. Poslovanje je bilo uspešno (v 9-ih letih 295.417 gld dobička). Z. je večji del dobička pustil družbi za obratna sredstva, zato se je njegov delež do 1764 povečal na 220.000 gld. 1764 je družb. pogodba (iz 1755) prenehala veljati, Simonitti je medtem u. in Z. je sklenil novo pogodbo z nečakom Bernardinom. Njuna združba je trajala do 1768, ko so izdelali novo pogodbo, po kateri so bili družbeniki: Michelangelo (glavnica 100.000 gld), Bernardin (20.000 gld) in Žiga (20.000 gld). Kot dodatni kapital je Z. prepustil družbi še 120.000 gld (zanj dobival 6000 gld obresti letno). Od čistega dobička (178.777 gld) v l. 1769–73 je pripadlo Michelangelu 50 %, Bernardinu 30 % in Žigu 20 %, Bernardin je dobil še tisoč gld posebej, ker je nosil glavno breme trgovine. Za poslovanje v Trstu je zgradil večjo hišo s skladišči, kupil še 3 manjše in skladišče, kar je bilo z opremo vredno 40.000 gld (zaloga izdelkov 1757 vredna pa 86.000 gld, t. j. skoraj polovica vrednosti letnega kranj. proizvoda); del skladišč je bil prirejen za hrambo olja (prim. E. Faninger, Gospodarstvo, Trst, 1987, št. 1621). Ker je blago uvažal in izvažal po morju, je imel v lasti ali v solastništvu tudi ladje oz. jih je najemal v Dubrovniku (gl. J. Luetić, PDk 1965, št. 245; 1966, št. 33; Pomorstvo, Split 1965, 220).

Da bi trgovanju zagotovil železnino, je posegel tudi v fužinarstvo. Prve rudne jame in kopišča je 1743 pridobil v Bohinju, nekaj pozneje je v konkurzu kupil železarno v Stari Fužini (za 15.000 gld), kmalu še fužino v Boh. Bistrici. V 60-ih letih sta obe fužini izdelali letno od 2600 do 3100 starih stotov žel. izdelkov, zaposlovali pa ok. 260 delavcev. Fužini Mojstrana in Plavž sta bili, ko je Z. z njima navezal posle, v težavah: primanjkovalo je rude in oglja, bili sta močno zadolženi. Sprva ju je Z. zalagal z naturalijami, 1752 ju kupil za 26.000 gld, uredil obratovanje in uspešno posloval (1767 proizv. 2000 starih stotov jekla). 1752 je od baronice Marije Tereze Moscon kupil posest Javornik z rudnikom in fužinami na Javorniku in v Radovni (za 24.000 gld), 1753 od grofa Schrottenbacha še železarno v Mislinji. Javornik je bila Z-ova najpomembn. železarna (1762 dosegla 4250 stotov jekla). Ob davčni rektifikaciji sredi 18. stol. je bila vrednost proizvodnje ocenjena: Mojstrana in Plavž na 11.700 gld, Boh. Bistrica na 10.058 gld, Stara Fužina na 9.560 gld in Javornik na 11.440 gld. Poleg tega je imel Z. v zakupu fužine v Tržiču. Tako je združil v svoji roki vse pomembnejše fužine na Kranjskem, razen železarne na Savi. Omenjal se je tudi kot morebitni kupec drž. železarne v Čabru, a je ostala v lasti erarja. Posest večine kranj. železarn in dolgoročne dobavne pogodbe z mnogimi kor. fužinami (nekaj od teh zalagal z denarjem in živežem) so Z-ovi trg. družbi zagotovile odločilno vlogo pri izvozu železa. Bil pa je predvsem trgovec, v obratovanje ni posegal in je pustil, da so delale po dotedanjem načinu.

Organizacijska in trg. sposobnost sta pomagali Z-u do uspehov v trgovini in fužinarstvu. Imel je malone monopol za izvoz v Italijo. Ker je bilo malo trgovcev, ki so od fužinarjev odkupovali (le 2 židovska trgovca v Trstu), je to izkoristil in plačeval tovor žebljev le po 27 gld (prej najmanj 32, običajno še več, celo 40 gld v gotovini); na plačilo so morali čakati, vrhu vsega je plačeval v blagu (kot tudi židovska trgovca). K uspešnosti so prispevale svoje še takratne splošne gospodar. razmere. Vendar je začela donosnost trgovanja z železom in železnino upadati, ko se je na ital. tržišču pojavilo dosti cenejše rusko in švedsko blago. 1765 Z. ni imel več kupcev na Siciliji (nordijsko bilo za 40 % cenejše). Ko ga je vlada vprašala, kako naj bi se avstr. železu zagotovila konkurenčnost, je odgovoril 5. avg. 1765 (DAS, Z-ov arhiv, fasc. 206), da je treba odpraviti davščine na železo, omejiti carinske obremenitve, drugo pa prepustiti trgovcem. Kljub vsemu je še upal na uspeh, v oporoki 28. febr. 1776 (ib., fasc. 1 in 37) svetoval, naj se trgovanje nadaljuje, zlasti z železom. Vendar v pridobitno sposobnost svojih naslednikov ni verjel in je z oporoko hotel zagotoviti potomcem del že pridobljenega bogastva: poleg gospostva Brdo (ga določil za fidejkomisno posest) je ustanovil še denarni fidejkomis v znesku 80.000 gld in glavnemu dediču Žigu naročil, naj ustanovi še enega v znesku 50.000 gld.

Ustvaril je več denarja, kot ga je mogel vložiti. Manjši del je porabil za potrebe svojega družbenega položaja in družine. Precej je naložil v hišno in zemljiško posest. Po 1760 je kupil 4 sosedne hiše na Bregu in v Nemški (danes Križevniški) ul. v Lj. (poleg že 1728 kupljene) ter jih brez bistvenih prezidav združil v eno zgradbo (ob smrti ocenjena na 15.000 gld). Imel je tudi hišo v Gosposki ul. (danes št. 8), ki jo je 1754 kupil za 3.144 gld in prepustil sinu Jožefu Leopoldu. Delno se je opremil z odličnejšim pohištvom (v Benetkah za 2.520 gld, tržaški agent mu ga nakupil za 1.723 gld), hčeri Mariji Feliciti Nepomuceni je podaril srebrn pribor, razno drugo srebrnino in zlat nakit za 2000 gld; omenjajo se še namizna srebrnina, 13 zrcal, 48 stenskih svečnikov, 4 lestenci idr. iz hiše v Trstu, vse večje vrednosti, kar je 1773 prodal sinu Žigu. Znaten del premoženja je naložil v obligacije dunajske banke (ob smrti za 240.000 gld) ter kranj. stanovske obligacije (5000 gld).

Precej denarja je porabil za nakup graščin. posestev: ok. 1751 posestva Grm, Zaboršt in Graben v okolici Nov. mesta (1756 jih izročil sinu Francu Ks. Avguštinu in mu dal še 12.000 gld za nakup graščin. posesti Volavče); 1754 Skrilje pri Ajdovščini (od bratov Pollini, za hčer Marijo Franč. Angeliko por. Pollini); malo pozneje zemlj. gospostvo Brdo pri Kranju (od 1773 fidejkomisna posest družine, ocenjena na 106.000 gld); 1752 graščin. posestva Turn, Gabrje, Podpeč in Kumpolje v okolišu Gabrovke (1772 jih izročil sinu Jožefu Leopoldu kot dediščino); 1762 na dražbi Svibno (za 8.300 gld, cenjeno na 22.826 gld); verjetno v istih letih tudi Zavrh na Dolah pri Litiji (obe 1764 prepustil na račun dediščine sinu Michelangelu Matiju; ko je ta u., je Svibno pripadlo Francu Ks. Avguštinu); 1768 posestvo Strmol, a ga že 1769 prodal.

Z nakupom tolikih posestev se je Z. uvrstil med pomembnejše zemljiške gospode na Kranjskem, hkrati pa je najznačilnejši primer prehajanja fevdalne posesti starega plemstva v roke trgovca. Skrbel je za dobro gospodarjenje. Oskrbniku na Brdu je 1755 dal obširna navodila glede upravljanja in urejanja odnosov do podložnikov; čeprav so prirejena morda po kakšnih drugih, kažejo, da je hotel dvigniti donosnost tudi z večjo tlako. Ponovno je uvedel mlatev pridelanega in desetinskega žita s tlako (posestni predniki so jo bili opustili, najemali mlatiče in jih plačevali z žitom). Zavedal se je pomena detelje za umno kmetijstvo v času, ko so jo pri nas šele uvajali (zaradi boljšega gnojenja in dobre prodaje), in naročal, naj je več sejejo. Značilna so Z-ova navodila za tlako: oskrbnik naj gleda, da bo enakomerno razdeljena, da uslužbenci ne bi iz sebičnosti (podkupljeni s pijačo ali drugače) enega pogosteje obremenjevali kot drugega ali naprtili težko delo takim, ki ga ne zmorejo.

Uspešno trgovanje in uveljavljanje v fužinarstvu je ustrezalo takratni merkantilist. politiki, zato mu je drž. oblast s cesar. resolucijo zaradi pospeševanja notranjeavstrij. trgovine 8. apr. 1739 podelila dedno plemstvo s predikatom Edelstein, ki si ga je izbral sam (nem. prevod priimka Zoia, množ. Zois = ladinska oblika za toskansko gioia, t. j. dragulj); reprod. viteškega in baronskega grba gl. Geologija 1984, str. 8–9. Ker je dobil plemstvo, bil por. z deželanovo hčerjo in si v deželi nakupil zemljiško posest, so ga na prošnjo 7. febr. 1752 (DAS, Z-ov arhiv, fasc. 1), v kateri se sklicuje na koristi, ki jih trgovanje z železom prinaša, kranjski dež. stanovi 1752 sprejeli za deželana; odpovedal se je podeljenemu meščanstvu in bil proti plačilu 150 gld odpuščen iz mestne jurisdikcije. Ko je bil 1749 na Kranjskem ustanovljen komerčni konses – kot posebni organ za pospeševanje trgovine – pod preds. barona Franca Raigersfelda, je bil Z. imenovan za enega izmed 4 asesorjev. Na prošnjo je bil 1755 zaradi starosti razrešen, toda 1763 ponovno pritegnjen. Z dvorno resolucijo 6. sept. 1760 mu je bilo podeljeno dedno baronstvo za sodelovanje v komerčnem konsesu ter za zasluge pri razvoju notranjeavstr. fužinarstva in trgovine. K pridobitvi baronstva je pripomoglo tudi njegovo darilo državi ob izbruhu 7-letne vojne (40.000 gld).

Kot lastnik fužin in rudnikov je Z. prepustil prodajo železnine svoji trg. družbi z izjemo Mislinje (ta prodajala na Spodnje Štaj. in na Hrv. sama). Ker je imel dolgoročne dobavne pogodbe tudi z več koroških fužinarji, je bil izvoz teh izdelkov obeh dežel (Kor. in Kranj.) prek Trsta v Italijo povečini v Z-ovih rokah. Zato sklepa H. Wiessner (Gesch. d. Kärntner Bergbaues, III, Clc 1953, 88), da je bil za tistimi tržaškimi krogi, ki so nasprotovali združitvi koroških železarn v skupno prodajno organizacijo, Z. sam. Izvozne in uvozne posle je Z-ova tvrdka opravljala prek svojega agenta v Trstu in tudi Z. je občasno tam bival.

Predvsem s trgovino si je Z. pridobil veliko premoženje (1767 znašalo 953.000 gld) in postal najbogatejši gospodarstvenik v deželi. V nasl. letih bi se bilo še pomnožilo, ker pa je polnoletnim sinovom in hčeram izplačeval dedne deleže oz. dote, se je manjšalo (zapušč. inventar navaja 725.776 gld). Po izplačilu dednih deležev sodedičem je glavnemu dediču Žigu ostala pribl. polovica očetovega bogastva.

Graščin. posest Brdo pri Kranju je nasledil Žiga. Ker je ostal neporočen in brez potomcev, jo je 1807 odstopil v užitek nečaku Karlu Sigismundu (1775–836, sin brata Jožefa Leop.), ki je bil por. s Serafino pl. Aichelburg. V tem zakonu se je r. vsaj 10 otrok, Brdo je nasledil najstar. sin Anton (22. jul. 1808–9. maj 1873 v Lj., pok. v Predosljah), por. s Katarino r. Schwarzenberg. Odkar so bile 1851 ustan. občine pa do 1862 je bil župan v Predosljah, kjer so tačas zgradili šol. poslopje. Podpiral je šolarje, širil knjige MD (revnim jih sam plačeval), bil sploh velik podpornik revežev in domače cerkve. Od 1837 je bil član KD, kmete učil umnega kmetovanja (npr. pridelovanja koruze). V Lj. je podpiral Nar. čitalnico (ob ustan. podaril 5000 gld) in SM, na ustanovni seji slednje bil 1864 soglasno izvoljen za preds., »a rabil je prav za prav le za reprezentanco« (J. Žigon, Veliko pismo …, 1935, 68), se tej časti kmalu odpovedal, ostal pa do zadnjega njen odbornik in se redno udeleževal sej. 1861 je bil izvoljen v prvi kranjski dež. zbor za poslanca v skupini veleposestvo, pri nasl. volitvah 1867 pa za poslanca kmečkih občin (sodni okraji Kranj, Tržič, Šk. Loka), 1869 mandat odložil zaradi bolehnosti. Kot odločen konservativec in federalist je bil hud nasprotnik nem. liberalcev, kot zvest pristaš Bleiweisa zelo obžaloval spor, ki so ga prinesli »mladi« v slov. politiko. Bil je med Prešernovimi klienti v Kranju in ga ob bolezni v družbi z Bleiweisom obiskal.

Po Antonovi smrti je Brdo prevzel njegov brat Marija Jožef Mihael (1812–82), za njim ml. brat Alfonz (1820–89), por. z Berto pl. Moro. 1886 je Brdo nasledil Alfonzov sin Egon (1847–919). Po I. svet. vojni je bila graščina pod sekvestrom z uradnima oskrbnikoma, nekaj Z-ovih potomcev se je preselilo v Clc (npr. Michelangelo, 1874–945, por. z Mileno Treo, hčerjo lj. stavbenika) in Gradec (Konstancija De Traux). Ko so sekvester ukinili in razrahljali fidejkomis, je bilo posestvo 1929 prodano na dražbi trgovcema Francu Dolencu iz Stare Loke in Stanku Heinriharju iz Šk. Loke. 1935 je prešlo v roke kneza Pavla Karađorđevića, po II. svet. vojni pa v družbeno last. – Antonova sestra Matilda (1829–80) je bila por. z Gustavom grofom Auerspergom, graščakom na Mokricah. Antonova hči edinka, Serafina (1934–910), por. s Karlom Avgustom baronom De Traux, je bila po 1874 lastnica Z-ove hiše na Bregu v Lj. Nasledila sta jo njena hči Konstancija (1858–936) in brat Ceny (…–1917). Konstancija jo je 1918 prodala industrialcu Petru Kozinu, ostanke Z-ove korespondence selila na Reko in potem v Gradec (gl. ZKor I, 16); 1946 v NUK prispela pisma 48 Kopitarjevih Z-u in 7 Z-ovih konceptov Kopitarju (inv. št. 307, stari fond) sodijo gotovo v sklop te zapuščine.

Najstar. Michelangelov sin iz prvega zakona Franc Ks. Avguštin (1731–808) je ustanovitelj tkim. štajerske linije Z-ov. V zakonu z Marijo Ksaverijo grofico Paradeiser je imel vsaj 4 otroke, med njimi: hčer Ano Marijo Johanno (Jeanette, 1762–842), ki se je por. z bankalnim asesorjem Jožefom pl. Lehmannom v Gradcu; sina Franca Mihaela Avguština (1760–828), ki ga je stric Žiga vzdrževal v rudar. šoli v Štiavnici; že tedaj so se pri njem kazali znaki duševne bolezni. Po vrnitvi je bil 1 leto kot bolnik pri fužin. upravitelju na Javorniku, pozneje je živel na gradu Zavrh, ki mu ga je prepustil oče v last. Kot vdovec se je 1809 v Gradcu naglo por. s 17-letno Filipino Terezijo Leschner, kar omenja Žiga 12. mar. 1809 v pismu Kopitarju (ZKor I, 176).

Prim.: r. in m. matice ž. sv. Nikolaja v Lj. (ŠkALj); Z-ov arhiv, Priv. A LX, fasc. 1, 2, 10, 18, 19, 21, 33, 37, 206 (DAS); arhiv železarne (Jesenice); Knjiga meščanov, Cod I/71, fol. 41 sl.; I/72, fol. 102 (MALj); pismo iz 1760, prepisi plemiških diplom 1739 in 1760 (Allgem. Verwaltungsarchiv, Dunaj; kopije NM); posestn. dokumenti in nekaj pisem v priv. lasti, kopije rkp odd. (NUK); Schiviz, Krain 158, 160 sl.; isti, Graz 186 sl., 318; Wurzbach; ZKor I, 31 sl., 219; II; A. Müllner, Argo 1895, 136 sl., 195–8; 1898, 47 sl.; isti, Gesch. d. Eisens in Krain … Wien-Leipzig 1909, 352 sl., 444 sl.; I. Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenj., 1969; Jože Žontar, Kranjski zbornik 1980 (1981), 144–62; J. Šorn, Začetki industrije na Slov., 1984; E. Faninger, Geologija 1984, 5–25 (s sliko); isti, Proteus 1985, 213–7 (s slikami); isti, Obz 1986, 810–6; isti, Zbornik za zgod. naravoslovja in tehnike, 1987, 89–107 (obj. Michelangelovo pismo Mariji Tereziji, s slikami); U. Lubej, Kron 1988, 74–6. – Upodobitev: Janez Potočnik, portret, olje (NarG Lj.). – Za Antona: Glaser III; PA 313, 319; Pfeifer 6, 11, 14; Wurzbach; B 1873, 79; LMS 1872/3, 151–8 (s sliko); J. Sterger, Jagdzg (Wien) 1873; N 1873, 158, 168, 170–3; SN 1873, št. 107, 109, 110; Soča 1873, št. 20–1; V. Melik, Volitve na Slov … 1965, 207, 338, 352. Vlč.