Zois pl. Edelstein, Karel Filip Evgen (1756–1799)

Zois Karel Filip Evgen pl. Edelstein, botanik, r. 18. nov. 1756 v Ljubljani veletrgovcu Michelangelu (gl. čl., brat Žiga), u. 29. okt. 1799 v Trstu (možganska kap). Šolal se je verj. podobno kot njegovi bratje. Mdr. je bil gotovo na visoki šoli v Gradcu, kjer je ok. 1778 javno zagovarjal svojo tezo Sätze u. Aufgaben aus unterschiedenen Theilen der Grössenlehre … (tiskano b. k. in l.). V glavnem je živel na graščini Brdo pri Kranju in na Javorniku pri Jesenicah. 1785–90 je na Brdu urejal grajski park, sadil dom. in tuja drevesa ter alpske rastline. Ta nasad je prvi botan. vrt na Slovenskem. Podobno je z Žigo ok. 1785 v Lj. uredil in zasadil s tujimi in dom. rastlinami park, ki je bil dostopen lj. meščanom in služil tudi kot zabavišče. V Julij. Alpah sta z Žigo zgradila koči pri Dvojnem jezeru v dolini Triglav. jezer (pribl. tam je danes koča pri Triglav. jezerih) in na Velem polju. Morda je imel Karel kočo tudi v zg. delu Doline Triglav. jezer in eno v Karavankah (Medji dol nad Javornikom).

O svojem botaničnem delu ni Z. ničesar obj. Podobno kot Žiga je samo pošiljal posušene ali žive rastline znancem, zlasti prijateljema F. K. Wulfnu v Clc in N. T. Hostu na Dunaj, ki sta jih določala. Wulfen je več novih vrst, ki mu jih je Z. poslal, opisal v zborniku N. J. Jacquina Collectanea Austriaca ad botanicam, chemiam et historiam naturalem spectantia, I–IV (Dunaj 1786–90), npr. nežni kamnokreč (Saxifraga tenella), kratkodlakava popkoresa (Moehringia villosa, prej Arenaria v.); dvoje najlepših planinskih cvetk, ki ju je Z. odkril, je po njem tudi poimenoval: Z-ova zvončica (Campanula zoysii, gl. ib. II, 1788, 122–3) in Z-ova vijolica (Viola zoysii, gl. ib. IV, 1790, 297–8, s sliko). Host pa se mu je v predg. k svoji knjigi Synopsis plantarum in Austria provinciisque adjacentibus sponte crescentium (Dunaj 1797) zahvaljeval za poslane rastline in podatke, pri opisih ga navaja pri 11 vrstah, poleg vijolice in zvončice še: Hypericum humifusum, Plantago holosteum (prej P. alpina), Polygonum lapathifolium, Pseudostellaria europaea (prej Stellaria bulbosa), Rhaponticum lyratum (prej Centaurea rh.), Sagina subulata (prej Spergula s.), Silene gallica (prej S. anglica), Spiraea salicifolia, Streptopus amplexifolius (prej Uvularia ampl.) kot edinega ali enega od redkih najditeljev. Botanik C. L. Wildenow je po Z-u imenoval rod trav, ki izvirajo iz tropske Azije – Zoysia. O Z-ovi marljivosti pri nabiranju rastlin je 1838 pisal Hohenwart, ki ga je 1794 obiskal v koči pri Dvojnem jezeru.

Z. je zapustil herbarij, ki vsebuje ok. 2100 rastlin (danes v Prirodosl. muzeju Sje v Lj.). Skromnejša kataloga zanj je sestavil 1814 in 1816 F. Hladnik (NUK, Ms 364/I, II), popolnejšega pa 1832 H. Freyer. Z. se je zanimal tudi za zgod. botanike in si pridobil najstar. slov. herbarij Janeza Krst. Flysserja iz 1696; ohranjen je v Z-ovi zapuščini (gl. Z. Bufon, Proteus 1959/60, 185). Ohranili so se še rkp: dragocena Z-ova botanična beležnica (DAS, Z-ov arhiv, fasc. 20), v katero je 1785–91 zapisoval ekskurzije, na katerih je nabiral rastline, in poti najetih nabiralcev (najzaslužnejši med njimi je bil Matevž Kos z Jereke, sicer 1778 med prvimi pristopniki na Triglav); trije veliki zvezki z opisi rastlin in opombami (NUK, Ms 170); zvezek vel. formata, ki vsebuje abecedni seznam vrst dreves, grmov, zelnatih rastlin in trav (NUK, Ms 183), kjer je na prvem mestu lat. ime po Scopoliju, na drugem po Linnéju, sledita rubriki z nem. imeni in na koncu s slov., v dodatku so dopolnila in pripombe F. Hladnika; seznam je bil osnova vsem kasnejšim naravoslovcem, ki so zbirali slov. rastl. imena, zlasti H. Freyerju; Genera plantarum in catalogo non contenta (NUK, Ms 176); katalog Karlove botanične literature (NUK, Ms 364/III, z opombami Žige Z-a). V zapuščini Žige Z-a sta še dva, verj. Karlova botan. rkp (Ms 155 in 188) s seznami lat. rastlin. imen po razl. avtorjih (C. Linné, N. J. Jacquin, A. Haller, C. Allioni, G. C. Oeder in W. Curtis) ter trije drobni zvezki s seznami semen alpskih rastlin (tudi vrst iz Azije).

Z. je eden prvih slov. botanikov, ki je nabiral rastline (do pribl. 1796) zlasti v Karavankah, Kamniških in Julij. Alpah (Ljubelj, Belščica, Stol, Golica, Storžič, Grintavec, Greben, Triglav, Vršac, Črna prst, Krma, Rudno polje, Velo polje ip.). Čeprav je imel odlične predhodnike (Scopoli, Hacquet, Wulfen), je našel precej novega. Prvi je ločil podvrsto Silene veselskyi ssp. glutinosa od vrste Silene quadridentata in razločke natančno lat. opisal v svojem herbariju (gl. Verh. d. zoolog.-botan. Ges. in Wien 1858, 79–81). Z-ove beležke in herbarij so nepogrešljiv vir za zgod. botanike na Slov.

Prim.: r. matice ž. sv. Nikolaja (ŠkALj); koncepti pisem Wulfnu in farmacevtu F. H. H. Luederju 1786–95 ter 31 pisem Wulfna Z-u 1787–99 (NM); Wurzbach 60; ZKor I, 21; F. J. Hohenwart, Beitr. zur Naturgesch., Landwirtschaft u. Topographie d. Herzogtums Krain, Lj. 1838, 36–7, 48, 51–2, 54, 56, 59, 63–5, 68; J. Bleiweis, Kol slov. 1855, 19; W. Voss, LSZg 1884, 5–8; isti, izv. lj. realke 1884, 24–7; isti, Oesterr. botan. Zft 1884, 77–80; V. Petkovšek, Proteus 1935, 1–5; I. Tominec, PV 1955, 453–6; V. Petkovšek, Zbornik ob 150–l. Botan. vrta v Lj., 1960, 11–23; Z. Bufon, Proteus 1960/1, 195; T. Wraber, Jeklo in ljudje 1969, 275–6; Z. Bufon, Zbornik za zgod. naravoslovja in tehnike 1971, 49; Katalogi rkp NUK, 1980; F. Ceklin, Teleks 1983, št. 25–7; N. Praprotnik, Proteus 1988, 83–8. – Slika: A. Herrlein, portret, olje (NM). Praprotnik