Znojilšek, Janž (1568–1659)

Znojilšek (Snoilshik) Janž (Johann), protestantski pesnik, r. (dan in mesec neznana) 1568 v Ljubljani meščanu Blažu, u. 21. apr. 1659 v Esensu (pri Hannovru). Z A. Bohoričem je prišel v Wittenberg, kjer je 1583 pomagal J. Dalmatinu kot pomožni korektor pri tiskanju biblije in pri izdaji še dveh tiskov (Agenda … 1585; Ta kratki wirtemb. catechismus … 1585). 1584–6 se je šolal v cisterc. samostanu Schulpforta (Pforta, okraj Halle/Saale) in 1587–8 v Wittenbergu. Prekinil je študij in 1588 učiteljeval na stanovski šoli v Lj., 1590 dobil štipendijo, 1591 končal šolanje z magisterijem v Jeni. Vrnil se je v Lj., 1592 bil tu pridigar, 1594 cerkv. šol. nadzornik. Por. se je s Suzano Spindler, hčerko pok. lj. superintendenta Krištofa. Z odlokom 6. sept. 1598 je bil izgnan iz Kranjske in je odšel h grofu Juriju Zrinjskemu na Hrv. 1599 se je skrivaj vrnil in bival pri nekem Petrovitschu na gradu Lanšprež v Gradišču pri Trebnjem. Z njegovo pomočjo je ušel ponovni aretaciji in se zatekel k Lambergom na grad Čretež pri Mokronogu: ženo so 1599 pregnali iz Lj., 1601 pa je T. Hren vrgel v ječo Z-ovo mater in sestro, ker nista hoteli konvertirati. Ko je Z. dobil od lj. stanov odpravnino s priporočilom, je febr. 1600 odšel v Tübingen. 1602–9 je bil učitelj v Sontheimu (Limburg), 1609–15 pridigar na Dunaju (Hernals), kjer je nastal njegov portret. 1626–37 je bil pastor in prof. hebrejščine v Heilbronnu na Württemb., 8. jul. 1627 tam govoril na pogrebu Bernharda Stieberja (gl. R. Lenz, Katalog der Leichpredigten im Stadtarchiv Rothenburg o/Tauber, Marburg a.d. Lahn 1983, 100; imenovan Johannes Snoilsluh), kar dokazuje pogosto zmoto v navajanju datuma smrti (gl. tudi Th. Elze, Die slov. protest. Gesangbücher … 1884, 37). 1637 je Z. postal pastor v Zah. Friziji.

V zadnji protest. pesmarici Ta celi catechismvs … (1595) sta obj. dve Z-ovi (»Skusi Joh. Snoil.«) pesmi: Ena lepa duhovna pejsen (»Skusi Adamou greh«; svoboden prevod pesmi Laz. Spenglerja iz 1524); Ena pejsen zuper vse sovražnike te vere (»Nesreči tar nemilosti«); oblika in vsebina se ujemata z nem. pesmijo iz 1529, a po J. Čerinu velja za »novo« (gl. ZMS 1908, 235). – Prev. in izdal je Katechismvs Doctoria Martina Luthra (Tübingen 1595); štiri pesmi v njem so verj. Z-ove: Oča Vsigamogoči, Hvalimo Boga, Boga nečem zabit in Tu so gvišnu dobri možje (za slednjo gl. M. Rupel, Slov. protest. pisci, 1934, 161–2). Težko si razložimo, kako je mogel Z. uvrstiti Barbatov sestavek iz 1572 kot predgovor v knjigo, ki so jo tiskali na Württemberškem; morda je bil še vedno blizu flacijanizmu, ki se ga je navzel kot študent v Jeni. – V primerjavi z drugimi protest. verzifikatorji je Z. spreten, pesmi izražajo še največ smisla za estetsko čutenje in sproščenost, preseneča tudi jezikovna čistost. – Švedski lirični pesnik Karel Snoilsky (1841–903) naj bi izhajal iz Z-ovega rodu (gl. A. Aškerc, LZ 1898; L. Petrič, Acta Neophilologica, 1976; arhiv SBL).

Prim.: biogr. gradivo: Erberg, Dolski arhiv, fasc. 65, 76 oz. 123 (DAS); Dimitz III, 153, 202, 278, 299, 300, 309–10; Gruden; Kidrič, Zgod.; Zssl I, 253 (s sliko); Th. Elze, Die Univ. Tübingen u. d. Studenten aus Krain, Tübingen 1877, 18, 19, 62; isti, Die slov. Protest. Gesangbücher des 16. Jh., JGGPÖ 1884, 34, 35, 36–7, 38; isti, Die slov. protest. Katechismen des 16. Jh., ib. 1893, 97–100; F. Kaučič, LZ 1895, 347; B. Berčič v: Abhandlungen über die slow. Reformation, München 1968, 158, 247, 248; A. Gspan, Cvetnik slov. umetnega pesništva do srede 19. stol. I, 1978, 30, 81–2. – Slika: Heinrich Ulrich, bakrorez (Mestni muzej Lj.), obj. v Gruden 733 in ZMS 1908, 88; A. Gspan, Drugi Trubarjev zbornik 1952, 151. Rajhman + Slk.