Novi Slovenski biografski leksikon
ČIŽMAN, Jožef (Josip Čižman, Josip Zhishman, Josip Zhisman, Josef von Zhisman, Joseph Zhisman, Joseph Zhismann), cerkveni pravnik, cerkvenopravni zgodovinar, filolog (r. 18. 2. 1820, Ljubljana; u. 4. 9. 1894, Dunaj, Avstrija). Oče Jožef Čižman, profesor na ljubljanski normalki, mati Elizabeta Čižman, r. Nadloga. Brat Anton Edvard Čižman, potopisec, profesor geografije, statistike in zgodovine.
1830–37 je v Ljubljani obiskoval gimnazijo, 1837–39 pa je izobraževanje nadaljeval na ljubljanskem liceju. Pravo in politične vede je 1839–43 študiral na dunajski univerzi, kjer je 1840–48 študiral tudi filologijo. Po končanem študiju prava je nadaljeval študij orientalskih jezikov in bil 1848 promoviran za doktorja filozofije. Do 1851 je delal v filološkem in zgodovinskem seminarju dunajske univerze. 1840 je bil Knafljev štipendist. 1847 se je poročil s štirinajst let starejšo vdovo Barbaro Hannesse. Potem ko je 1851 opravil izpit za gimnazijsko poučevanje klasične filologije, geografije in zgodovine, je 1851–53 poučeval na državni gimnaziji v Trstu, od 1852 kot redni učitelj. Dodatni izpit za poučevanje geografije in zgodovine je opravil 1853 na Dunaju. 1853–66 je poučeval na terezijanski akademiji (Theresianische Militärakademie) na Dunaju.
Vzhodnemu cerkvenemu pravu se je posvečal v obdobju 1852–94. Z organizacijo in pravnimi razmerami vzhodne cerkve se je začel ukvarjati ob pisanju življenjepisa humanista Ivana Bessariona, nato je več let sistematično proučeval grške cerkvene očete ter bizantinske in druge vzhodne kanonske pravnike.
1867–75 je prestolonaslednika Avstro-Ogrske Rudolfa poučeval geografijo in zgodovino (do 1872), latinščino (do 1873) in cerkveno pravo (1875). Odločilno je vplival na njegovo liberalno in protiklerikalno miselnost ter naklonjenost pravoslavju. Zanj je izdelal načrt za gimnazijski študij teh predmetov in bil komisar pri njegovih izpitih.
1864 je predlagal ustanovitev katedre za vzhodno cerkveno pravo na dunajski univerzi, ki je bila ustanovljena 1867, Čižman pa je še istega leta postal na njej izredni in 1871 redni profesor za cerkveno pravo. Znal je številne jezike, mdr. tudi armenščino in arabščino. 1874–77 je bil upravitelj Knafljeve ustanove, skrbel je za slovenske študente in jih podpiral.
Bil je dekan pravne fakultete (1877–78) in rektor dunajske univerze (1885–86). 1887 se je upokojil in bil imenovan za ravnatelja družinske cesarske fidejkomisne knjižnice. Umrl je v parku Schönbrunn za posledicami kapi, dva dni zatem so ga pokopali na dunajskem glavnem pokopališču.
Je pionir novodobnega znanstvenega pristopa pri odkrivanju pravnih virov bizantinske krščanske tradicije ter organizacijskih vprašanj pravoslavnih in uniatskih cerkva. S skoraj sto izvedenskimi mnenji (ohranjenih je ok. sedemdeset), ki jih je izdelal po naročilu avstrijskega ministrstva za uk in bogočastje, si je na dvoru ustvaril izjemen ugled.
Od 1854 je pripravljal izvedenska mnenja glede vprašanj vzhodnih cerkva, npr. o ustanovitvi pravoslavne škofije v Kotorju (1870) ter skupne pravoslavne Bukovinsko-dalmatinske metropolije (1873), o ustanavljanju pravoslavne teološke fakultete na univerzi v Černovicah (Franz-Josephs-Universität Czernowitz, 1875) v zahodnem delu današnje Ukrajine, takratnem glavnem mestu avstrijske kronske dežele Bukovine, ter o urejanju vprašanja kulta v Bosni in Hercegovini po 1879.
Velja za enega od utemeljiteljev vzhodnega cerkvenega prava, še posebej je dragocena njegova študija Das Eherecht der orientalischen Kirche (Dunaj, 1863, štirje zvezki), v kateri obravnava razvoj poročnih praks različnih vzhodnih krščanskih tradicij od začetkov krščanstva dalje. Delo, s katerim je bil prištet med utemeljitelje zakonskega prava bizantinske kanonsko-pravne tradicije, je pripravil na podlagi študija dotlej malo raziskanih cerkvenih in civilnopravnih virov grške in rimske tradicije, ki jih je našel v knjižnicah v Münchnu, Oxfordu, Parizu in drugod.
Odlikovan je bil z zlato medaljo za znanost in umetnost (1865) ter redom železne krone 3. razreda (1871), prejel je častni doktorat dunajske univerze – doctor honoris causa (1873). Sprejet je bil v red železne krone z viteškim naslovom (1879) in postal dvorni svetnik (1881).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine