Zemljič, Vlasto (1919–1997)

Zemljič Vlasto, gradbenik, r. 2. dec. 1919 v Solčavi, živi v Ljubljani (brat Marijana, gl. čl.). Šest razr. gimn. je obiskoval v Celju, dva na I. drž. real. gimn. v Lj. (mat. 1939). Na Tehn. fak. v Lj. je 1938–41 študiral gradbeništvo, nato bil izseljen na Hrv.: kmetoval v Lipovčanih, 1942 bil v Hercegovcu livarski delavec, 1943 v Zemunu gradb. tehnik pri podjetju Pilon, nato mlinar v Koški. 1944 je stopil v Osječki odred, delal v okrožnem in oblastnem odboru NOO v Osijeku, 1945 bil v propagandnem odseku XII. prolet. udarne brigade in z njo dočakal osvoboditev v Pliberku (Bleiburg) na Kor., od koder je odšel v Osijek in 1945 zaključil voj. službo v Promet. odseku mrb voj. okrožja. Vrnil se je v Lj., nadaljeval študij (kot štipendist Jsl železnic) in bil hkrati pomožni asistent (pri predmetih železnice – spodnji ustroj in predori), 1951 je dipl. Prom. je bil z dis. Hitrost vožnje v koloni ter njen vpliv na prepustnost in varnost (1974). Po dipl. je bil eno leto glavni inž. v vojnem gradbenem podjetju Majevica v Konjicu, 1952 bil imenovan za asistenta na katedri za železnice FAGG (Fak. za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo) v Lj., kjer je 1961 postal docent (za predmet ceste), 1975 pa red. prof. (za predmete teorija promet. toka, prometno planiranje, mestne ceste, avtomatika in varnost v prometu, gradnja in oprema predorov).

Strok. se je izpopolnjeval na seminarjih doma in v tujini (npr. Bgd 1954, 1956, Bar 1955, Karlsruhe 1958/9, kjer je bil tehnični vodja Prometnotehniškega inšt.) in od 1968 na daljših ali krajših obiskih univerz po svetu (mdr.: Avstrija, Belgija, ČSR, Danska, Francija, Italija, Madžarska, Španija, Švedska, ZDA). Akt. se je udeležil štev. kongresov oz. posvetovanj (mdr.: Mostar 1969, Trst 1972, Budimpešta 1972, 1973, Bgd 1972, 1976, Gradec 1982, Novo mesto 1983, Priština 1984, Tutzing 1984, Zgb 1984, 1985, Dunaj 1985, Karlsruhe 1985). Predavanja na kongresih so izšla v kongresnih zbornikih. Občasno predava podiplomcem na gradb. in arhit. fak. v Zgbu in Sarajevu, pa tudi diplomcem na Višji tehn. šoli v Mrbu (1979–84) in na Višji pomor. šoli v Piranu (od 1984). Kot gost je predaval na univ. v Budimpešti, Dresdnu, na Dunaju, v Münchnu, Trstu idr. Na FAGG je bil 1978/9 prodekan, 1980/1 dekan, od 1981 je predstojnik Prometnotehniškega inšt. (1961 ga soustanovil z R. Jenkom in B. Žnideršičem, gl. čl.). 1979–81 je bil član univ., 1980–2 fak. sveta. Je član Rep. sveta za preventivo in varnost cestnega prometa, Rep. komiteja za promet in zveze, odbora za razisk. dejavnost pri Zveznem svetu za prometno varnost, član uredn. odborov strok. časopisov Saobračaj (Bgd), Suvremeni promet (Zgb) idr. – Priznanja: 1970 red dela z zlatim vencem, 1970 srebrna in 1983 zlata plaketa Rep. sveta za prometno varnost, 1975 zaslužni član Jsl zveze društev za ceste, 1984 zlata plaketa Jsl sveta za prometno varnost, 1985 zlata plaketa JAZU.

Z. se intenzivno ukvarja s prometnim planiranjem in študijem prometnih tokov, hkrati je priznan sodni izvedenec v prometnih zadevah. Je eden začetnikov prve jsl prometne študije za mesto Lj. in za slovenski cestni križ.

O vprašanjih študija prometa, obdelave meritev, planiranja in prognoz je napisal knjigi Prometna raziskava Lj. kot regionalnega središča (I Metodologija, II Prognoza, 1964/5; s soavtorji) in Motorno vozilo in cesta (1967) ter več člankov v časopise, npr.: Auto (Bgd, 1972: Ne odnosi se samo na Lj.), Avto (1973: Kolone, hitrost in prepustnost), Ceste i mostovi (Zgb, 1969: Značenje planiranja i prognoziranja prilikom sastavljanja projekt. elaborata; 1976: Izveštaj o međunarodnom savjetovanju na području gradskog saobračaja). – O prostorskem planiranju cest v zvezi z okoljem je s soavtorji napisal knjigo Oblikovanje prostora avtocest (1970) ter članke v časopise: Südosteuropa Gemeinschaft (München, 1983, št. 3: Umweltschutz und Tourismus als nationales und internationales Problem), Österr. Osthefte (Dunaj, 1984, št. 26: Tourismus und Umweltschutz aus dem Aspekt des Strassenverkehrs). – O varnosti prometa, verjetnosti in vrednotenju nesreč je pisal npr. v časopisih in zbornikih: Prometni zbornik (1968: Upoštevanje varnosti prometa v opremljanju cest), Naše ceste (1971: Asfalti in asfaltna vozišča – ugotavljanje in raziskovanje vzrokov nesreč, ki nastanejo zaradi cest), Avto (1972: So ceste morilke?), Motorevija (1984/5: Vožnje z mačkom), Suvremeni promet (1985: Cesta kao krivac nezgoda i vrednovanje čovjeka – dileme), Ceste i mostovi (1976: Poboljšanje prometne sigurnosti urbanističkim i prometno-regulacijskim mjerama). – Priprave predpisov oz. navodil za grajenje je obravnaval v knjigah: Tehnični predpisi za projektiranje avtocest pri nas in po svetu (1968, z B. Žnideršičem), Začasne smernice za projektiranje avtocest (1968, z B. Žnideršičem in R. Jenkom), Začasne smernice za projektiranje cestnih predorov (1969). Prevedel je zvezne predpise: Navodila za razne vrste asfaltnih in katranskih vozišč (1962), Navodila za uporabo domačega katrana (1962). – O železnicah in železniškem prometu je pisal mdr. v Promet. vestnik (1953: Železnice pri nas, Motorni vozovi na železnicah), Železnice (Bgd, 1953: Samostojne lokomotive za elektrificirane železnice), Gradb. vestnik (1953: O želez. zvezi Otoče-Soteska), SPor (1953, št. 71: Žel. zveza Most na Soči–Tolmin–Bovec) idr. – Napisal je tudi skripta: Predori (1953), Ceste II. Mestne ceste in ulice (1972), Promet (1973), Svetlobno-signalne naprave v cestnem prometu (1974), Promet, prognoza in planiranje (1974), Oprema cestnih predorov (1980), Varnost v prometu (1981). Sodeluje pri EJ in Enc. Sje.

Pomemben je njegov delež pri projektiranju. Sodeloval je pri 39 prometno-planerskih študijah, 2 železniških, 3 predorskih in 13 cestnih projektih (idejnih ali glavnih), od katerih je najmanj polovica realiziranih. Samostojno je projektiral predor v Konjicu (1951/2), garažni predor v Baden-Badnu (1958) in predor za vinsko klet v Ormožu (1961). Sodeloval je pri idejnih projektih želez. zvez v Sji (1953–5), cestnih projektih Senožeče-Čebulovica (1954), karavanški predor (1967) in hitre ceste v Sji (1969) ter pri visokih gradnjah: planin. dom na Menini (1954), Dom Društva prof. v Portorožu (1956) in Hmeljarski dom v Žalcu. Bil je nosilec 24 raziskovalnih nalog cestno-prometnega značaja. Za območje cele Jsle je pripravil ok. 80 ekspertiz in izvedenskih mnenj o vzrokih cestno-prometnih nezgod. Kot revident projektov in recenzent študij je bistveno vplival na ureditev prometa pri nas.

Prim.: osebni podatki; ULj, II, III/1; Ko je ko u Jsli, Bgd 1970; Delo 1979, št. 281 (s sliko); D. Topolnik, Suvremeni promet (Zgb) 1983, št. 3 (s sliko); T. Kastelic, Delo 1989, št. 282 (s sliko). – Slika: arhiv SBL. Lapajne