Zemljak, Jože (1908–1987)

Zemljak Jože, politik in diplomat, v Ljubljani r. 15. nov. 1908 finančnemu kontrolorju Josipu in Ivani r. Kebe ter u. 28. jan. 1987 (s hotela Union se je nanj zrušila ledena gmota). Gimn. je obiskoval 1920–9 v Šentvidu (sodel. pri rkp listu Domače vaje), na Fil. fak. štud. slavistiko 1929–34. Med študijem se je polit. udejstvoval v levih kršč. akad. društvih in bil 1932 izvoljen za preds. Zveze slušateljev lj. univ. Po dveh letih brezposelnosti je postal 1936 honor. in 1938 stalni prof. na Trg. akad. v Lj. 1936–7 je pisal gledal. kritike v Slov. dom. Od 1938, ko sta z E. Kocbekom ust. revijo Dejanje, je sodeloval v uredništvu in pisal polit. članke (1938: Boj za demokracijo, Veliki dogodek; 1939: Vojna za novo Evropo; 1940: Zunanja politika ZSSR; 1941: Mirovni cilji britanske delavske stranke, Dr. Anton Korošec – politik), pa tudi poročila o knjigah: L. Čermelj, La minorité slave en Italie (1938), P. Guberina in K. Krstić, Razlike između hrv. i srp. književnog jezika (1941).

V zač. vojne je stopil kot predstavnik kršč. socialistov v OF, 1941 je bil član IO mladinske OF, 1942 član okrož. odbora OF za Lj., spomladi 1942 (po odhodu E. Kocbeka na osvob. ozemlje) postal član ur. odbora SPor. Za ileg. Slov. zbornik 1942 je napisal Misli o slov. mednar.-polit. konceptu. Dec. 1942 so ga Ital. zaprli in apr. 1943 poslali v taborišče Visco. Po zlomu fašizma se je vrnil v Lj., postal član Pokraj. odbora OF, po kapit. It. odšel v partizane in postal član Upravne komisije za prosveto in kulturo. Na kočev. zboru je bil izvoljen v SNOS, Vrhovni plenum OF in AVNOJ, jeseni 1944 v IOOF, 1944 postal član Znanstv. inštituta (načelnik informacijsko-propagandnega, nato kulturno-prosvetnega odseka). Dec. 1944 je odšel v Bgd in stopil v diplomatsko službo, v kateri je ostal 20 let. Mdr. je bil 1945 član jsl vojne misije na mirovni konferenci v Parizu, jan.–febr. 1946 kulturni in do mar. 1947 socialni ataše pri veleposlaništvu v Parizu, 1947–9 svetnik v jsl ambasadi v Varšavi in 1950 v Rimu, 1951–4 šef gospodar. delegacije v Trstu, 1954–7 šef kabineta drž. sekretarja za zun. zadeve in načelnik zahodnoevrop. odd. v drž. sekretariatu, 1957–60 veleposlanik Jsle na Dunaju, 1960–4 poslanik v Izraelu. Po vrnitvi je bil izvoljen za sodnika Zveznega ustavnega sodišča (1967–75), nato svetovalec Skupščine SRS pri Komisiji za mednar. odnose. V tem času je realiziral že nekaj let živo misel v slov. in jsl politiki o ustanovitvi Centra za proučevanje dežel v razvoju, ki je sprva deloval v sklopu Fak. za sociologijo, polit. vede in novinarstvo v Lj., 1973 pa postal samostojna institucija. Z. je bil direktor vse do upok. 1980. Poslej je bil aktiven svetovalec Centra, ki se je še naprej razvijal po njegovih zasnovah. – Priznanja: partiz. spomenica 1941; redovi: za hrabrost (1945, 1946, 1963), bratstva in enotnosti z zlatim vencem (1945), zaslug za narod s srebrnimi žarki (1946), jsl zastave z zlatim vencem (1955), republike z zlatim vencem (1969), zaslug za narod z zlato zvezdo (1978), avstrij. priznanje Das grosse goldene Ehrenzeichen am Bande für Verdienste um die Republik Österreich (1960).

Po vrnitvi iz diplomacije je pisal predvsem o ustavnopravni problematiki, mednar. položaju in mednar. odnosih zlasti Sje, mdr. v Teorijo in prakso (1966: Pristanišče Koper in tranzitne prednosti Sje, Še o slov. kmetu in kmetij. politiki; 1967: Turizem v SR Sji; 1970: Problemi tranzitnosti slov. ozemlja; 1971: Aplavzi in še kaj, Nekaj misli o ustavnih amandmajih; 1976: Evropa v letu 1975). Za NRazgl je ocenil knjigi: R. Štajner, Kriza II (1980, 658) in A. Grličkov, Sodobni svet in socializem (1981, 577–8).

Prim.: osebni podatki; podatki Komisije SRS za odlikovanja (Lj.); M. Mikuž, Pregled zgod. NOB v Sji I–V, 1960–73; Ko je ko u Jsli, Bgd 1970; Delo 1978, št. 265 (s sliko); 1987, št. 23 (s sliko); Dnevnik 1978, št. 329 (s sliko); 1987, št. 27 (s sliko); Človek je utihnil (Spominu E. Kocbeka), 1983. – Slika: arhiv SBL. Prunk

ZEMLJAK Jože, politik in diplomat, r. 15. nov. 1908 v Lj., u. 28. jan. 1987 tam. Oče Josip, finančni kontrolor, mati Ivana Kebe. Osn. š. v Lj., gimn. v Škofovih zavodih v Šentvidu, kjer je sodeloval pri dijaškem listu Domače vaje. Med 1929–34 je na Filoz. fak. študiral slavistiko. Polit. se je angažiral v levih krščanskih akademskih društvih, predvsem v prizadevanjih za dograditev slov. univerze. Od 1936 je bil honorarni, od 1938 pa stalni prof. na Trgov. akad. v Lj. Po okupaciji Sje je kot predstavnik kršč. socialistov vstopil v OF in v njenem okviru stalno napredoval. 1941 je bil član izvrš. odb. mladinske OF, 1942 član okrož. odb. za Lj. Konec 1942 so ga it. oblasti zaprle, od apr. do jul. 1943 je moral preživeti v taborišču Visco. Pred kapitulacijo It. je v Lj. postal član POOF, po 8. sept. pa je odšel v partizane, kjer je postal načelnik odseka za ljudsko vzgojo in prosveto pri Upravni komisiji za osvobojeno ozemlje. Na zboru v Kočevju je bil izvoljen v SNOS, Vrhovni plenum OF in v AVNOJ, v jeseni 1944 pa še v Izvrš. odb. OF. Bil je tudi načelnik kulturno-prosv. odseka Znanstvenega inštituta. Dec. 1944 je bil poslan v Bgd v diplomatsko službo, v kateri je delal 20 let. 1945 je bil član jsl. vojne misije v Parizu, 1946 in 1947 kult. in nato socialni ataše pri veleposlaništvu v Parizu, do 1949 nato svetnik veleposlaništva v Varšavi ter 1950 še v Rimu. 1954–57 je bil vodja jsl. gosp. delegacije v Trstu, nato do 1957 šef kabineta drž. sekretarja za zunanje zadeve. Veleposlanik Jsle je bil na Dunaju (1957–60) ter v Izraelu (1960–64). V Bgdu je bil zatem do 1975 sodnik Zveznega ustavnega sodišča, nato pa v Lj. svetovalec Skupščine SRS pri komisiji za mednar. odnose. Na pobudo Borisa Kraigherja je najprej pri Fak. za sociolog., polit. vede in novinarstvo, nato pa kot samostojno ustanovo organiziral Center za proučevanje dežel v razvoju, ki mu je kot dir. načeloval do upokojitve (1980). – Kot prof. na Trgov. akad. je najprej objavljal gledališke kritike v Slovenskem domu. Skupaj z Edv. Kocbekom je ustanovil revijo Dejanje, ki jo je tudi sourejal. V njej je objavljal predvsem tehtne polit. članke ter poročila o novih knjigah (npr. o knjigi L. Čermelja La minorité slave en Italie, 1938). Med vojno je po Kocbekovem odhodu v partizane spomladi 1942 postal član ured. odb. SPor, kasneje pa je za ilegalni Slovenski zbornik 1942 napisal Misli o slovenskem mednarodno-političnem konceptu. Po 1964 je pisal o problematiki ustavnega prava, o med-nar. odnosih Sje, o kmetijski politiki. V Teoriji in praksi je 1966 objavil študijo Pristanišče Koper in tranzitne prednosti Slovenije. Ocene novih knjig je objavljal v NRazgl. Prejel je osem jsl. ter eno avstr. drž. odlikovanje.

Prim.: SBL IV, 792-93; Ko je ko u jugoslaviji, Beograd 1970; Slavko Kremenšek, Slovensko študentsko gibanje 1919–1941, Lj. 1972; Metod Mikuž, Pregled zgod. narodnoosvobodilne borbe v Sji, I-V, Lj. 1960–73; Delo 1978, št. 265 s sl.; 1987, št. 23 s sl.; Dnevnik 1978, št. 329 s sl.; 1987, št. 27 s sl.; Človek je utihnil, Spominu Edvarda Kocbeka, Celje 1983; Mladika 1987, št. 1.

Mlakar