Zelli, Rafael (1772–1817)

Zelli Rafael, filozof in šolnik v času Ilirskih provinc v Ljubljani, r. 20. avg. 1772 v kraju Jacobuzzi (It.), u. 19. jun. 1817 v Rimu. K benediktincem je vstopil 1791 v Rimu, štud. na ital. univ. in nato učil filozofijo v semenišču. Od nov. 1803 je bil prof. matematike na pravkar odprti nepopolni gimn. v Zadru (ob otvoritvi popolne gimn. 1804 imel govor), 1805–6 tu učil še fiziko, od 1806 v viš. razredih liceja mdr. tudi logiko z metafiziko in etiko. V tem času je izšla Z-jeva knjiga Elementi di filosofia metafisica (Firence 1804, 1830²; podpis: R… Z…). V Zadru je 1809 postal ravnatelj vseh višjih šol, hkrati bil 1808–9 zasebni učitelj kemije in asistent maršala A. Marmonta. Aprila 1810 je bil imenovan za gener. nadzornika šolstva v Ilirskih provincah s sedežem v Lj. Jeseni 1813 je s Francozi moral naglo zapustiti Lj., uradne spise pa izročiti rektorju liceja kanoniku J. Balantu (Walland). Zveze prek Marmonta in Metternicha so mu sicer omogočile 1814 vrnitev v Lj., a jo je moral po 8 dneh definitivno zapustiti. Vračal se je prek Pariza, Viterba itd. v Rim, se ustalil v samostanu sv. Pavla (gl. Z-jevo pismo nov. 1815 iz Viterba Ž. Zoisu, NM).

Da bi si pridobil informacije, je Z. takoj po imenovanju za gener. nadzornika razposlal okrožnice ter si dopisoval s srednješol. in visokošol. zavodi Ilirije (osn. šole bile v upravi občin). Iz te korespondence, ki prinaša veliko administrativnih podrobnosti (imenovanja in demisije prof., seznami učencev in učnih moči, najemanje novih prostorov in popravila starih), razberemo tudi učno tvarino, končne izpite ter štev. prošnje za izplačila učitelj. plač, ki so bile redno za nekaj mesecev v zaostanku (gl. register aktov v rkp zbirki NUK, deloma v ŠkALj; GMDS 1926/7, 53–4). Kot izvrševalec Marmontove zamisli je Z. 30. maja 1810 izdelal predlog za reorganizacijo ilir. šolstva, ki odpira deželnemu jeziku, pri nas sloven., pot v osn. in srednje šole, kar je Marmontova naredba 4. jul. 1810 tudi uzakonila. Po novem Z-jevem načrtu iz 9. apr. 1811 je 12. nov. i. l. izšla druga naredba o ilir. šolstvu, a to je bilo že v Bertrandovi dobi varčevanja in je pomenilo redukcijo.

Z. je pripadal Zoisovi družbi in bil prijatelj V. Vodnika, ki je reformi oskrbel potrebne učbenike, po Z-jevem odhodu iz Lj. varoval njegovo stanovanje v licejski stavbi in potem po navodilu razprodal njeg. knjige (gl. Vodnikov zapisnik 3. maja 1814 v NM). Izredno dobri opazovalec in agent franc. tajne policije J. J. Pellenc pravi v poročilu 1811 o ilir. uradnikih (Archives nationales, Pariz), da se je s Z-jem večkrat pogovarjal, da Z. dobro pozna province in njihove jezike, da se izogiba napačnim doktrinam (med te šteje tudi nem. metafiziko, ki je ne razume), da je morda nekoliko previsoko ocenjen, zasluži pa, da je spoštovan in je dobro orodje avtoritete (Č 1923/4, 49–50). Iz poročila avstr. polic. komisarja S. Kremnitzerja 16. jun. 1814 pa mdr. sledi, da je bil Z. nevaren frankofil, član lj. prostoz. lože in dopisni član milanske v Italiji. – Vpeljava »deželnega jezika« v šole Ilir. provinc, ki je Marmontova zasluga, je vrgla tudi odsev na Napoleona in Z-ja, zato se ga častno omenja v vseh razpravah o slov. preporodu.

Prim.: Z-jeva pisma Ž. Zoisu in Zoisove koncepte odgovorov (NM); Polizeihofstelle 2242/1814 (Allgem. Verwaltungsarchiv, Dunaj); Dimitz IV, 322, 350; Kidrič, Dobrovský 103, 109; isti, Zgod.; Paul Pisani, La Dalmatie de 1797 a 1815, Pariz 1893, 241, 340, 368; MHK 1851, 7; H. Hurter, Nomenclator literarius theologiae catholicae … V, Innsbruck 1911³, 576; J. Tavzes, Slov. preporod pod Francozi, 1929, 4, 13, 20, 24, 35, 36, 38, 39, 41, 44; Lj. Maštrović, 150 godina Zadarske gimn., Zadar 1954. M. P.–S.